Kleopatra: Naj se zgodi

Vesna Milek

Najprej o branju. Na začetku me zgodba ni vpotegnila, preveč dejstev, sem si rekla. Premalo zgodbe. Potem pa se na spletu nekoliko obnovila zgodovino starega Egipta in Rima iz časa Julija Cezarja. Posebej sem se posvetila Kleopatri, spomin mi je prebudila tudi Berenike zaradi povezave z zgodbo o njenih laseh. In branje mi je steklo, posebej ker je pisano z vidika Kleopatrinih občutij.

»Strast filozofske ideje: vzdrževati distanco do vsega, kar nas obdaja. To je postala najina igra.«

»Vse je treba zapisati, vse, kar doživljamo, vse, o čemer razmišljamo, vse, kar odkrivamo. Kdo ve, morda bo nekomu v prihodnosti, ko naju ne bo več, to veliko pomenilo, nekaj, iz česar se bo lahko učil, je govoril zadihano in njegov lepi deški obraz je bil v neskladju z njegovimi mislimi in besedami.«

»Če bi bilo življenje predvidljivo, ne bi bilo več življenje, izgubilo bi barve in okus.« Podobna misel, kot tista, ki izvira iz Borgesovega razmišljanja o nesmrtnosti.

»Pokimala sem in nisem rekla ničesar. Tudi to je diplomacija, sem mislila. Diplomacija je pretvarjanje in laž.«

»Biti v nenehnem stanju mirnosti in notranje radosti, ne glede na zunanje okoliščine.« Sosigenova skrivnost.

Pariz, ljubezen iz drugih časov

Vesna Milek

Zanimivo branje o znanih osebnostih, ki so živeli in ustvarjali v Parizu. Milekovi beseda lepo teče.

Ogledala

Vesna Milek

Kratki zapisi. Impresije, včasih pomešane z ekspresijo. Tako vidim Ogledala.

Murakami je tudi razmišljal o podobi v ogledalu. " »A se ne vidiš vsako jutro v ogledalu?« »To je drugače«, je rekla. »Tisto je samo fizičen odsev.« "

O ločevanju od stvari. Nekaj podobnega sem že prebrala pri Ellen DeGeneres.

»Spadam med tiste ljudi, ki se težko ločijo od stvari. Ko rečem stvari, mislim na tiste drobne brezvredne predmete, ki jim rečejo navlaka, ali kosi oblačil, ki jih je »treba zavreči, če jih nisi oblekel dve sezoni«. Priznam, pride trenutek, ko se mi zdi, da me dušijo, takrat začnem z poklanjanjem, razdajanjem, ..« Moram priznati, da delim ta občutja, vendar je tu še en moment – stvari, ki so še v redu, ne morem kar vreči stran. V njih je vložene toliko in toliko zemljine energije, poleg tega s tem, ko jih zavržemo, obremenimo okolje. Zato imam precej boljši občutek, če jih še kdo uporabi. So pa stvari, ki odsevajo nek čustven spomin, pri meni na primer tudi moj avto. Če ste prebrali zadnjo Murakamijevo knjigo, tudi on se je navezal na starega Peugeota 205.

O branju.

»Moje lansko poletje je bilo v znamenju Elene Ferrante in Neaplja, to je bila tista vročična izkušnja, ko knjig nadomesti zunanji svet, ko drhtiš od vznemirjenja in jočeš, ko se približuješ koncu četrte knjige, ker si ne znaš predstavljati, da se boš moral posloviti od likov, ki so postali del tvojega sveta.« Branje knjige tudi mene vpotegne in še nekaj časa živim z njo, jo pogrešam.

»Brati pomeni približevati se nečemu, kar pravkar nastaja, je rekel Italo Calvino.«

»Vsakič, o beremo pesem, to ni ista pesem. Ker mi nikoli nismo isti. V tem je čar branja, ključ, zakaj te izkušnja lepega tako pretrese v »tistem« trenutku, v naslednjem ne več. Ker samo takrat, ko si razpoložen za lepoto, lahko zagledaš lepoto kjerkoli.« Imam podobno izkušnjo s knjigami, za nekatere nisem bila pripravljena, v pravem stanju.

O marsičem.

»So samo ljudje, ki se zavedajo, da povzročajo bolečino, in taki, ki se ne zavedajo.«

Pri rdečelaskah je izpustila Suskindovo.

»Govoril je počasi, zelo počasi, kot bi z besedami dejansko raztegoval čas.«

»Človek je nesrečen zato, ker ne ve, da je srečen. (Dostojevski, Besi)«

»Bistvo ljubezni je v nenehnem hrepenenju. (Durrel, Rumi)

 

Luz Casal, Piensa en mi, cuando sufras…. 

