Ogorčenje

Philiph Roth

Indignation. Kot v preostalih knjigah Philipha Rotha, je tudi branje te lepo vodilo misli. Za tekočo besedo se imamo zahvaliti tudi prevodu Miriam Drev. Zgodba vpotegne bralca v občutenja posameznika in dogajanje njegovega življenja.

Glavni junak (sin košer mesarja) je bil upornik proti hlinjenim in licemernim družbenim navadam, upiral se je tudi institucionalno zapovedani veri. Njegov značaj in nazor lahko spoznamo iz razgovora z dekanom, ko je bil Markus poklican na zagovor. "Ne potrebujem utehe. Ne verjamem v boga in ne verjamem v molitev." "Oporo najdem v tem, kar je resnično, in ne v tem, kar je dozdevno. Molitev je po mojem mnenju čisti nesmisel." Dekan ga je po tej izpovedi vprašal: "Ampak dovolite, da vas vprašam Marcus iz gole radovednosti, kako shajate v življenju – ko so vendar naša življenje prepolna bridkosti in nadlog – ne da bi se naslanjali na versko in duhovno vodstvo?" Odgovoril je: "Povsem dobro shajam" In še "Je kaj narobe s tem, če človek poišče rešitev tako, da mirno odide?" Marcus si je mnenje ustvarjal tudi iz eseja Bertranda Russela (s.78), ki med drugim "popolnoma nepristransko razpravlja tudi o tem, kako so cerkve upočasnile človeški napredek, in kako ljudem vseh vrst povzročajo nezasluženo in nepotrebno trpljenje, ker se oklepajo lastne opredelitve tega, čemur pravijo moralno. Religija, zatrdi Russel, temelji predvsem na in v glavnem na strahu – strahu pred skrivnostnim, strahu pred neuspehom in strahu pred smrtjo. Strah, pravi Bertrand Russel, je oče okrutnosti, zato ni nič čudnega, da sta okrutnost in religija dolga stoletja stopali z roko v roki. Osvojite svet z inteligenco, pravi Russel, ne pa da se pustite suženjsko podjarmiti grozi, ki jo povzroča življenje na njem. Pojmovanje boga v celoti, zaključi, je pojmovanje ki je nevredno svobodnega človeka."

V svojih odločitvah je bil Marcus Messner precej svojeglav in se ni podrejal družbenim normam. To ga je, najbrž po mnenju moralistov, pripeljalo do povsem drugačnega konca življenja, kot bi ga, če bi se pri odločitvah podrejal merilom, ki jih postavlja družba (in vera). "Na kako grozen, nedoumljiv način človekove najbolj vsakdanje, naključne, celo smešne odločitve dejansko privedejo do popolnoma prekomernih posledic." Primer takšnih posledic je v knjigi prikazan tudi z dogodkom, ko je povsem nedolžno kepanje na dvorišču kolidža ušlo z vajeti.

Govori tudi o spremembi svojega očeta po petdesetem. Včasih je pri najhujšem, ko so jih oropali vsega dejal. "Denar bomo že nadomestili. Hvala bogu, da smo ostali živi in zdrav." "Isti človek, ki je bil zmožen reči kaj takega in to tudi verjeti, zdaj ne more narediti ničesar več, ne da bi ga glodalo miljon skrbi." Mama, ki ves čas živi z njim pravi. "Ljubi fant, je to tisto, čemur pravijo sprememba osebnosti, ali pa se je z njim zgodilo nekaj strašnega? Je to nekaj novega – je mogoče? Z Jasnega neba? Pri petdesetih? Ali pa gre za nekaj, kar je bilo zakopano v njem, in zdaj prihaja na površje?"

 Vstanite vsi, ki nočete postati sužnji! Z lastnim mesom inkrvjo, zgradili bomo nov kitajski zid!"

Nebeški pašniki

John Steinbeck

The Pastures of Haven. Ko sem spet brskala po Steinbecku, sem se spomnila, da sem brala tudi že njegove kratke zgodbe iz najzgodnejšega obdobja. Mislim, da je bilo to njegovo drugo objavljeno delo, objavil ga je nekje v začetku tridesetih. Že v teh zgodbah je čutiti zanj tako značilen humoren način pisanja, čeprav je bil tam dan večji poudarek posameznim zgodbam in značajem junakom, pa tudi slikovitem opisovanju zelene doline blizu Montereya (tam nekje, kjer je Steinbeck doma). 

Sladki četrtek

John Steinbeck

Sweet Thursday. Neke vrste nadaljevanje Ulice ribjih konzerv. Isti junaki, enaka manira pisanja, le da se zgodbe dogajajo naprej. Nekaj odlomkov, (ki ne rabijo komentarjev).

»Ko sta bila s kosilom pri kraju, se je Doc zleknil na borove iglice in se zapredel v čudovit mir. Zrak, mehka preproga iglic, vonj alg in bora in yerba buena (op. meta), glasba morskih valov, ki je udarjala v zvenenje vetra med borovimi iglicami, prijetno poln želodec – vse to je spletlo okrog njega puhasto mrežo zadovoljstva.«

»Je bil to samo sen? Ste si jo ustvarili v mislih?« »Ne vem. Ampak, če je bila plod moje domišljije, sem ponosen, da se lahko domislim česa tako lepega. Kaj bi radi?«

»Nekateri dnevi se že spočnejo odurni. Od prvega svita naprej niso vredni pol hudiča, ne glede na to, kakšno je vreme, to je splošno znano. Nihče ne ve, kaj je krivo, da je tako, toda na tak dan se ljudem preprosto upira vstati iz postelje in se spopasti z dnevom, ki je pred njimi. Ko jih služba ali lakota končno izbeza izpod odeje, ugotovijo, da je dan natanko tako ušiv, kot so že naprej vedeli.«

»Veš, kadar se moški zaljubi za žensko, je zaljubljen v nekaj, kar je v njem samem in nima z njo  prav nikakršne zveze. Mogoče ga spominja na mater, ali pa je temnolaska in on se boji svetlolasih, mogoče si želi, da bi bil tako kot kdo drug ali pa ni natanko prepričan, da je res dedec in hoče to dokazati.«

»Neredko se dogaja, da zjutraj, ko smo vse dobro prespali, nenadoma brez težav ugledamo rešitev za zadevo, ki je bila prejšnji večer videti še nerešljiva.«

»Ne bi mogli natanko trditi, da se značaj izoblikuje v težavah, ker v velikih težavah značaj prav tako pogosto tudi propade.«

»Ne bo dva meseca, ko se bo sprevrgla v varuhinjo domačega ognjišča. In kaj bo potem s tvojo prostostjo?«