Kraljestvo za šotor

Branko Gradišnik

Strogo zaupno po Korziki.

Naslednji odstavek nima prav nič ne z Gradišnikom ne s Korziko. Ima pa z Istro, kjer sem potopis prebirala med prvomajskimi prazniki. Po dolgem času sem prišla do knjige, ki me je vlekla k branju. V teh koronskih časih pisatelji najbrž niso imeli dovolj motivacije za pisanje. Prihajajoči odstavek ima morda tudi malo z življenjskimi modrostmi (in razmišljanju o bitju in času), ki jih najdemo v potopisu. Nekam sem morala zapisati sosedovo misel o dnevu, ki je minil, najbolj priročen je bil današnji blog. 

V istrski vasici živi možakar, ki ima avto in hišo z dvoriščem, poleg tega pa še garažo, ki ima izhod prav na cestico, ki vijuga skozi vas. Garaža ne služi parkiranju avtomobila, pač pa ima funkcijo možakarjeve dnevne sobe. Miza, klopi, mislim da tudi kakšen fotelj in televizor, seveda. Tam poseda ves dan, tu pa tam sreba vino, gosti kakšnega soseda in gleda televizijo. Izjemno mirno življenje. Jaz grem vsak večer mimo, ker nesem velikemu črnemu psu, ki je malo naprej od njegove garaže, kakšen priboljšek. Aron je namreč na verigi, kot je to v navadi v hrvaški Istri in nima prav raznolike in okusne prehrane. Tako sem šla spet mimo možakarja z garažo in ga, kot običajno, pozdravila s prijazno opazko. Odvrnil je »prošao je dan«. Minil je še en dan v enostavnem življenju.

Vedno so mi zanimiva razmišljanja o času, zato sem jih iz prebranih knjig še kar redno izpisovala v tale bralni blog, če sem naletela nanje. Izmed teh se največkrat vračam k Borgesovemu Alefu, kjer govori o nesmrtnosti, ker tam, v nesmrtnem mestu, življenje izgubi svoj mik (in ugotovimo, da je kar fino, da smo smrtni). Tudi tale Avrelijev na strani 126 mi je bil zanimiv. »»Tudi če bi ti bilo dano živeti tri tisoč let ali trideset tisoč«, je dopovedoval modri cesar sinu, »vendarle pomni, da nihče ne izgubi drugega časa kakor zgolj tisti čas, v katerem ta trenutek živi; in da ne živi tistega kot trenutek, ki hkrati že mineva! Najdaljše življenje je potemtakem enako najkrajšemu. Trenutek, v katerem si živ, je za vsakogar enako dolg, za vsakogar enako dolg pa je tudi ta, ki sproti mineva. In tudi čas, ki je že za nami, se zdi pravzaprav le še kot en sam trenutek. Človek ne more izgubiti prihodnosti in preteklosti, kajti česar nima, za to ne more biti prikrajšan. Zapomni si torej ti resnici, prvič, da je vse od vekov enako in se v krogu spovrača in da torej ni razločka, ali poslušaš kako skladbo sto minut ali dvesto let ali tudi celo večnost; in drugič, da najstarejši starec in najmlajša mladenka ob izteku svoje skladbe nimata kaj obžalovati, kajti zgubila sta enako malo: njun  je bil ves čas in vseskozi en sam takt zdajskosti, v katerem sta živela, celotne skladbe pa ne moreta ne pomniti ne izgubiti, saj je nikoli niti slišala nista.«« Tole proti koncu je sicer malo zakompliciral, ne zdi se več tako logično, kot se je na začetku citata.

Sicer me je Gradišnik kot običajno zabaval predvsem s komentarji situacij in bogatil moje vedenje o Korziki, kamor še nisem potovala, a če bom, si gotovo vzamem s seboj še tega vodiča. Da bi si izboljšala prostorsko predstavo o prevoženi poti, sem poleg zemljevida na strani 28 pogledovala tudi na interaktivno Googlovo karto. Nekako mi niso bila povsem logična vmesna izhodišča in izbrane poti. Zdelo se mi je, da so iz izhodišč na severu otoka delali časovno zamudne poti na jug in iz izhodišč na sredini otoka, večurne poti na sever (in obratno J). Sklepam, da zaradi rezerviranih prenočišč.

