V tvoji koži

Jojo Moyes

Someone else's shoes. Čeprav je prav pri enem izmed romanov te avtorice moja prijateljica enkrat omenila, da ima slabo vest, če bere tovrstno literaturo, da ima občutek, da zapravlja čas, ki bi ga lahko uporabila za kaj bolj vsebinskega v življenju, vsake toliko pride prav tudi sprostitev v tej obliki. So obdobja, ko je laže biti nekoliko bolj pasiven in brati manj zahtevna besedila. Moyesovi sicer zgodba dobro teče in je bolj berljiva od običajnih pisateljic romanov s preprostejšo vsebino. Zna vzpostaviti neko sproščeno napetost zgodbe, čeprav je konec nekako predvidljiv.

»Sam je strmela v strop, po katerem se je počasi razlivala svetloba, in delala dihalne vaje, kakor ji je svetoval zdravnik, da se ji ne bi zgodnje jutranje misli nad glavo zgostile v ogromen temen oblak. Vdihuj do šest, zadržuj do tri, izdihuj do sedem. Zdrava sem, si je prigovarjala v mislih. Moja družina je zdrava. …«

»Mogoče bi morala pomisliti na vse stvari, ki jih v svojem prejšnjem življenju nisi marala, in si reči: V redu, to je priložnost, da začnem znova. Popolna svoboda. Brez vezi. Mogoče lahko uresničim sanje. Mogoče boš nekega dne še srečnejša kot prej.«

(145)

Prodajalnica sanj

Jojo Moyes

The Peacock Emporium. Se mi zdi, da mi zadnje čase prihajajo v roke samo knjige, ki so polne nekih dialogov s premalo zgodbe ali nekega življenjskega/filozofskega sporočila. Prejšnje knjige Moyesove so imele vsaj zgodbo, če ne onega drugega. Tole sem pa prebrala bolj po diagonali. Morda pa mi ni prišla v roke ob pravem času?

Dekle, ki si ga zapustil

Jojo Moyes

The girl You Left Behind. Moyesova zna napisati zgodbo, ki ne izpusti bralca.

Med pvo svetovno vojno v Franciji. St. Peronne, ki je verjetno Peronne?

Izžarevje, ki se ga niti ne zavedamo. »Stala sem tam, naslikana v tistem prvem letu: gosti, žareči lasje so mi padali okrog ramen, moja koža je bila čista in sijoča, moj pogled pa samozavesten, saj sem vedela, da me obožuje.«

Iskanje sebe, kot je bila nekoč. »Ko se boš vrnil, Eduard, ti prisegam, da bom spet postala dekle, ki si ga naslikal.«

»Potem si prišel ti, zato sem ugotovila, da me je opominjala še na nekaj drugega. V njej sem videla sebe, kot sem bila nekoč. V času, ko nisem imela toliko skrbi. Ko sem se znala zabavati, ko sem preprosto počela stvari. Spet hočem postati takšna.«

Skupaj

Jojo Moyes

The one plus One. Še en roman Moyesove, ki te vpotegne v svojo zgodbo. Del spominja na Cesto (Lolite raje ne omenjam), le da je sestava potnikov in namen potovanja povsem druga.

Včasih se hočemo preveč prilagajati in se za nas ne izide najbolje. Rešitev pa je odločnost.»Ni ga prosila. Odločila se je, da mu bo odslej samo še povedala, kako bo.«

»Mama mu je nekoč povedala, da je pravi prijatelj tisti, s katerim nadaljuješ tam, kjer si ostal, ko sta se nazadnje videla, pa naj je od takrat minil en teden ali pa dve leti.« Imam en krog prijateljic, kjer velja prav to. In morda bodo, glede da berejo ta blog to tudi prebrale.

Samo jaz

Jojo Moyes

Still me. Tudi tretji del trilogije (Ob tebi, Brez tebe, Samo jaz) pritegne z zgodbo, ki bralke ne izpusti do konca (morda je bolj zanimiva za bralke kot za bralce).