 

Kalipso

Vesna Milek

Spleen, v katerem Jančarjevem romanu je že bilo? Veliko žolča, negativnih notranjih razkrajanj. Čeprav težke vsebine vleče zgodba nekako naprej do bralnega konca. Verjetno vsako doživlja notranja iskanja med seboj in razhajanji, ne pa s takšno težo, globino. Kalypso najbrž nikoli ni zadovoljna, tudi, ko je z Odisejem, jo obhajajo dvomi.

»Kaj, če si je nekdo nekoč nekaj izmislil in nam vcepil ta virus, zemljevid popolnosti, po katerem iščemo nekaj, česar sploh ni in morda nikoli ni bilo. Misliš, da smo si jo izmislili samo zato, da bi nam bilo lažje preživeti to zajebano življenje?«

Brez filtra

Vesna Milek

Nadaljujem z branjem Milekove. Z njo je kot z Novakovimi. Nekateri je ne morejo, nekatere pa očara s svojo pronicljivostjo in načinom pisanja. V tej knjigi so zbrane njene kolumne o skoraj vsem. Kot pri Brysonu, le da je tam šlo za poljudno zapisano znanost, tu pa gre za razmišljanje fenomenih današnjega časa. Piše o usodnosti, ki je vedno najbolj usodna sama zase, lepoti, fetiših, sanjah, privlačnosti nepopolnosti, dvojno moralo, ki nekaterim lajša življenje, sreči v svetu brez ambicij, izključitvi negativnih spodbud, o tem, da bi se morali nehati spraševati o smislu življenja, da bi bilo s tem konec nevrotične kulture. Piše tudi o tem, da se ljudje spoznavamo, brskamo drug po drugem, a vse kar tako obupno iščemo v drugih, je predvsem podoba o sebi. Spomni tudi na Beigbederja, ki je izstopil iz sveta oglaševanja, ki zato, ker ni mogel več prenašati omejenosti in neumnosti naročnikov. Citira tudi Fuentesa, ki pravi, da je »ljubosumje lahko smrt ljubezni, toda ne smrt poželenja«. Citira tudi Comte – Sponvilla, ki piše, da »ljubimo ljubezen in ne znamo ljubiti«. Piše tudi o »Otroškh stvareh« in Lojzetu Kovačiču, ki pravi, da »boš vsak roman, ki ga začneš s prvo oseb, končal s tretjo, jaz bo postal on in vsak roman, ki ga pišeš v tretji osebi, boš na koncu končal z jaz. To je neizogibno. Človek, ki misli, da dela portrete drugih, dela vedno samo avtoportret. Nihče ne more razložiti nič o drugem, razen če mu pripiše svoje misli in občutke.« Piše tudi o strahu pred strahom in o tem, da »ima vsak od nas najbrž vsaj en ritual, ki mu daje tisto, zaradi česar je njegov vsakdanjik znosnejši – malo zato, da se počutimo varni in vpeti, malo bolj zato, da stvarnost vsaj za nekaj minut postane barvna. Rituali so nujni že zato, ker omogočajo pozabo.« In še o marsičem. Nemogoče je povzeti vse misli in pomisli, zato je najbolje knjigo kar prebrati.

Če

Vesna Milek

Če mi pisanje nekega pisatelja kaj prinese, imam navado, da predelam njegova dela, ki so mi dosegljiva. Tako sem se lotila tudi Milekove, ki me je vpotegnila z Razpoloženo za Pariz in potem Cavazzo.

Roman o nekem razmerju se lepo bere, mestoma me je spominjal na Remarquov Nebesa ne poznajo izbrancev, najbrž predvsem zaradi para in vijugastih cest nad strmino, mestoma na Melanholijo Alberta Moravie, najbrž zaradi psihologije nekega razmerja. Spominjal me je tudi na Razmerja v ogledalu zaradi istega razloga, v drugem delu zgodbe pa na Sorrentinovo La grande bellezzo. Ali pa na vilo ob morju pri Siracusi, kjer je neka bogata gospa prirejala kosila za svoje znance. Podobno, po namenu, da se obkroži z ljudmi, a še zdaleč ne na način kot se je to šla gostiteljica iz romana. Samo kosilo opoldne, ki se konča s kavo in sladicami iz siciljanske slaščičarne na zlatem papirnatem pladnju. Ni Hotel California kot vila v tem romanu (mirros on the ceiling, the pink champagne on ice, …, you can check-out any time you like, but you can never leave!).