Med branjem potopisa sem se spraševala, če ga avtor piše sproti, vsak večer s kakšno čelno svetilko v šotoru ali za pisalno mizico v hotelski sobi, pa sem odgovor dobila na strani 137 Tam sem izvedela, da pisatelj ocenjuje, da ga berejo pretežno bralke (katere izmed njih so tudi bistroumne).

Še ena posebnost. Očitno sem bila prva bralka tega izvoda knjige. Že na videz je bila nova, novcata, potem pa me je pričakal še originalno zataknjen trak za označevanje prebranih strani, ki ga na začetku sploh nisem videla. Namestila sem ga na stran 28, da sem lahko pogledovala na zemljevid otoka (prenosnika z Googlovim zemljevidom nisem imela vedno pri roki). Zanimivo, v Šentvidu ni bilo zainteresiranih bralcev, v KOŽ pa bi bila v čakalni vrsti za bralni izvod.

Aja, še nekaj. Obrnil je minute in sekunde Elif Safak.

Iskanje izgubljenega zdravja

Branko Gradišnik

Ob iskrenem zapisovanju domislic in intimnih doživljajev me je večkrat prijelo, da bi dodala tudi svojo izkušnjo. A sem se nekako le zavrla in ostala pri splošnih opažanjih in komentarjih napisanega, kot se tega držim v temle blogu. Gradišnik namreč zapiše vse in ostane živ. Nam bralcem je zanimiv pogled v njegovo življenje, tudi najbolj intimne trenutke in si ob tem ne mislimo nič slabega. Vsaj jaz ne. In tudi to je res, da najboljše knjige nastanejo, ko pisatelj piše iz sebe (in tudi o sebi), iskreno.

Ni pa zapisal spodbudnih besed o vzgibih pisateljem za pisanje, najbrž gre bolj za samoterapijo – nekje v kasneje v knjigi namreč navaja zapisovanje (o sebi) kot terapijo. "Književnost ponuja večinoma slabe življenjske zglede. Dobri so pa dolgočasni. Poleg tega se s pisanjem ukvarjajo ljudje, ki niso zadovoljni z življenjem, kakršno že je: pisanje je projekcija njihovih upov, strahov in želj. In teh fantazem, ponavadi tako nezaslišanih, da si jih avtor ni upal udejanjiti, se bralka in bralec hočeš nočeš navzemata med branjem." Če nadaljujemo z bralci: "Kdor bere, da bi se kaj naučil o življenju, mu po mojem po prvih stotih knjigah, ki jih je prebral, ni treba več brati novih, kajti možnost, da bi v naslednjih zvedel kaj, česar ni mogel izvedeti že iz prvih stotih, je infinitezimalna." No, to ne drži povsem – iz pričujoče knjige, sem kljub prebranemu izvedela precej novega. Tudi o življenju.

"Ne skačite v fantazijsko prihodnost in nostalgično preteklost, ki ju ni. Je samo sedanjost, v kateri se vam ves čas ponuja priložnost, da ste živi, da čutite svojo živost, svojo življenjsko radost. Najbrž se to sliši ezoterično, pa ni. Nobene nagrade ni ne v onostranstvu ne v prihodnosti, kajti tega dvojega ni tukaj. Nagrada mora biti tu in zdaj. Nagrada je tisto, kar smo pripravljeni živeti." "Kdor zna živeti zdaj, kdor ima posluh za potrebo trenutka, ta torej izpolnjuje, kot kaže, tisti ideal, ki so ga izklicevali veliki modreci zahodne in vzhodne antike, npr. Horacij s Carpe diem!, Lao zi s Prepusti se toku!, zen Ko piješ čaj, pij čaj!, Joseph Campbel s Sledi svojemu blaženstvu! in Martin Krpan s svojo Tako dolgo bom ležal, dokler bo sod moker, pa dokler bom imel kaj prigrizniti.« Umetnost žitja v sedanjosti je je povezano s t.p. (tako prevedeno) čuječnostjo (mindfulness). Gradišnik jo je z besedno igro povezal z budizmom:) "Takšna je moja nebudistična, a budna zdajskost." Čuječnosti se dotakne tudi ob modrini. "Modrina v naravi ima sicer tudi svoje dobre učinke. Poskusi so potrdili, da krepi čuječnost, spomin in spoznavne funkcije, pa tudi izboljšuje razpoloženje. Skandinavci so z njo razvili terapijo za zdravljenje "sezonske čustvene motenosti", torej depresije, ki se jih loteva v času prekratkega polarnega dneva. Ker pa gre za vrsto svetlobe, ki prodre v mrežnico, lahko slednjo poškoduje."

