Vsak angel je strašen

Susanna Tamaro

Ogni angelo è tremendo

Še ena knjiga, kjer pisateljica piše iz sebe in zaradi tega iskreno. to me je vpotegnilo v zgodbo, kot že  v njeno prejšnjo Pojdi kamor te vodi srce.

Zanimiva je misel na stanje praznine."V tisti čas segajo misli, ki so v meni odprle novo stanje duha, stanje praznine. Najprej je nekaj bilo, potem pa tega ni bilo več."

So vas že kdaj okupirale vzporedne misli? "Ves čas zatopljen v nekakšno vzporedno misel ne boš opazil, kaj od tebe pričakuje zunanji svet."

Pravijo, da ni naključij, da se vse zgodi zaradi namena. "Vsako življenje v resnici nosi v sebi skrivnostno modrost, zaradi katere se prave stvari zgodijo v pravem trenutku. V stvarnem minevanju časa je težko opaziti ta odmerjeni zakon, a ko se pri določenih letih ozremo nazaj in se zavemo, kako so se odvijali dogodki v našem življenju, z večjo lahkoto opazimo neko skrivnostno nit, ki je ob svoji redni prisotnosti in odsotnosti povezala med sabo naš čas."

Življenje z redom je lažje, terja manj naporov, da se znajdemo v nejm. "Ta red mi je pomenil trdnost, mir, metodično hojo po poti, ki so jo drugi že začrtali."

Babica. "Šele sčasoma sem razumela, da je bila ona čista in svetla luč in, da je njena svetloba, tako drugačna od tistih, ki sem jih poznala dotlej, legla tudi name. Svetloba ljubezni, ki je videla vse. Svetloba ljubezni, ki razume vse. Nemir je tako prispel do končne postaje in pokazal svoj resnični obraz. Potrebo po resnici."

Immunity to change. "Življenje kot lastnina. Življenje kot pot. V resnici sta prav to opciji med katerima izbiramo. Poiskati kraj, prispeti do njega in ostati tam ali iti naprej, čutiti, da noben kraj ni res tisti pravi; poiskati obleko po svoji meri in jo obdržati na sebi. Toda sčasoma zrastemo, obleka pa ostane vedno ista, prilagodi se spremembam našega telesa; in tako se počasi in neizprosno spremeni v oklep."

"Da bi dosegli pokončnost, moramo paradoksalno, najprej do skrajnosti pregnati nestabilnost. Človek se povsem realizira samo takrat, ko sprejme neizogiben zakon spreminjanja. Koliko žalosti in slepote je v ljudeh, ki se zaprejo v svoja lastna prepričanja, kakšen občutek melanholije, ko slišimo človeka, ki zatrjuje: "tak pač sem, ne morem pomagati!""

"Kako strašno omejeno je razmišljati, da so krvne vezi važnejše od drugih! V kako povprečnem ujetništvu živi, kdor misli, da je spolnost tista, ki resnično ustvarja človeške vezi! Prijateljstvo je tisto, v katerem človek spozna nepredstavljivo visoko obliko odnosa."

"Trdili so, da je lahko človek svoboden le, ko se odpre strašnemu suženjstvu svojih želja."

"V zadnjem času se je utrdilo mnenje, da za otroke družina pravzaprav ni tako pomembna: njihovo odraščanje je prav tako zabavno in varno ob očetih, materah, partnerjih, partnericah, polbratih, polsestrah, dedkih in poldedkih. Mislim, da je to v resnici velika laž, ki jo ljudje zlorabljajo, da bi utišali svojo vest."

"Otroci se res prilagodijo vsemu in v vsakršni situaciji najdejo način, da preživijo, a v globini svoje duše si želijo samo nečesa: imeti mamo in očeta, ki se imata po možnosti rada, in če je mogoče, bratce in sestre. Življenje si želi življenja, in da bi ohranilo stik s človeškim bitjem, vsaj kakršno smo poznali do danes, se uresničuje v cikličnem toku generacij."