Ne vem, če je avtorica opazila, ampak knjiga ima dve poglavji 13. Namenoma?

Razmišljanje o času in večnosti. Takšna večnost, večnost trenutka morda celo pride v poštev. O nesmrtnosti, kot primerni obliki doživljanja večnosti, se namreč začnemo spraševati, ko preberemo Borgesovega Alefa. »Alex razvija idejo, da je čas, ki ga poznamo, umetno vzpostavljen, v gledališču hoče narediti preskok v misel, da je isto, čemur rečemo prihodnost ali preteklost samo oznaka, je rekla Sabina. Če bi ga uspeli izbrisati iz svojega sistema, bi doživeli večnost. V smislu, da je prihodnost, preteklost, vse zdaj, v tem trenutku.« Užitki so lahko tudi hipni in takrat ne vemo, kaj bo prinesel čas. »Saj veš, princesa. To so hipni užitki, včasih pomenijo korak navzgor, je rekel in občutil užitek nad tem, kar so povzročale njegove besede. A večinoma zagori in ugasne v eni noči. Pogoltnil je slino. Saj veš, je rekel in jo pogledal preveč resno. V resnici pa se nič ne spremeni.« Sicer pa je »sreča stvar odločitve.«

Tudi o večdimenzionalnosti časa po Hawkinsku, ki pravi, »da če bi čas preiskovali z zelo visoko energijskimi delci, bi lahko odkrili njegovo deset ali enajst dimenzionalno naravo.« Po drugi strani pa razmišlja o linearnosti: »Čas je sistem, ki preprečuje, da bi se stvari dogajale hkrati.« Kaj pa vzporedni svetovi?

In še o doživljanju časa na nekem posebnem mestu. »Čas je bil tukaj v Positanu, lepljiv, sladkast, gost čas, ki je ponujal vse tisto, kar si je mislil, da bo lahko počel, a kot ga ni mogel zgrabiti.«

O preusmerjanju strahov. »Morda je nanjo preusmeril svoje strahove.«

O razlogih, zakaj nekateri ne razmišljajo, da bi zapustili Slovenijo in sprejeli dobro ponudbo. Med drugim. »Morda je kriva arhitektura Ljubljane. Spotikajoča se, preveč udobna, mehka kot slikanica.« Tudi lepota življenjskega okolja je tista, ki daje spodbudo življenju in sreči. Na zaslužkih temelječ sistem pozablja na to. Ordinova koristnost nekoristnega. Lepoto včasih poiščemo, da nas napolni. »Positano ugrizne globoko. Je sanjsko mesto, ki se zdi neresnično, ko si tam, in postane resnično, ko odideš. (John Steinbeck)« Lepoto zbirajo tudi režiserji v gledališču, ki morajo za vsako predstavo posebej predajati neko posebno energijo in ustvariti neko posebno čarovnijo. O tem je pripovedovala že Pearls Buckova v Mavrici ali pa Foss v All that jazzu. »Alejandro je zbiral lepoto. Lepota je razkošje, je rad rekel, prosto po Blakeu. Lepota je bila krvava, ko je delal MacBetha. Lepota je bila črna, ko je delal De Sada. Lepota je luna, ko dela Kaligulo. Lepota je zanj tudi grdo. A ne na njej.«

O resnici in laži. »Že na začetku ji je rekel: Vsi lažemo. Sabina, querida, ampak samo resnica je zares seksi. In midva ne rabiva laži zato, da preživiva skupaj. To ji je rekel in zdaj bi ubijala za majhno, okroglo laž.«

Ženske se lahko zamislijo o (Katarininih) stereotipih o dokazih ljubezni.

Kako znano. «Gola stopala je naslonila na armaturno ploščo in se zastrmela v rdeče nalakirane nohte.«

Cavazza

Vesna Milek

Knjiga je obležala v meni. Pa ne samo kot tip knjige, ki jo pogrešaš, ko jo nehaš brati. Vsebina avtobiografskega romana je takšna, da naslednje knjige, ki me je čakala na kupčku počitniškega branja enostavno še nisem mogla vzeti v roke.

Čeprav sem Cavazzo videvala v njegovih vlogah, na Kongresnem trgu okoli Platane, slišala mnenje o njem, da »je pravi moški« in vedela za njegovo družinsko tragedijo, ga še nisem videla s temi očmi. Njegova zgodba dotakne.

Asociacije so me med branjem včasih popeljale v avtobiografsko pripoved Cirila Zlobca, ali pa Bogdana Novaka, morda zato, ker sta se dogajali na meji z Italijo, ki je tudi del Cavazzove zgodbe. Ali pa k Branku Gradišniku, ki je tudi razkril svoje intimne dele življenja.