"Človek je resda družbeno bitje, a to ne pomeni, da bi moral biti ves čas družaben. Potrebuje tudi čas, da "se odvije", čas in mir sam zase, otroci pred starši (in doma pred učiteljicami), starši pred otroci (in doma pred managementom), mož pred ženo, žena pred možem, žena pred taščo itn.."

"Čakanje že deset let jemljem kot priložnost za urjenje potrpežljivosti." Tako nekako tudi jaz, ko čakam, pač čakam. Mlajše generacije imajo precej manj tolerance do čakanja.

Tudi o nekaterih značilnostih diplomatov. "Na srečo so na plesišču drugi pari, in bolj oblazinjene soproge diplomatov me vsaj do neke mere varujejo pred bolj oglato okolico." "Italijani celo pravijo o ljudeh, ki dolgovezijo, pa nič ne povedo – skratka o diplomatih – da "mešajo polento." Cibo meravigloso.

Že dolgo opažam ta pojav, a nisem še našla prave ubeseditve, Gradišnik jo je. "Niti zadnji krik mode, v kavbojke očvrščene pajkice, ne more zadržati kipenja "mafinove obrobe" izza pasu."

"Cena za redoljubnost, snažnost in organiziranost se plačuje z valutama radosti in spontanosti."

Gradišnik opozarja, naj psihosomatike ne mešamo s hipohondričnim doživljanja telesa. "Pri slednjem se namišljeni bolnik brani uvida v realno stanje, zavrača izvide in razlage, ki bi ga lahko rešili njegovih strahov, in se spet in spet zateka k medicini in zdravilstvu, le da pač velikokrat potrka na nova vrata, če ali boljše ko ni več zaupanja med njim in njegovim zdravnikom, kar se zgodi brž, ko mu ta poskuša odpreti oči oziroma vzdigne roke od njega."

Posredno o delitvi dela doma. "In tako sem tu pa tam, kadar sem tisto srbenje bolj občutil, poprosil Bernardo, naj pogleda, "ali imam spet raka na hrbtu". To je tudi počela, ne da bi kdaj opazila ali zatipala, vse dokler ni srbenje po desetih letih izginilo. Šele letos mi je v nekem prepirčku poočitala, češ da že vse življenje prelagam nanjo vsa bremena, in za zgled navedla to mojo srbečo pikico. Jaz pa sem bil vse dotlej mislil, da jo povzdigujem in razveseljujem s tem, ko ji prepuščam skrb za razvedrila, ki jih je najti v redni službi, hišnih financah, nabavah, selitvah, negi bolnikov in iskanju klopov v pasjih kožuhih, medtem ko se sam poglabljam v preproste evropske misli … Zdaj sva si breme razdelila bolj enakomerno: na mene sta odpadli še globalna meteorologija in svetovna politika."

Erik Erikson, Identiteta in življenjski ciklus, (Zdrava osebnost in njena rast skozi krize).

Mozart, Simfonija v D duru št. 51, prvi stavek 

(Lažna vrtnarica, La fintagardiniera).

V senci pod zelenim zmajem

Velika Ljubljana za popotnike, prešernovce ino Hrovate.

Branko Gradišnik

Tudi ob branju te knjige, ki nas po vsebinah vodi skozi Prešernove verze, se naučimo precej novega. Z drugega vidika si osvežimo zgodovino Slovencev, v nekatera obdobja književnosti, politike, doživimo spet eno neposrečeno bivanjsko avanturo družine Gradišnik, razširimo si obzorje še s kakšno etimološko razlago, odkrijemo kakšno za nas novo besedo v sicer zelo bogatem besedišču slovenskega jezika, najdemo kakšno rešitev za preživetje naroda zaradi neugodne demografske strukture in tako naprej. Skratka Slovenijo, Slovence in (veliko) Ljubljano pregledamo iz veliko vidikov, skozi različne pore od znotraj in od zunaj. Poleg tega pa si jo ponekod osvetlimo še s primerjavo s sosednjo Hrvaško.

