Benetke, interier

Javier Marías

Venecia, un interior. Maríasa sem že brala (Corasón tan blanco), pritegnil me je k branju, zato sem iz množice predlogov Mesta bere izbrala prav njegov potopisni roman. Lepo napisan in preveden, vpotegne v vzdušje Benetk: prebivalcev, slikarstva in arhitekture, pogledov, značilnosti sestierov, zorni kot večnosti, občutkov ob sprehodih po mestu …

Branje mestoma odpelje misli med filme, ki so se dogajali tam – Death in Venice, Summertime, Everyone says I love you, Dangerous Beauty, …. ali pa romane, kot je na primer Sobota Iana Mc Ewana. Življenje in vzdušje v sodobnejših Benetkah se lepo začuti tudi v kriminalnih zgodbah z detektivom BrunettijemJ

»Prostor je edini resnični hranitelj časa, minulega časa. Zato nastopi, kadar se kdo vrne v mesto, ki mu je domače, hipno doumetje časa v celoti, in čas, ki je bil predvčerajšnjim daljni v Madridu, danes postane lažno bližnji v Benetkah. Koraki so sprva oklevajoči, a hip zatem človeka samodejno popeljejo po še včeraj pozabljenih poteh, ki jih naenkrat spet pozna.«

Stendhalov sidrom se je komu pripetil tudi v Benetkah.

Marías je v Benetkah napisal dobršen del romanov Sentimentalnež in Vse duše.

Drugi stavek Hajdnove Sonate v C-duru, o kateri Marías opisuje svojo izkušnjo poslušanja te sonate v Benetkah in kako glasba (še posebej drugi stavek) odmeva v tišini in specifični atmosferi beneške notranjosti. Za Maríasa ta glasba predstavlja samozadostnost mesta, kjer se čas ustavi.

Gustav Mahler, Adagietto iz Simfonije št. 5

Tako belo srce

 Javier Marías

Corasón tan blanco

Gosto pisanje me je na začetku knjige, predvsem tam, kjer opisuje dogodke za nazaj, spominjalo na druge hispaniške avtorje, predvsem tiste iz Latinske Amerike. Ko se je zgodba prestavila v sedanji čas je uvedla zanimive opise medsebojnih razmerij in življenjskih položajev. Branje me je pritegnilo, razpletu položajev je bilo treba slediti prav do konca.

"Ljudje se poročijo samo, kadar jim ne preostane drugega, iz panike, ali ker so v krizi ali ker niti pomisliti nočejo, da bi koga izgubili. V stvareh, ki se zdijo konvencionalne, je zmeraj cela vrsta raznih čudnih blaznosti." Zanimivo naključje. Že v knjigi v prejšnjem blogu je bilo omenjeno neko opažanje glede porok.

"Pa naj bo, kakor hočeš. Naključje. Ampak trikrat je veliko naključje." In tu spet naljučje.

"Gotovo je lepa, je pa tudi ženska, ki sitnari, in to on ve ali čuti. Zmeraj bi sitnarila, tukaj in tam, kot ljubica in kot žena, tiste ženske ne zanima nič drugega kot tisto, kar pride k njej od zunaj, pozorna je samo na to, kaj bo naredil drugi, še zmeraj je veliko takih, niso jih naučili nič drugega, kot da se ukvarjajo same s seboj, kadar imajo razmerje."

ECOSOCu so nadeli ime Odbor za človekove pravice.

My hands are of your color, but I shame
To wear a heart so white.(Macbeth)

Pnin, Nabokov