Tokrat ne bom izpisovala citatov. Se mi zdijo preveč osebni, njegovi in zato ne bi bilo primerno, da se znajdejo še v tem blogu. In vprašanje, če bi bil pravi izbor. Najbolje je prebrati ves roman.

Razpoložena za Pariz

Vesna Milek

Spet vidim, da bi morala zapisovati sproti pomisli, ki me srečajo ob branju knjige. Potem na koncu se niti ne spomnim več vsega, pa čeprav so stavki ali odlomki označeni, kar naj bi me spomnilo na kakšne misli me je zapeljalo zapisano v knjigi. Torej sem spet prepozna. A kaj, ko je napol zleknjen v ležalniku težko sproti zapisovati, kaj šele zvečer pred spanjem, opirajoč se na enega izmed komolcev, običajno desnega, leva roka pa je itak nerabna za pisanje leže.

»Nič ne poveže ljudi tako kot izkustvo lepega.« Na izkustvo lepega običajni ljudje običajno pozabijo. Še posebej v tem svetu, ko je uporabno in donosno premagalo nekoristno lepo. Ko pozabijo, kaj je to navdih in kaj vznesenost, gnana od estetskih in medčloveških doživljajev. Da je to tisto, kar daje življenju smisel in kar ga žene naprej. In kdor je razumel Milekovo, ki skupaj s Parizom misli na škornje s peto in vezalkami, ki se zavezujejo kot korzet (in odkar sem tole prebrala, tudi meni kar naprej uhajajo misli k podobnim škornjem in Parisienne opravi).

Tudi knjige imajo podobno vlogo. »Ta drobna knjižica je zato obliž. Kot so obliž vse tiste knjige, ki nam zasukajo kompas. Tudi, če je mit strastne, romantične ljubezni samo fantazma zahodnega človeka, nič več kot iluzija, je preprosto nujen za to, da preživimo v sivini realnega. Da preživimo drug z drugim. Ali, kot je tistega popoldneva, ko si izšli zapiski iz noči, na ovitek zapisal njihov avtor: »Da bi iluzija ne izpuhtela na potovanju iz kaosa v kaos.«

Pariz je res več kot mesto. Je občutje, ki sem ga tudi jaz začutila že v mlajših letih, ko smo za kakšen teden obiskali Pariz in potem še nekajkrat kasneje. Občuti pa se ga ne samo ob pohajkovanju po mestu, parkih, obrežjih rek in znamenitosti, ampak tudi iz knjig. Milekova je izčrpno, skoraj enciklopedično predstavila več plasti Pariza, je pa res, da je plasti doživljanja Pariza toliko, da je nemogoče predstaviti vse. Denimo Pariz Simone Signoret in Yvesa Montanda, ali pa Edith Piaf. Ali pa Maupassantov Pariz iz Močne kakor smrt (ne naštevam vsega šolskega obveznega branja in učenja, ki se je tudi dogajalo tam in poudarjam, da so knjige, ki jih odkriješ sam precej boljše), in pa morda zavoje  Le Notrejevega parterja. Razpoloženo za Pariz sem res z užitkom prebrala in Milekovi se zahvaljujem za to doživetje. Marsikaj, kar sem poznala morda le po površini, je ponudila z bolj podrobno in včasih dodatno navdihujočo razlago.

Oba, Camus in Orwell sta poleg ostalih podobnih lastnosti »zavračala poenostavljanje kompleksnejše realnosti.«

»Tako torej človek umre v šepetu, ki ga ne sliši.« Sneg na Kilimandžaru.

Včasih se sprašujemo, če zapisovanje ob življenju odtehta vse doživljaje ki bi jih doživeli v času, ki ga posvetimo pisanju. Ne bi namesto tega raje živeli (doživljali)? »Ta kit te bo pogoltnil, pogoltnil bo tvojo literaturo in tvoje življenje«, je rekel Miller Anaïs Nin, ki je vse zapisovala v dnevnike, »Ti ne živiš, ti pišeš o tem, kaj živiš in kako rada bi živela.«

Usoda Cammile Claudel. "Pod mogočnim drevesom ne raste nič." Včasih se sprašujemo, če je vredno živeti v senci nekoga.

"Ljubila sem ga, ali pa sem mislila, da ga ljubim, kar je enako," je povedala Coco Chanel.

"Plešite življenje kamnov in dreves, plešite tam, kjer ne boste našli živih bitij," je Nižinski rekel plesalcem.