Tudi ob službovanju na Hrvaškem, je namreč Gradišnikova družina naletela na najemniško stanovanje, kjer ni bilo (nočnega) miru. Kot v Lizboni, ali pa na počitnicah na Siciliji. Tokrat so dobili sosednje stanovalce iz Brazilije, katerih tudi siceršnja posebnost je, »da se zdramijo proti deseti uri zvečer in potem ropotajo, škrebljajo, plešejo v visokih petah (gotovo je to kaka nogometna vaja), poslušajo brazilsko glasbo in jo spremljajo z nenadnimi izbruhi grlnega jaskanja, si kuhajo, jejo, pomijejo vsake vilice posebej, potem pa vse vilice denejo skupaj in jih stresejo v ritmu sambe in govorijo »žoao« - take reči. In vse to do treh, štirih zjutraj.«

Ob opisovanju vrveža ljubljanskih ulic se ustavi ob tem, da številni ljudje govorijo v mobitel. »Tako pogosten je ta pojav, ker se dejavnosti udeležujejo razne ljudske plasti, na primer: možje, ki nadzorujejo žene, da ne bi podlegle vplivu okolja (vpliv genov je, če je otrok podoben očetu, vpliv okolja, če je podoben sosedu), žene ki naročajo možem, kaj naj kupijo na poto domov, matere, ki nadzorujejo otroke, otroci, ki se organizirajo v tolpe, preplašenci, ki se delajo, da imajo nekoga na liniji, zato da jih ne bi napadle tolpe, čudaki, ki ne marajo, da bi se opazilo, da v resnici samo nekaj čebrnjajo predse, osamljenci, ki so kupili dva mobitela, zato da imajo koga poklicati«, posebneži, ki se delajo da govorijo, da se jim ne bi bilo treba zaplesti v pogovor z ljudmi, ki jih poznajo po službeni liniji.

Govori tudi o tem, da se v Sloveniji še v današnjem času delitev dela znotraj povprečne družine »formalno še vedno drži neolitskega vzorca: žena naj skrbi za pridelavo in pripravo hrane in za vzrejo otrok, mož pa za obrambo in lov.  Ekonomski razvoj je iz te delitve, ki je biološko logična, naredil krivično razmerje, kajti bremena so neenakomerno porazdeljena. Element lova je odpadel, razen kar se tiče morda lova na druge samice. Spričo modernih metod vojevanja, je postalo tudi nemogoče, da bi mož lahko obranil dom. Tako je njegova vloga zvedena na to, da se bodisi potepa, ali poseda doma pred televizorjem. Lovljenje športnih in porno programov mu je, kot kaže, v celoti nadomestilo potrebo po lovu. Ženski bi se zdelo sicer logično, da bo mož zdaj hodil vsaj v trgovino namesto v gozd po hrano, ampak evolucijska logika je neizprosna....«

O Slovencih piše, »da nam ni na kožo pisan noben sistem, ker smo kot narod razklani bolj kot katerikoli drug narod v Evropi (razen Hrvatov) in ker kratko malo ne moremo živeti v skladu z nobeno ureditvijo. Severnjaška »vladavina prava« spravlja v blaznost polovico prebivalcev, južnjaško načelo »znajdi se« drugo polovico. Družbeni red ni fiksen, najteže pa je morda politikom, ki ne vejo, ali morajo biti korumpirani ali ne – zato je toliko afer z njimi. Če bi bili vsi politiki pošteni ali vsi skorumpirani, ne bi bilo slišati o njih nikdar nič slabega.«

Sicer pa se lahko poučimo tudi o nevrolingvističnih razlikah med narodi, posebej med Veneti in Slovani, ki v psiholoških testih izločijo različne predmete, kot tiste, ki ne spadajo v krog preostalih nanizanih. Med Slovenci naj bi bili oboji, zahodnjaki in vzhodnjaki. Da bi pravilno razumeli »multikulturno okolje«, naj bi bili torej sprejemljivi za oboje. »Mogoče so namreč različne rešitve, ki so lahko vse pravilne, čeprav se medsebojno lahko izključujejo. To bi nam moralo pomagati, da bomo znali z več posluha sprejemati tudi mnenje tistih, ki so se nam prej zdeli neumni, čudaški, zoprni ali nerazumljivi, pa v resnici samo operirajo v drugem sistemu.«

