Lara Paukovič
V
knjižnici sem pričakala še njeno najnovejšo knjigo. Tudi to sem prebrala na mah.
Z veseljem pričakujem naslednjo.
Doživljanje
odnosov.
O
mami po njeni smrti. Ta del me je ponesel nazaj v branje Razmerij v ogledalu Cvetko Vah Rassmussen, ki je pisala o
razmišljanjih po smrti očeta.
O toksičnem
odnosu s S in D, ki je spominjal na Nespodobno
povabilo in pripomogel k razpadu zveze z B.
Lara Paukovič
Zgodba
lepo teče, pisanje me je vpotegnilo v branje. Občutja socialnega življenja neke
generacije v Ljubljani. Pravzaprav je precej podobno kot pri kakšni generaciji
prej, razen tega, da takrat ni bilo digitalnih orodij in je bilo treba namesto
na sms čakati doma na telefonski klic klasičnega telefona.
Lara Paukovič
Prijetno presenečenje. Na knjigo sem v
knjižnici naletela slučajno, ker tokrat nisem imela spiska, pa tudi izbira na
polici najbolj branih ni bila po mojem okusu. Zato sem šla med knjižne police
in naletela na tole. Je ena tistih knjig, ki me je vpotegnila v branje od
začetka do konca. Dobro in spretno pisanje, pravzaprav sploh ne zgodba, ampak
detajli v pisanju. Tudi pisateljica je imela podobno izkušnjo: »Ne vem, kdaj
sem roman prebrala izključno zaradi zgodbe – vedno prevladajo druge plati.
Dogaja se tudi, da me med branjem zalotijo detajli, ki z razvojem v knjigi
nimajo neposredne povezave.« Tudi dialogi v narečju me niso zmotili (običajno
me – kot na primer poskus prevoda siciljanščine v sicer prevodu iz
italijanščine, včasih pa celo odvrnejo od branja). Duhovito opisuje kulturne
razlike med dvema narodoma, včasih situacije intelektualno obrazloži s citati
Prousta, Seneke ali latinskih rekov.
Nasvet:
Aliena ne cures.