O Krasu in burji. "Vrnitev v Trst je zame pomenilo vrnitev k lastnim koreninam. Zelo se pogrešala veter in oddaljenost od Krasa je v meni pustila praznino, ki je nisem nadomestila z ničemer. Veliko bolj sem se prepoznala v tisti trpkosti, v tisti ošiljeni belini apnenca kakor mehkih morenskih gričih, ki ležijo okrog furlanske nižine. Na Krasu so bila brezna, stvari, ki so bile skrite, utrujenost, pomanjkanje; na Krasu je vse rastlo navkljub. Navkljub vetru, navkljub tesnim plastem zemlje, navkljub pomanjkanju vode. Življenje na Krasu je bilo življenje proti. Tam ni bilo visokih dreves, temveč samo goščava skrotovičenih korenin. Tam se je življenje uresničevalo le s trmasto vztrajnostjo svoje biti. S tem življenjskimi pogoji sem se seveda poistovetila."

"Za razumevanje vpliva vetra na sintakso, bi zadostovalo poslušati Tržačane: vsi govorijo zelo hitro, kakor bi se globoko v njihovih pljučih skrival sunek burje.""Skratka veter prinaša s seboj vse vrste nestabilnosti in ravno te nam odkrivajo pogled v nove svetove."

Pisatelji se velikokrat lotevajo teme o težavah s pisanjem zaradi pomanjkanja inspiracije ali pravega trenutka, da bi jim stekla beseda. V tej knjigi pa se je Tamarova lotila drugih težav – tistih z založniki.

Pojdi, kamor te vodi srce

Susanna Tamaro

Va' dove ti porta il cuore. Knjigo sem poiskala, ko sem prebrala članek v Delu, mi je zanimanje najprej pritegnila omemba babičine zgodbe, ki jo o svojih življenjskih izkušnjah pripoveduje vnukinji. Zgodba je najbrž zanimiva bolj za ženski del bralstva, še bolj za tistega, ki ima hčere, saj jo te zagotovo najbolj razumejo. Malce me je zmotila oblikovna podoba knjige, ki bolj nakazuje na kakšno ljubiteljsko duhovno čtivo, a sem se navadila. Moji mami, ki je knjigo prebirala pred menoj, pa so bile velike črke do roba zaradi praktičnih razlogov celo všeč. Čeprav sem menila, da ji bo knjiga zaradi svoje vsebine blizu, jo je odložila, mislim, da po kakšni tretjini, ker je bila potrebna velika koncentracija pri branju, če bi želela v vsakem trenutku vedeti, o kom gre beseda v določenem delu knjige. O babici, hčeri ali vnukinji. Tudi meni se je skoraj primerilo isto, ker sem v prvi polovici težko lovila koncentracijo ob branju, pa me je zadnji del romana tako prepričal, da sem se po koncu še enkrat vrnila za začetek in ponovno, bolj koncentrirano z zanimanjem še enkrat prebrala prvi del. Gre za zgodbo o življenju in odnosih, to pa je pravzaprav najbolj zanimivo, ker se ob branju lahko postavimo v čevlje še koga drugega in podoživimo še kakšno življenje, katerega delci so lahko podobni tudi našemu. No, ne ravno v čevlje, ker pri branju izkušnjo doživljamo od zunaj in boleče trenutke podoživimo le v mislih. Življenje v nekoga drugega čevljih z rekom ameriških Indijancev omeni tudi avtorica nekje v knjigi: » Preden presojaš človeka, hodi tri mesece v njegovih mokasinih.«

Večkrat sem se že spraševala, kako bom razmišljala, ko bom še starejša. Ko bom vedela, da ni več občutka perspektive, ki bi gnal naprej in, da so doživetja, ki jih še lahko prinese življenje, omejena. In kakšne misli neki, me bodo takrat obhajale. Babica v knjigi ne razmišlja kaj preveč optimistično: »Starčevske misli nimajo prihodnosti, večidel so žalostne, če ne žalostne. pa vsaj melanholične. Pogosto se sprašujem o tem čudnem pojavu.« Mi je pa ob branju odlomka »Nekje sem zasledila, da je Manzoni, ko je pisal Zaročenca, vsako jutro vstajal ves vesel, da ga čakajo njegovi junaki.« prišlo na misel stanje, ko zjutraj vstajaš ves vesel poln energije in se veseliš službe ali kakšnega dnevnega opravila, ki te čaka tisti dan. Res je, da človek veliko motivacije za delo in življenje črpa prav iz sebe in to je tudi najbolje, če želi skozi življenje v pozitivnem duhu.

