Knjiga iluzij

 Paul Auster

The book of illusions. Značilno Austerjevo pisanje zavito v skrivnostno zgodbo preučevalca del režiserja nemega filma. Austerjev način pisanja je prepleten z asociacijo na Hitchkokove filme, delno pa mi je ob branju v misli prihajal vtis filma Jeana-Luca Godarda Mépris, snemanem po zgodbi romana Alberta Moravie.

»Človek nima enega samega in istega življenja. Veliko življenj ima, drugo ob drugem, in zato je nesrečen.« Chateaubriand

Brooklynske norosti

Paul Auster

The Brooklyn Follies.

Austerja sem najprej spoznala najprej preko Brooklynskih norosti. Ko sem si v knjižnici nabirala kupček za poletne počitnice, mi je zmanjkalo priporočil prijateljic in sem zato vprašala knjižničarja. Prijazno se je odpravil med police in mi nabral zajeten kupček. Med njimi tudi Brooklyn Follies. Zgodba Nathana Glassa, ki se je proti koncu življenja preselil v Brooklyn, »ker je tam dober dan za smrt«. Novo življenje pa niti približno ni šlo v tej smeri. Življenje navadnih, preprostih ljudi. V njegovih zgodbah vedno najdemo pisatelja in kakšno newyorško knjigarnico. Mesto bere me je spodbudilo, da sem po kakšnih štirih letih ponovno vzela v branje taisto knjigo. In kot običajno, ko knjigo berem drugič po nekaj časovnega razmika, se mi odkrije v povsem novi luči. Nekaterih delov, kot da jih še nisem brala. Najbrž sem jih prejšnjikrat le preletela, ali pa so me zanimali drugi poudarki v zgodbi.

Auster, ki nekje ob koncu pravi, da "nikoli ne smeš podcenjevati moči knjig", se tudi tokrat dotakne pisanja in književnosti in v zgodbo vplete avtorje in dela, v katera bilo najbrž vredno pogledati.  Iz pisanja sem na primer tudi izvedela, da je bil Heinrich von Kleist Kafkov najljubši pisatelj. Kleista, ki je skupaj z ljubico pri štiriintridesetih naredil samomor kot vzor jemlje tudi junak v Morraviinem romanu 1934.

Knjiga je večplastna, kot veliko avtorjev pa tudi Auster, tokrat v Nathanovi preobleki, razmišlja o tem, da je treba ljudem pustiti živeti svoje življenje, in da z življenjem nima smisla obupati. "Najbrž res. In potem ti bo do smrti žal. Ne naredi tega, Joyce. Poskusi se sprijazniti z vsem skupaj. Glavo pokonci. Ne dovoli, da bi se zate slabo končalo. Na vsakih volitvah voli demokrate. Vozi se s kolesom po parku. Sanjaj o mojem popolnem zlatem telesu. Jemlji vitamine. Popij osem kozarcev vode na dan. Navijaj za Metse. Oglej si čim več filmov. V službi se ne pretegni. Pojdi z mano v Pariz. Pridi z mano v porodnišnico, ko bo Rachel rodila, in vzemi mojega vnuka v naročje. Po vsaki jedi si očisti zobe. Ne hodi čez ulico pri rdeči luči. Zavzemaj se za malega človeka. Zanašaj se nase. Ne pozabi, kako si lepa. Vsak dan spij viski z ledom. Globoko dihaj. Imej vedno odprte oči. Izogibaj se mastni hrani. Spi spanje pravičnega. Ne pozabi, kako zelo te ljubim." Torej povsem drugačen pogled na življenje od Kleista ali Kafke.

Auster razgrne tudi svoja občutenja in opažanja v situaciji, ko se človek znajde v bolnišnici. "Take stvari se ti dogajajo, če končaš v bolnišnici. Odvzamejo ti lastna oblačila in te vtaknejo v eno tistih ponižujočih halj, tako da naenkrat nisi več ti. Postaneš oseba, ki prebiva v tvojem telesu, in nisi nič drugega kot seštevek telesnih napak. Ker se skrčiš samo še na hibe, tudi izgubiš vso pravico do zasebnosti."

