Neskončen stolp želv

John Green

Turtles All the Way Down

Čeprav mama, ki je knjigo brala pred mano, rekla, da ni navdušena nad njo, sem jo vseeno začela brati z optimizmom. Pa sem jo po nekaj straneh odložila. Nikakor ni dosegla romana Krive so zvezde.

Katherine, Katherine

John Green

An Abundance of Katherines

Morda bi bil bolj na mestu prevod naslova, ki bi bil bliže originalnemu in nakazoval obilje Katarin. Je roman poln domislic in duhovitih miselnih prevalov, a kljub temu ni zadržal moje pozornosti do kraja. Nekje vmes sem začela brati po diagonali in se zadržala samo še pri zadnjem poglavju. Saj najbrž sem kaj domiselnega tudi izpustila, ker je vse od devetnajstih Katarin, preko izmišljenega a tipičnega Gutshota v Tennesseeju in groba prestolonaslednika Ferdinanda, pa do poskusa razlage ljubezni z matematičnimi formulami precej zanimivo. (Op. Pri Gutshotu je zanimivo tudi to, kar sem prebrala v nekem blogu prebivalca iz Tennesseeja, da je do dveh tretjin prebrane knjige mislil, da je kraj resničen. Najbrž je to možno samo pri Američanih.) Najde pa se tudi kakšna bolj resna misel, kot je Demokritova: »Človek povsod krivi naravo in usodo, vendar je njegova usoda večinoma le odmev njegovega značaja in strasti, napak in slabosti.« Sicer pa sem mestoma dobila asociacijo na Projekt Rosie, na otroško izvedbo On the Road ali pa na Sheldona, še najmanj pa na prejšnji prebran Greenov roman Krive so zvezde, ki je, razen tega, da gre za mladino, povsem drugačen.

Omenja tudi Lesket v gozdu. Asociacija na izmišljen odlomek iz romana A. Selinko, Désirée, ki je nastal v otroški domišljiji, da bi nekega zimskega popoldneva v gorski vasici vzbudil pozornost v roman zatopljenih staršev. »Žitni bilki sta se tako lesketali, da je razbojnik prišel zraven.«

Krive so zvezde

John Green

The Fault in Our Stars. Ob branju knjige sem najprej dobila asociacijo na Giordanovo Samotnost praštevil, s tem da je poanta zgodbe v samotnosti Mattije in Alice nekje drugje. Če je poanta pričakovanje konca, lahko to najdemo prej v Kluunovi zgodbi, ki je zaradi avtobiografskega značaja precej bolj pristno in neposredno izpovedana. Pričakovanje konca je na način, ki dotakne, obravnavano tudi v filmih My life without me in Now is good (»Our life is a series of moments … let them go.«). Na komičen način pa naj bi bila tovrstna zgodba predstavljena v filmu The bucklet list, kjer pa je zapeljana pretirano hollywoodsko.

Vsaka knjiga ima naslov in običajen bralec najverjetneje običajno ob branju išče tudi povezavo naslova z zgodbo. Pri tej knjigi gre za to, da so zvezde svojo (ne)naklonjenost  razporedile neenakomerno (verjamemo, da naključno). Pisatelj je povezavo s krivdo zvezd našel  v Kasijevi opazki  v tretji sceni prvega dejanja Shakespearovega Julija Cezarja: "Ne, ker so zvezde krive, dragi Brut,/po lastni krivdi smo ničemniki." (The fault, dear Brutus, is not in our stars, but in ourselves, that we are underlings). Pisatelj v pisatelju (Peter Van Houten v knjigi) namreč meni, da se je Shakespeare bridko motil. Ker, če bi bil tisti, ki je bolan bolj zdrav, ali tisti, ki je zdrav bolj bolan, jima zvezde ne bi bile tako grozovito nenaklonjene. Kajti v naravi zvezd je, da so nenaklonjene. Pisatelj v pisatelju razpravlja tudi o Bardovem petinpetdesetem sonetu, ki se začne. "Ne marmor, niti pozlačen nagrobnik knežji/ od močne pesmi te ne bo bolj trdoživ; iz nje vsebine boš sijal v podobi sveži,/ko kamen bo časa nečistega plesniv". (Not marble, nor the gilded monuments/Of princes, shall outlive this powerful rhyme;/ But you shall shine more bright in these contents/ Than unswept stone besmear'd with sluttish time.)

O vsebini pretresljive zgodbe, ki jo napolnjuje energija mladosti, prijateljstva in ljubezni najstnikov, ki so zaradi nenaklonjene usode (zvezd) prezgodaj dozoreli, ne bom pisala. Lahko samo povem, da je kljub žalostni usodi junakov, zgodba pisana optimistično, ali kot pravi ena izmed glavnih junakov Hazel Grace: »Sama verjamem, da imaš na tem svetu izbiro, kako pripovedovati žalostne zgodbe, in midva sva izbrala zabavno pot.« Tako tudi drugi junak Augustus, kljub brezizhodnem položaju obeh, stisne njeno dlan in reče: »Življenje je dobro, Hazel Grace.« Toliko o pozitivnem naklonu zgodbe, ki si jo lahko povzeto preberete v odlični spremni besedi Berte Jereb. Kot običajno v mojih blogih, bom zapisala le nekaj utrinkov iz knjige, bolj za lastno spominjanje nanjo. Vsak izmed bralcev najbrž vidi zgodbo in njena sporočila drugače, zato gotovo najde tudi svoje odlomke, ki so mu blizu.