Piše o introvertiranih politikih, ki utemeljujejo svoje delovanje na »zvestobi do samega sebe«. Pravi, da se jim nasploh slabše godi. »Ta usmeritev je namreč druga plat nezaupanja do zunanje realnosti in sama po sebi ni škodljiva. Mnoge shizoidne osebnosti, za te je značilno, da verjamejo svojemu notranjemu svetu bolj kot zunanjemu, so prebijale meje znanosti in umetnosti prav po zaslugi tega nezaupanja, ki ga je žlahtnila njihova ustvarjalnost ali intuicija. Manj prida je od te lastnosti v politiki. Ideološko nezaupanje, ki ga spremljajo rigidnost, prepričanost o lastnem prav in iskanju krivde vselej pri drugih, namreč izključuje pristajanje na drugačnost drugih, preprečuje pa tudi vsako možnost osebne rasti. Taki politiki strežejo naši potrebi po tekmovanju, ne pa naši enako močni potrebi po sodelovanju.«

Govori tudi o sreči brez alkohola in njega resničnem grehu. »Resnični greh alkohola je torej v tem – človeku prikrije, da bi lahko brez njega bil srečen.«

Iznašel je tudi pravičnejši pokojninski sistem, »ki bi temeljil na razširitvi načela osebne odgovornosti v takšnem smislu, da bi bila pokojnina toliko višja, kolikor več otrok je upokojenec pomagal spraviti h kruhu.« Otroci pri kruhu namreč polnijo pokojninsko blagajno.

Popelje nas tudi po Ljubljani in njeni okolici. Ob obisku grajskega hriba je bil včasih največji izziv vzpon. Zdaj pa, kot pravi Gradišnik, tu ni več česa početi. Vzpenjača in možnost prihoda z avtomobilom sta zamenjala vzpon. »Kdor se gor zapelje z avtom, se lahko potem zamoti vsaj s tem, da išče parking.« Ponudi nam še boljšo možnost. Da se na hrib zapeljemo z avtom, parkiramo, se dol spustimo z vzpenjačo, si ogledamo Ljubljano in vrnemo spet nazaj z vzpenjačo. Omenja tudi znamenito minigolf igrišče v Tivoliju, kjer so se svojčas perspektivni pripravniki znamenitih institucij urili v motoričnih sposobnostih (tega slednjega Gradišnik ne opisuje, omeji se bolj na posebnosti te infrastrukturne instalacije).

En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo

Branko Gradišnik
(Strogo zaupno na Portugalskem) Po strogozaupnem popotovanju po Siciliji je bilo skoraj nujno proučiti še vse dogodke in zaplete, ki so se dogajale B in B z družino na Portugalskem. Že tako ali tako je Gradišnika zabavno brati, poleg tega pa je v njegovih knjigah najti še veliko etimoloških, zdravstvenih, značajsko psiholoških, geografskih tehničnih ter drugih razlag in opisov. Pa tudi nasvetov o užitju trenutka (če samo delamo tega ne moremo). Torej zabavno in poučno branje v enem.

Avtorja kaj dobro razumem, ko v enem izmed začetnih poglavij zapiše, da »Ko človek menjuje okolje, se mu dogaja toliko opisa vrednih reči, da si skoraj ne utegne sproti zapisovati: pritiski so tu najmočnejši, napake in blamaže najhujše, presenečenja najbolj osupljiva, vtisi najbolj sveži.« Problem pa je tudi v tem, če zapisovalec ne zapiše kmalu po tem, ko mu misli sestavljajo najprimernejši opis doživetega, lahko naboj domišljenega in bistroumnost povezav kaj kmalu zbledi v toku nadaljnjih premišljanj. Skratka zapisati bi bilo treba takoj in sproti, kar pa je težko, če si dogodki sledijo en za drugim. Zaradi časovne razdalje med doživetjem in zapisovanjem pa se kaj lahko tudi zgodi, da zapis ni natančen. Zato se na začetku v pridržku s pojasnilom zavaruje tudi avtor, ko pravi »zaradi večnega razkoraka med doživljanim in napisanim vsaka podobnost z dejanskimi osebami, kraji in dogodki, razen kjer konkretna imena objavljam z izrecnim dovoljenjem njihovih imetnikov, naključna, nenamerna in nonsekviturna«. Gradišnik namreč uporabi kar precej imen udeležencev potopisnih doživljajev. Sicer pa do ljudi, ki jih opisuje ni prav nič takten. Pri tovrstnih opisih ljudi in njihovih dejanj bi veljalo držati neko mejo, posebej do tistih, ki so po svoji nravi dobronamerni.