Na koncu pa malo preveč po ameriško išče pozornost bralca (in javnosti). "Ko sem stopil na ulico, je bila ura osem, 11. septembra 2001 – samo šestinštirideset minut pred tistim" … "Ampak zdaj je bila ura še vedno osem in ko sem stopal po aveniji pod tistim bleščečim modrim nebom, sem bil srečen, prijatelji moji, najbolj srečen človek na svetu." 

Leviatan

Paul Auster

Leviathan. Danes je sicer dan, ko veter z juga in debele dežne kaplje bolj napeljujejo k zapisovanju svojih občutenj, zaradi vremena verjetno bolj melanholičnih. A končala sem knjigo, ki je, kot sem prebrala pri Debeljaku, morda ena najboljših tega avtorja, in ki skupaj s sončnimi žarki, ki občasno posijejo na od vetra upognjena drevesa, odvrača morebitne vremensko pogojene obrnjene in zavite (לִוְיָתָן) misli. Asociirajoč na biblično pošast naj bi imel pisec v mislih državo (State – Vsaka resnična Država je pokvarjena, Ralph Waldo Emerson), a prav tako zapletena zna biti zgodba življenja ali pa človeški značaj. Tudi Auster sam je najbrž podobo o sebi projiciral tako skozi pisca z enakimi začetnicami (Peter Aaron, biblični govorec boga), kot tudi glavnega junaka (Benjamin Sachs po imenu spominja na enega izmed piščevih psevdonimov Paula Benjamina). Slednjega je pisec, tako kot pogosto v svojih romanih, pripeljal v položaj, ko ni imel ničesar (»state of nothingness«, kot so zapisali v wikipediji) in bi lahko pridobil novo moč in se zopet povezal s svetom, ali pa ne bi uspel in izginil za vedno: »But in the end, he manages to resolve the question for himself - more or less. He finally comes to accept his own life, to understand that no matter how bewitched and haunted he is, he has to accept reality as it is, to tolerate the presence of ambiguity within himself.«

Tudi iz zapisanega v tem romanu se vidi, da se Auster ubada s težavami pisanja in hkrati priznava, da tako kot v ostalih romanih, piše tudi o sebi: »Po vsem, kar mi je Sachs govoril v točilnici, sem domneval, da je njegov roman, podobno kot drugi prvenci, le slabo prikrit poskus, da bi zgodbo svojega življenja prikazal kot plod domišljije.« Težavnost pisanja pa še podrobneje razčleni na strani 54 (izdaja v zbirki Zenit, 2000), ko primerja garaški pristop Petra Aarona in enostavno samoumevnost pisanja Benjamina Sachsa.

Razmišlja tudi o tem, da je to, da se odpovemo svojim nekdanjim ciljem, lahko tudi sreča: »Saj menda nočeš obtičati v preteklosti. Življenje je dosti preveč zanimivo za kaj takšnega.«

»Zamenjuješ misli z dejanji, neznanska razlika je, če nekaj narediš ali pa o tem samo premišljuješ. Življenje bi bilo nemogoče, če tega ne bi razlikovali.« Tudi v prejšnji prebrani knjigi in opisani v tem blogu (Backman) smo lahko zasledili podobne misli, la da so povezali dejanja in besede: »Ljudje so to, kar so, zaradi svojih dejanj. Ne zaradi besed, ki jih izrečejo.«

V Austerjevih romanih zasledimo tudi neverjetna naključja. Nekaj me napeljuje na to, da se ob branju dogodijo tudi bralcu. Knjigo in dogodke v času, ko sem jo začela brati, je povezala beseda lili. V času branja knjige pa sem nekje drugje ugledala ne prav posrečen poskus orisa nečesa s koncentričnimi krogi prav v času, ko sem v romanu naletela na zapis: »Tako je s cipami – njihova imena valovijo v koncentričnih krogih, v skrivni informacijski mreži.«

Leviatana sem brala z užitkom, zaradi zanimive zgodbe, čakajoč na razplet, zanimivih pogledov na življenje in lepo tekoče po Austerjevo zapisane besede, h kateri je prav gotovo pripomogel tudi odličen prevod Majde Kompare.