Do vsake knjige imamo torej vsak svoj odnos. Kot tudi mlada junakinja, ki ima poseben osebni odnos do posebne knjige. »Moja zdaleč najljubša knjiga je bila Vladar vseh bolezni, vendar je drugim nisem rada omenjala. Včasih prebereš knjigo, ki te napolni z neko čudno evangelijsko gorečnostjo in si prepričan, da se zdrobljeni svet ne bo sestavil nazaj, razen če in dokler je ne preberejo prav vsi ljudje. Potem pa obstajajo knjige, kakršna je Vladar vseh bolezni, o katerih drugim ne moreš govoriti, knjige, ki so tako posebne in redke in tvoje, da se razglašanje, kako všeč so ti, zdi kot izdaja.«

Prav v tej knjigi je junakinja brala o whitmanovskem razodetju (op. najbrž gre za Walta Whitmana, 1819 – 1892), »da ni človečnost nič drugega kot priložnost, da občudujemo veličastje stvarjenja.«

V zgodbi naletimo tudi na spraševanje o vrednosti umetnosti. "Če upoštevamo končno jalovost naših prizadevanj, ali je bežni sunek pomena, ki nam ga da umetnost, sploh kaj vreden? Ali pa je edina vrednost to, da nam čas preteče čim bolj udobno?"

Nekateri skušajo tolažbo v hudem najti v razlagi, da brez hudega ne bi vedeli, kaj je dobro. A tisti, ki to doživljajo, se s tem ne zadovoljijo."Kako bi brez bolečine sploh poznali radost. To je star argument na področju razmišljanja o trpljenju. O njegovi neumnosti in pomanjkanju pronicljivosti bil lahko razpredali stoletja, ampak naj zadostuje, da obstoj brokolija ne vpliva na okus čokolade."

O zahtevnosti bolečine.""Takšna je bolečina", je rekel Augustus in se ozrl k meni. "Zahteva, da jo čutimo.""

Hazel Grace bi veliko trpljenja zamenjala za manj sreče.».. in začela razmišljati, da bi se bila pripravljena odpovedati vsem bolnim dnem, ki so mi še ostali, za nekaj zdravih.« Imela je tudi svojo teorijo o večji in manjši neskončnosti. »Nisem matematičarka, vendar vem tole: med 0 in 1 je neskončno števil: 0,1 in 0,12 in 0,112 in še neskončna množica drugih. Seveda potem obstaja večji neskončni niz števil med 0 in 2 ali med 0 in milijonom. Nekatere neskončnosti so večje od drugih neskončnosti. So dnevi, veliko dni, ko sem zagrenjena zaradi svojega brezmejnega niza. Želim si več števil, kot jih bom predvidoma dobila, in zaboga, da želim Augustusu Watersu več števil, kot jih je dobil. Ampak, Gus, ljubezen moja, ne znam ti povedati, kako hvaležna sem za najino majhno neskončnost. Ne bi je zamenjala za nič na svetu. Dal si mi večnost znotraj preštetih dnevov in za to sem ti hvaležna.«

Mogoče bi lahko našli tolažbo za končnost našega življenja v tem, da vsako življenje spočne življenje. Izhaja iz življenja. Sleherna celica izvira iz prejšnje celice. Vse celice izvirajo iz celic. Omnis cellula e cellula. Torej gre življenje neskončno naprej.

Življenje se konča. Tudi ljubezen ne more trajati večno, četudi je življenje daljše. Tako svit v dan zahaja. Nič zlatega ne traja. Nič ni večno, je zapisal princ teme, ko je s podporo svojih pomagačev zlorabil to resnico za svoje omejene namene. Izbral je svojo resnico. "Torej nisem ravno lagala. Samo izbirala sem med različnimi resnicami."

V knjigi je tudi misel, »da lahko ljudi oceniš po njihovem odnosu do natakarjev in pomočnikov.« O tem bi lahko napisala tudi celo ekspertizo o pritlehnosti ljudi, ki svojo samozavest gradijo na ljudeh, ki so odvisni od njih. In o tistih, ki so do istega človeka preveč prijazni, ko jim je nadrejen, povsem drugačen odnos pa vzpostavijo, ko jim to več ni.

O počutju ob stikih na daljavo (ali preko). "Počutila sem se skoraj tako, kot bi bil z mano v sobi, le da je bilo tako nekako bolje, kot da nisem v svoji sobi, ampak sva skupaj na nekem nevidnem, koprenastem tretjem kraju, ki ga lahko obiščeš samo po telefonu."

O tem, ko nekdo ne zna postaviti meja med mislimi, ki se mu podijo po glavi in med tem, kar sporoča ostalim: »…ker ni imela filtra med mislimi in govorom…«.

Za konec pa še malo Shakespeareja (začetek osemnajstega soneta, ki ga ni v knjigi, našla sem ga, ko sem brskala za njegovimi verzi v originalu):

"Shall I compare thee to a summer's day?

Thou art more lovely and more temperate:
Rough winds do shake the darling buds of May,
And summer's lease hath all too short a date".