Ob vselitvi v eno izmed stanovanj so našli parket v zelo slabem stanju, kar jim je dalo misliti, da bi bil prejšnji stanovalec lahko pterodaktil. Ob tem sem se spomnila komentarja moje prijateljice, ko se je vrnila v najemnikom oddano stanovanje, kjer je bil parket v prav tako slabem stanju. Tam je bila razlaga precej bolj sodobna. Najemniki so hodili po parketu v visokih petkah, upamo, da samo ženski del.

Ob opisovanju zasebne mreže parkirnih skrbnikov v Lizboni se dotakne tudi dobrih strani sive ekonomije. »Temu se reče siva ekonomija in jo iz moralnih razlogov odobravam, ker gre za denar, ki ga zaupanje ohranja na sivem trgu in ga torej grabežljivi prsti »mednarodnih finančnih trgov« ne dosežejo.« Zaslediti je tudi mnenje bivšega ministra, ki pravi, »da se trenutno ves denar, ki ga zbere država, seli v tujino kot poplačilo dolgov. Edini denar, ki je na varnem je ta, ki kroži v sivi ekonomiji. Siva ekonomija še premore dovolj zaupanja, da denar ne beži iz dežele. Tako vendarle ostaja znotraj gospodarstva in je za moje pojme dragocen, saj pomaga ustvarjati dodano vrednost. Siva ekonomija nas drži pokonci. Če ji denar vzamemo, ga bo mednarodno bančništvo vzelo nam. In ga vrnilo kvečjemu v obliki refinancerskih posojil.«

Govori tudi o razliki med srbskim reklom »Treća – sreća« in slovenskim »V tretje gre rado«.  Srbi so otročje optimistični, ker bo v tretje šlo. Slovenci pa pesimistični, ker se bo še enkrat zalomilo, kar se je že dvakrat.

Tako kot pri Siciliji, se tudi tukaj dotakne voznih navad in kulture šoferjev in osnovnih načel v prometu. in ob tem opazi razliko med vožnjo ŽENSK na Portugalskem, Hrvaškem in v Sloveniji. Tokrat so jo Portugalke najbolje odnesle.

Ko so popotovali po Portugalskem, za zablode z avtom ni bila kriva samo navigacijska naprava, ampak tudi na pol zgrajene ceste. »Mislim, da gre pri tem pozabljenem slepem črevu za projekt, ki ga financirajo evropski skladi.«

Dotakne se tudi bolj čustvenih in žalostnih plati življenja. »Spirale tesnobe« se sicer dotakne samo v povezavi s borderkolijem Ferrisom, ki je eden izmed protagonistov potopisa. Sicer pa piše tudi o globlji temi življenja in smrti, o kateri razmišlja ob spominih na prijatelja. »Prezgodnja smrt nikakor ne razveljavi življenja, ki ga preživiš v vsej polnosti. Ob rojstvu je dobil skromne karte, a je znal igrati svoj špil, kot da ima v rokah same adute. Pravijo, da je srečen, kdor živi skladno s svojimi zmožnostmi in željami. Če komu, potem se je to posrečilo njemu, ki si je iz življenja naredil spomladanski izlet.«

Znano se sliši tudi njegova izkušnja z ljudmi. »Streznjujoče je, koliko je ljudi, ki jim človek dela usluge, ko pa jih v stiski poprosi za pomoč, mu niti ne odgovorijo.«

V enem izmed zapisov je tudi nostalgično spomnil na okence s pomfrijem v Daj – Damu ali pa kiosk s pečenicami pred Modno hišo. Obojega se spomnim. Pomfrija na poti na telovadbo, čeprav sem imela jaz še eno alternativno lokacijo na tej poti. Piškote na vago v Šumiju. Pečenico pa sem enkrat dobila na poti z mamo v Supermarket. Prav spomnim se je, velika hrustljavo zapečena polovica z zenfom in kosom polbelega kruha na belem papirnatem pravokotnem krožničku. Tako dobre kasneje nikoli nisem okusila.