Orakeljska noč

Paul Auster, Oracle night

Auster tudi v tej knjigi, kot običajno, zgodbo gradi na pisatelju, pisanju in dogodkih, ki se odvijajo na meji med resničnostjo in fantazijo uma. Razlog za zaplete v romanu naj bi tičal v modri portugalski beležnici. Ne vem, zakaj je pisatelj našel prav portugalsko poreklo te misteriozne beležnice. Morda pa je nekaj na posebnih občutkih, ki te prevevajo ob obisku te dežele na Iberskem polotoku. »Licht und Schatten«, besedna zveza iz vodiča, ki sem ga prebirala ob svojem prvem obisku Lizbone, Estorila in Sintre. Res bo nekaj takšnega, ko začutiš svetlobo in sence atmosfere ob Atlantskem oceanu. Nekaj posebnega. Tudi v pohajkovanju po tesnih in hribovitih vijugah lizbonskih ulic. Nekaj kolonialistično ponosnega, tradicionalnega, majhnega a hkrati veličastnega. Jaz si v Lizboni nisem kupila modre beležnice, sem si pa azulejos z modro obrobo. Drugič pa rdeče mokasine in tretjič rdečo jopico z velikimi rdečimi gumbi. Torej me na Portugalsko bolj veže rdeča kor modra. Orakeljsko noč si kar preberite. Veliko zanimivega boste našli v njej. Kot denimo zgodbo o Nicku, ki je po nesreči ostal v podkleteni sobi, takšni, ki je bila narejena za vsak primer, če pride kakšna atomska nesreča. Za vedno. Pisatelj, ga ni rešil iz pomotoma zaklenjene sobe. Kar pustil ga je tam in ni končal zgodbe. Ali denimo o pisatelju samem, ki nekje proti koncu začne verjeti, da je tisto, kar se zapiše ali je zapisano, postane resničnost. To je tipična Austerjeva manira. Iskanje nekakšnih sistemov, ki tečejo zadaj za življenjem. Ali pa so razlog za tok dogodkov.

Zato je bolje, da ne berete horoskopov.

Paul Auster

Brooklynske norosti, Newyorška trilogija, Orakeljska noč
Čeprav sem imela Orakeljsko noč že dolgo doma v dveh izvodih, v originalu in prevedeno, sem Austerja spoznala najprej preko Brooklynskih norosti. Ko sem si v knjižnici nabirala kupček za poletne počitnice, mi je zmanjkalo priporočil prijateljic in sem zato vprašala knjižničarja. Prijazno se je odpravil med police in mi nabral zajeten kupček. Med njimi tudi Brooklyn Follies. Zgodba Nathana Glassa, ki se je proti koncu življenja preselil v Brooklyn, »ker je tam dober kraj za smrt«. Novo življenje pa niti približno ni šlo v tej smeri. Življenje navadnih, preprostih ljudi. In polno modrosti. V njegovih zgodbah vedno najdemo pisatelja in kakšno newyorško knjigarnico. Tako tudi v Oracle Night, kjer je čudovito opisana zgodba z modro portugalsko beležnico. Tudi v New York Trilogy se znajde pisatelj, ki se tokrat znajde v vlogi detektiva. Te zgodbe so v svoji skrivnostnosti in pisateljevem doživljanju že skoraj na robu običajnega človeškega razuma. Vpete v iskanje sistemov, ki jih ni. Ki bolj izhajajo iz človekove notranjosti. Včasih že nekoliko obremenjene z genialnostjo (na poti do čudovitega uma).