Naključje. Že večkrat sem ob naključnih dogodkih ali seriji naključnih dogodkov s podobno asociacijo ugibala o naključju. Je to naključje, ali pa se je imelo zgoditi? Kaj sem si želela povedati ob asociacijah pri zaporednih naključnih dogodkih? Naprej raje ne bi razvijala misli in vprašanj, zato prepišem, kaj je napisala Tamarova: »Naključje. Nekoč mi je mož gospe Morpurgove rekel, da hebrejščina te besede ne pozna. Če hočejo izraziti kaj v zvezi z naključnostjo, morajo uporabiti arabsko besedo hazard. Smešno, ne? Smešno, pa tudi pomirjajoče: kjer je Bog, ni prostora ne za naključje ne za skromno besedo, ki ga označuje. Vse se odloča in ureja v višavah, karkoli se ti pripeti, ima smisel. Vselej sem vedno zavidala ljudem, ki lahko brez obotavljanja, ne da bi dvakrat pomislili, sprejmejo takšno podobo sveta. Meni to kljub vsej dobri volji ni nikoli uspelo za dlje kot za dva dni skupaj: strahote in krivice na svetu so me vedno omajale, namesto da bi jih hvaležno opravičevala, se je v meni začel dvigovati odpor.«

O vzgoji. »Niso nas vzgajali za doslednost, temveč za prilagodljivost.« In o razumevanju, ki ga prinese čas. »Mogoče me boš lahko razumela šele ko boš starejša; razumela me boš lahko, če boš prehodila skrivnostno pot, ki od nepopustljivosti vodi k prizanesljivosti.«

Pamuk je svoje občutenje sreče, ki se ga razveselimo,  nekako vpel v zgodbo Muzeja nedolžnosti, Tamarova ga je izrazila s primerjavo: »Glasba je po malem izginila in z njo tudi občutek globoke sreče, ki me je spremljal prva leta. Vidiš, prav za tem mi je bilo najbolj žal. No, saj sem se tudi kasneje še kdaj razveselila, kako da ne, toda veselje je v primeri s srečo kakor električna žarnica v primeri s soncem. Razveseliš se vselej koga ali česa, to čustvo sprožijo zunanji dejavniki. Sreča pa tega ne potrebuje. Polasti se te brez vidnega vzroka, je kot sonce: greje tako, da črpa iz svojega lastnega srca.«

O tem, kako se znajdemo v situaciji, ko se nam zdi, da govorimo »s komisarjem, ki nas hoče na vsak način pripraviti do tega, da priznamo zločin.«

O miru pred sistemom. »Pa sem vendarle vsakič znova šla; vzela sem vse skupaj za sitnost, ki jo moraš pač prenašati, če hočeš imeti svoj mir. Takšna drža resda ni veličastva, je pa zelo razširjena. Imeti svoj mir je ena najglobljih človekovih teženj, tako je bilo takrat in tako je verjetno še danes.«

O iskanju zunanje krivde. »Če se nočeš zazreti vase, ni nič lažjega, kot poiskati izgovore. Vedno se najde zunanja krivda in zelo pogumen moraš biti, da si priznaš, da je krivda – pravzaprav odgovornost – samo tvoja. In vendar je, kot sem ti rekla, to edini način, da greš naprej. Če je življenje pot, potem pelje nenehno navkreber.«

O misli, na tiste, ki so odšli iz našega življenja. »Zdaj morda razumeš, kaj sem ti povedala na začetku: umrli nas ne bremenijo toliko s svojo odsotnostjo, kolikor s tem, kar med njimi in nami ni bilo izrečeno.«

O zaupanju popolnim ljudem. »»Ne zaupajte ljudem, ki so popolni.« mi je pravil, »ki imajo v žepu že pripravljene rešitve, ne zaupajte ničemur, razen tistemu, kar vam govor vaše lastno srce.«« In še naprej o tem, kateremu glasu gre zaupati – zunanjemu (tiraniji okolja) ali notranjemu? »V tistih treh dneh si v sebi izbojevala veliko večjo, veliko odločilnejšo bitko: med glasom zunanjosti in glasom srca si brez najmanjšega dvoma, brez najmanjše odločnosti izbrala glas srca.« Pripovedovalka pa os sebi nasprotno pravi: »Notranja negotovost in okolje, v katerem sem odraščala, sta me že prepustila tiraniji zunanjosti.«

»»Obstajamo tu,« mi je venomer ponavljal. »Zdaj.««

»«Da bi bila leta, v katerih boš živel, zanimiva,« si menda zaželijo Kitajci.«

April 2023. Nov članek v Delu "Branje je osrečujoč napor."