Navdušena sem bila nad piščevim razlikovanjem med pojmoma »krajina« in »pokrajina« in njuno pravilno rabo, kar celo pri izobraženih ljudeh ni pravilo. Prvo uporablja kot vizualno, doživljajsko in ekosistemsko kategorijo, drugo kot geografski pojem za določeno območje.

Blizu so mi bila tudi razmišljanja o tem, zakaj si nekateri ljudje boljše skušamo prihraniti za konec. Tako je pri načrtovanju poti, ko pravi »Tako zagotovo ne bosta razočarana, v obratni smeri pa bi bila zagotovo. Človek nagonsko hlepi po dobrem koncu. Zato si najboljše prihranita. Natanko takšno metodo uporablja njegova žena pri kuhanju.«

Kraju bivanja pa se vsekakor moramo prilagoditi: »Si fueris Romae, Romano vivito more.«

Veliko je tega, kar piše v knjigi, težko je zaobjeti vse plasti zapisanega. Tudi nisem v blog prenašala podrobnih opisov hemoroidov (op. po SSKJ je oboje pravilno: hemeroidi in hemoroidi) in podobnih zgodb. Najbolje je, da knjigo preberete, če vam leži Gradišnikov slog pisanja.

Strogo zaupno po Siciliji

Branko Gradišnik
Mi je bila zelo blizu. Knjiga mislim. Tako zaradi Sicilije, ker sem podoživljala svoje potovanje, predvsem pa zaradi duhovitega opisovanja poti in doživljajev. In tudi avtorja samega. Malokdo zmore tako pronicljivo in duhovito samoanalizo, kot to zmore (hipohonder) Gradišnik. Naj mi oprosti, če sem ga napačno razumela, ali pa, če ne dovoli drugim, da bi povzemali njegove ljubke slabosti. V knjigi dobimo tudi precej zelo uporabnih namigov za tovrstno potovanje. Zelo zabavne so bile tudi njegove lingvistične razprave ob samoučenju italijanščine v nekaj dneh. Skratka preberite jo, če ste dojemljivi za tovrsten humor, ali pa če rabite terapevtsko knjigo za zdravljenje svoje psihe.  Je še boljša, kot tista prejšnja njegova, ko se je strogo zaupno potikal po Irskem.

Aja, naj omenim še pikapolonice, ki so jih njegovi otroci reševali iz vode. Kmalu po branju sem bila soočena z enako izkušnjo. Prej pa tega fenomena še nisem poznala.

Roka, voda, kamen

Branko Gradišnik

Gradišnika vedno rada berem. Tudi njegove kolumne in prispevke v dnevnem časopisju. Ker je vedno zgodba in, ker je vedno zanimivo in duhovito napisano.

Tudi njegov roman v treh delih sem z lahkoto prebrala. Ljubljana, državna uprava, družina, ljubezen. Skratka naše, moje družbeno okolje in zgodba enega izmed nas.

Brala sem jo na našem vrtu, na ruski postelji, ki smo jo sicer nabavili za bivanje v Dravljah med desetdnevno vojno. Postelja je bila postavljena pod senco vinike in češnje, obrnjena proti hiši, tako, da sem med bralnimi odmori gledala sinje modro nebo in vrabce, ki so se poigravali na žlebovih. Pogled je bil odprt tudi do sosedov, ki izjemno skrbijo za svoj vrt. Zlasti eden izmed sinov, katerega natančnost ne pozna meja. Pokazal mi je do kje lahko segajo veje brogovite, do kje lahko zalivam vrt, do kje je lahko parkiran avto, v ta namen pa sem za brisalci tudi že dobila grozilno pismo. Zelo podobna situacija, kot ena Gradišnikova, ko je kidal sneg na svoji ulici.