Veliko gre za odnose. Profesionalne, zasebne, medosebne. »Ampak on ni več tisti, ki mu poveš stvari. Vsakodnevne malenkosti. In te stvari so pomembne.«

Občutek, da moraš čim več doživeti. »Domov sem se vrnila, ko se je že stemnilo. Zeblo me je in utrujenost je pregnala nemir. Ni me spremljal tisti vztrajni newyorški občutek, da nekaj zamujam, ker bom ostala doma.« Podoben občutek me vedno preveva, ko obiščem kakšen nov kraj. Da bi ga doživela v vsem, da bi posrkala kraj in njegovo življenje.

O pusti nedelji, kot pri Parnem valjku. To je lahko tudi razlog, da v življenju storiš nekaj drugega, drugače. »Nedelja se je raztezala pred mano kot pustinja, zato sem privolila.«

Naključje? Ali pa nezavedno preberem stran v celoti, preden jo začnem vrstico za vrstico? Ko sem začela brati stran 260, so mi misli odplavale k pohištvu Ikeje. Na koncu strani piše »Z omaro. Ikejino. Kupila jo je in je ni mogla sama sestaviti, zato sem rekel, da ji bom pomagal.«

Brez tebe

Jojo Moyes

After you. Drugi del trilogije Ob tebi.

Lepo se bere, primerno čtivo za dni, ko potrebujemo lažje branje z nekaj zgodbe in življenjskih situacij.

»Kot smo se učili v skupini, depresija ljubi praznino.« Veliko bolje je kaj početi, ali vsaj načrtovati. Iluzija sreče včasih ustvari nenamerno praznino.«

»Izkazalo se je, da je moja mama pri 56 letih začela lesti iz lupine, sprva neodločno, kot rak samotar, zdaj pa očitno z naraščajočim navdušenjem.«

»Samo eno življenje imaš, ali ti ni rekel tako?«.

»Čeprav nisem imela otrok, sem se o starševstvu naučila naslednje: karkoli storiš, bo najbrž narobe. Če si krut, neskrben ali brezbrižen, na otroku pustiš brazgotine, Če pa otroku vedno daješ samo oporo in ljubezen, ga spodbujaš i hvališ tudi za najmanjši dosežek – če ob pravem času vstane iz postelje, na primer, ali se mu posreči, da ves dan ne kadi -, ga le na drugačen način uničiš.«

Zadnje ljubezensko pismo

Jojo Moyes

The Last Letter from Your Lover

Čeprav ne gre za zahtevno literaturo, Jojo Moyes piše jasno, z dobro izpeljano zgodbo, ki lahko pritegne.

"Odkrila je, da so spomini res spravljeni še na drugih mestih, ne le v umu."

"Nekdo pameten mi je nekoč povedal, da je pisati nevarno, ker nikoli ne veš, ali bodo besede prebrane v enakem duhu, kot so bile napisane."

Ob tebi

Jojo Moyes

Me before you. Najprej sem na spletu brskala, da bi ugotovila, katera izmed knjig trilogije je bila prva na vrsti. Po tej prvi je napisala še dve s protagonistko Luiso Clark – After you in Still me. V wikipediji pišejo, da je pred Me before you napisala sedem novel, ki se niso prodajale. Po tem, ko je ta postala uspešnica, pa so bralci posegali tudi po prejšnjih. Piše tudi to, da romana neka založniška hiša ni hotela prevzeti, potem ga je založil Penguin in prodalo se je šest milijonov izvodov.

Že v prvem poglavju sem, nevedoč da je bil po knjigi posnet film, dobila asociacijo na film, ki sem ga na televiziji videla ne tako dolgo nazaj. Spominjam se dekleta, polnega energije v živobarvnih oblačilih v okolju idilične angleške vasice. Zato sem, vedoč kakšen naj bi bil konec, z branjem nadaljevala bolj po diagonali. Moyesova piše z veliko pozitivne energije, z domiselnimi dialogi in situacijam. Knjiga je boljša kot film.