Adios Buenos Aires

Brina Svit

Počasno poslavljanje od Buenos Airesa. Nostalgija ob vedenju, da se nekaj končuje. Slike mesta, ulic, trgovin in prodajalcev. Poslavljanje od prizorišč milong in plesalcev.

»A istočasno tudi nekoga, ki je, razen tega da sva približno iste starosti, popolnoma drugačen od mene, ki ne dlakocepi, si ne postavlja nepotrebnih vprašanj, se ne ukvarja z uspehom ali odobravanjem drugih. Preprosto zaupa in se ne sprašuje trikrat na dan, ali se mora posloviti od svoje mladosti, ker ve, da lahko spadaš med gente mayor, kot se v španščini reče starejšim, in hkrati ostajaš mlad.«

Hvalnica ločitvi

Brina Svit

Ruptur imprévue dans ma ruptur. Nepričakovan razhod v mojem razhodu. Sem imela v spominu, da sem sproti brala vse knjige Brine Svit, a tole iz 2011 sem očitno prezrla. Prileže se za branje ob natrpanem dnevnem ritmu, drobno knjižico sem nosila kar s seboj v torbici in jo odprla ob priložnosti čakanja na koga ali kaj.

»Netočnosti nas varujejo. Ne popravljajmo netočnosti, ki jih pišejo (tiskajo) o nas. Varujejo nas.« Ne pas relever les inexactitudes qu'on imprime sur notre compte. Elles nous protègent. (Jean Cocteau)

Never complain. Never explain. (Benjamin Disraeli … Kraljica Mati … kraljica Elizabeta II…)

»Kar v bistvu težko prenašamo, in to tako v prijateljstvu kot v ljubezni in na splošno v življenju, je nestalnost. … Če nič ne traja, tudi zares nič ne umre, ampak se spremeni!« (50)

»Začutil sem, kako smrt polzi vame. Najavi se, vnaprej obvesti, da bo prišla, in se skoraj opraviči, da si je nadela tako zelo nepričakovano obliko.«

»Življenje: beseda nima istega smisla, ko smo stari deset ali šestdeset, smrt prav tako ne. Naša starost daje smisel tema dvema besedama. Čim mlajši smo, tem manj imata dokončnega smisla. … Odsotnost življenja ni smrt, odsotnost življenja je praznina …«

O gojenju sreče. »Zdaj vem, da sreča obstaja kot vrt, ki ga je treba negovati, pleti, zalivati, sproti pobirati sadeže, ki dozorevajo. »

Predlagana je bila tudi hvalnica nežnosti. Tenderesse. Tenderness. Ternura. Tenderezza. Nežnost.

 

Zanimivo je, kako googlovo orodje za prevajanje prevaja sem in tja besedno zvezo.

Ruptur imprévue dans ma ruptur

Nepričakovan razhod v mojem razhodu

Une rupture inattendue dans ma rupture

Nepričakovan razhod v mojem razhodu

Un tournant inattendu dans ma rupture

Nepričakovana prelomnica v mojem razhodu

Uporni bicikli

Brina Svit

Pripoved teče v nekoliko sanjavi maniri pisateljice. Rada jo berem. V zgodbi so prepletena čustva, odnosi in percepcija občutenj pri vrnitvi in bivanju v Ljubljani. Klopca za razmišljanje, sanjarjenje, občutenje pri Trgu francoske revolucije.

Nove definicije ljubezni

Brina Svit

Kratke zgodbe, primerne za večerno branje pred spanjem. Ne rabijo veliko pozornosti, zaradi mehkobne poti peresa misli mirno vpotegnejo v spanec.

