Ona in on

Marc Levy

Elle et lui. Nekoliko lahkotnejše branje, tudi razplet se da predvidevati. Delček zgodbe me je spomnil na roman Josepha Kima Pod istim nebom.

Dialog o odločitvi za sproščeno življenje. »Važno je edinole to, da sprejmete odločitev,« ji je rekel. »Kakšno odločitev?« »Takšno, ki vam bo dopuščala, da boste živeli za ta trenutek, ne pa da se kar naprej sprašujete, kaj vam bo prinesla prihodnost.«

Podobno. »Gospodična!« »Ja?« se je ozrla. »Vsak dan šteje.«

In če bi bilo res …

Marc Levy

Et si c'était vrai … . Nisem vedela, da gre za knjigo, ki je bila osnova filmu Just like Heaven z Reese Witherspoon in Marcom Ruffalom. Že kmalu po začetku branja se mi je dozdevalo, da je zgodba podobna tisti iz filma, ki sem ga že nekajkrat delno videla, a vedno preklopila kam drugam, ker je bila zgodba ekstenzivna, počasna in brez neke višje vrednosti. Knjigo se sicer laže bere, ker pisatelj razloži več zgodb, ki vsaka zase potegnejo v branje. Ni pa kaj pretresljivo dobrega.

"Vsako jutro, ko se zbudimo, dobimo na upanje 86400 sekund za tisti dan, in ko zvečer zaspimo, jih ne moremo spraviti za drugič: česar nismo preživeli, je izgubljeno, včeraj je pravkar minil. Ta čarovnija se vsako jutro začne znova, spet dobimo na upanje 86400 sekund življenja in igramo po tem neizogibnem pravilu: banka nam lahko v kateremkoli trenutku brez opozorila zapre račun; naše življenje lahko vsak hip obstane. Kaj tore delamo s svojimi vsakodnevnimi 86400 sekundami? Niso sekunde življenja pomembnejše od dolarjev?"

Prihodnjič

Marc Levy

Na Levya me je napeljal članek v Delu, ki ga poveličuje, še posebej njegovo zadnjo knjigo Une fille comme elle. Želela sem jo poiskati v knjižnici, pa sem naletela na dve drugi. Prihodnjič je zgodba med slikarstvom in trilerjem blizu znanstveni fantastiki, ki v pripovedi nikoli ni povsem jasna, tudi na koncu ne. Misli in spoznanj je bolj malo, pravzaprav jih ni.

Zanimiva je povezava vizualnega spomina in staranja. "Njeni posrebreni lasje so ga nemudoma spomnili na mamo. Obstaja določena starost, pri kateri vizualni spomin, ki ga imamo na starše, ohromi, kakor da bi nam ljubezen preprečevala spominjati se, kako se starajo."

Tudi opis dojemanja časa je nekoliko poseben. "Čas dojemamo napačno. Čas je dimenzija, ki je zapolnjena z delci energije. Vsaka vrsta, vsak posameznik, vsak atom prečka to dimenzijo drugače. Mogoče bom nekega dne dokazala, da je čas tisti, v katerem je vesolje, in ne obratno." "Svetloba zvezd ne potrebuje določenega časa, da nas doseže, pač pa je čas tisti, ki jo vodi proti nam. Da bi resnično razumeli, kaj je čas, bi morali imeti možnost potovati po njegovi dimenziji. Naša telesa omejujejo fizične sile, katerim se upirajo, toda naše duše so svobodne."

https://www.delo.si/kultura/knjiga/izjemni-new-york-in-njegovi-junaki-89678.html