»Nič se ne odvija tako, kot bi se moralo.«

Hčerka na fotografiji v denarnici. »Stara je sedem let, ima kratke lase, bel plašček, strog in očitajoč pogled, ki ga bo vedno obdržala za svojo mamo.«

»To je ključni stavek: resnica je dežela brez poti. Do konca življenja je širil to osnovno modrost. Ni se nam treba umakniti iz sveta, da bi jo našli, je učil. Resnica ni skrita, izvzeta iz vsakdanjega življenja. Sodelovati moramo s tem življenjem, mu biti na razpolago, ga cveteti, če se le da. To je skrivnost. Biti v večni sedanjosti, ne da bi mislili na preteklost, ali se bali prihodnosti.«

»Za sabo je imela strastno ljubezen do moškega, ki ni bil njen mož z vsem razdejanjem in dramo, a tudi radostjo in zanesenostjo, ki jo taka ljubezen prinese s sabo. In deset let kasneje se je zgodba ponovila, samo da je bila tokrat zapuščena ona, kot da bi njeno življenje zahtevalo določeno simetrijo in izravnavo. Od takrat naprej hodi po ravnem, ni več vzponov in padcev, veselja, solz in drhtenja …«

»Myriam je imela prav: če si ne znamo narediti prostora v življenju, se nam ne zgodi nič novega.«

»Tako je razumela, da je Francoz. Imel je zelo slab španski naglas in ni znal izgovoriti r-ja.«

»Ni ji bilo dosti do službe tiskovne predstavnice znane znamke čevljev, da bi čakala na upokojitev. Sicer pa ni več hotela čakati na karkoli, življenje se živi zdaj in ne jutri. Vsaj enkrat ne bo naredila tega, kar vsi pričakujejo od nje, ampak kar bi rada ona sama. No, vsaj tako je bila prepričana, čeprav v resnici ni vedela natančno, kaj bi rada, in jo je bilo strah lastne drznosti. A tega seveda ni imela namena povedati Samuelu, ne komerkoli drugemu.«

»Ostati previdno doma in čakati, da bo ura pol desetih? Ali pa nasprotno: iti ven, iti plesati, se počutiti lahko kot zrak? Zaupati življenju kot prihaja, dan za dnem? Se ne bati. Bati kaj bo naslednji dan. Bati, da bi zbolela, ostala sama?«

»Čeprav je bila to njuna čarobna formula: živeti deset minut drug od drugega, dva sosednji samoti, kot je Arno romantično ponavljal za Rilkejem.«

»… in zagledala v ogledalu pred sabo odsev mlade ženske z razkuštranimi lasmi, zardelimi lici in rahlim nasmehom okoli ust, je potrebovala kar nekaj sekund, da se je prepoznala v njej.«            

 

Ne želi si lahke poti

 Brina Svit

Knjiga za branje po popoldanskem kosilu. V enem kosu. Popelje v Indijo v ajurvedski center Ajurmana Dharma. Kot zadnje knjige nekaj slovenskih avtorjev (Golob, Rugelj) dogajanje postavi v čas našega novega življenjskega spremljevalca.

O naključju in ključu

»Dokazi, da moje bolečine niso v celoti psihične, čeprav so se po naključju prikazale v zelo pomenljivem trenutku. Naključju, v katerem je ključ.«

O slučaju in hvaležnosti

»Predvsem se je naučil biti hvaležen, znati udejanjati hvaležnost. Kajti kar se nam zgodi, se ne zgodi slučajno. Vse ima svoj smisel. Res verjame, da je tako? Kaj pa vojne? Katastrofe? Krivice? Ne ve. Govori o sebi. Zanj ima vse, kar se zgodi, svoj namen.«

O vznemirjanju za jutri

»Ne vznemirjajte se za jutri: jutri se bo sam vznemirjal zase.«

Noč v Reykjaviku

Brina Svit

Naslednja knjiga Brine Švigelj Mérat, kjer je osnovna zgodba vezana na dogajanje ene noči. Prva se je dogajala na Bledu, naslednja precej bolj na severu, v Reykjaviku. Morda po zgledu Remarquove v Lizboni le, da je ta imela priložnost zaradi visokega vzporednika biti precej daljša. Pisanje in knjiga je, kot je pri Brini običajno, precej žensko. Najbrž tudi bolj sede v ženske misli kot moške. Vanjo se lahko potopijo tudi bolj senzibilni moški, ki jih ne zanima samo tehnično, globalno ekonomsko ali pa globoko analitsko politično čtivo.

Posebna zgodba prepleta evropske in argentinske duše. Ženske in moške, z refleksijo preteklih dogodkov v življenju, ki so oblikovali glavna junaka. O zgodbi kot običajno ne bom pisala, da bodočim bralkam in bralcem ne vzamem razloga za branje in tistega veselega pričakovanja, ko se ob običajni uri, na običajnem mestu, v običajnem položaju predajo branju.

Iz nočne zgodbe na Bledu se ponovi motiv v avtu pozabljenih rokavic, acte manqué, ki so tokrat oranžne, podložene s kašmirjem. Iz drugih Brininih zgod se ponovi povezava z argentinskim tangom.

Zanimiv je vidik opisa vožnje v avtu, natančneje taksiju, ki se tokrat vozi po Buenos Airesu. Razlika je v vidiku, v tem, da se ona v taksiju ne pomika po ulicah, ampak se ulice pomikajo mimo nje. Spoznanje podobno Stephenu Hawkinsu, le da je njemu služilo v fiziki, njej pa za opredelitev bistva njenega obstoja.

Presenetil me je tudi njen pogled na tulipane. Tulipani so zame cvetje, ki prinašajo pomlad, veselje, mladost. Ona jih označi kot najbolj melanholične rože, kar jih pozna. No morda, ker so bili ti v njeni knjigi že sklonjenih, utrujenih glav in so nakazovali žalosten del zgodbe. Kot je bil žalosten tudi razlog za odrešitev pred tesnobami in strahovi. Pravi strah, prava tesnoba bi lahko bil čas, ko se spogledaš z idejo o koncu, o niču, o svetu, ki gre naprej brez tebe. In zato najdeš v sebi moč, ki je prej nisi poznal. Predvajajte si Rahmaninova.

Glavna junakinja in njena sestra tudi nista marali nedelj. Kot marsikdo ne. Pustih nedelj. Kot je čutil tudi Toma Zdravković.

Coco Diaz ali Zlata vrata

Brina Svit

Argentinski tango. Ena izmed mojih želja, ki se najbrž ne bo nikoli uresničila, je, da bi se v Buenos Airesu naučila tanga. V domačem kraju sem poskušala začeti in celo uspela z nekaj urami. A se ni izšlo, ne z učitelji, ne z Johnovim zanimanjem. Tako je ostalo le pri želji. Valerie pa je svojo željo uresničila in v Parizu vsak dan hodila na plesne ure. Kot to počne meni ljuba v Madridu s flamenkom. Vsak dan nekaj ur. Neutrudno. Dan za dnem. Želim, da ji uspe. Vsaj njej.

Brina Svit

Con brio, Coco Diaz ali Zlata vrata, Odveč srce

Brino Švigelj Mérat sem spoznala tudi osebno, pred več kot dvajsetimi leti, takrat še ne v kakšni pisateljski vlogi. Mislim, da je takrat že živela v Parizu in je občasno prevzela kakšno tolmačenje na mednarodnih dogodkih. Ne spomnim se natančno, ali je to bilo v nekem alpskem hotelčiču v Trentu ali pa v nekem kraju na Tirolskem, za katerega nisem več prepričana, kateri je bil. Morda je bil Igls. Takrat je imela še staro ime in nisem vedela, da piše (ali pa namerava pisati). In najbrž tudi še ni, ker je bila njena prva knjiga izdana pred petnajstimi leti. V njej je že bilo nekaj pariškega (parisienne), s poreklom slovenskega. In čutilo se je, da ni profesionalna tolmačka (predana temu), da je v njej nekaj več. Neka vsebina.

Z njenim pisanjem sem se prvič srečala v knjigi Con brio, ki mi jo podaril prijatelj ob letu njenega izida. Zgodba, ki jo lahko čuti in napiše samo ženska. In takšne so vse njene zgodbe. Z enako silo me je potegnila Coco Diaz ali Zlata vrata. Pa tudi Odveč srce. V slednji sem podoživljala zimsko nočni Bled. Prav takšen kot je. Ne vem, morda zaradi lastnih predhodnih doživljanj Bleda, morda zaradi njenih dobrih opisovanj. Verjetno pa se je oboje strnilo ob branju njene knjige. Spet zelo ženska zgodba o spominih na bližnje in ljubezni. Preberite vse. Ostalih njenih knjig nisem brala, mislim, da sem kakšno celo začela, a me ni vpotegnila.