Ne premikaj se

Margaret Mazzantini

Non ti muovere. En dan je minil, odkar sem končala z branjem knjige in že sem pozabila s kakšnimi izrazi vse sem želela označiti ta roman. Ne pridejo mi več na misel, ne za zgodbo in ne za glavnega junaka, pripovedovalca zgodbe. O glavnem junaku bi pravzaprav še lahko kaj zapisala, šlo je za moškega, slabiča, samopomilujočega zaradi položaja, v katerega se je pripeljal sam. Zgodba pa je bila na nek način grozljiva. Je to ljubezen ali dokazovanje posesti?

»Obšla me je misel, da nas nič ne more rešiti pred samim sabo in da je obzirnost samo gnil sadež, ki pade na tla.«

Sončne zahode občudujem najbolj zaradi čudovite rumeno rdeče svetlobe, posebej v odsevu na stavbah, ki jih zahajajoče sonce obsije. Mazzantinijeva pa je ta čas dneva označila kot najmehkejši. »Vedno ob sončnem zahodu, v najmehkejši uri dneva.«

O času. »Dnevi so tekli, vsak s svojim svežnjem stvari, za katere se je zdelo, da so venomer enake, tako kot moj obraz. Tako deluje čas, Angela, s sistematično postopnostjo. Nevidno vztrajno premikanje nas obrabi.«

Sijaj

Margaret Mazzantini

Splendore

Podobno vzdušje, kot pri Ferrantejevi, najbrž zaradi Italije. Tu je opisana je moška plat doživljanja življenja v času odraščanja, v Neapeljski trilogiji ženska. Poleg tega da je življenje bolj intimno in brutalno opisano, je velika razlika tudi v tem, da Mazzantinijeva opisuje poleg biseksualnih tudi homoseksualne odnose. "Light in the loafers."

Življenje je zapleteno, še bolj ljubezen in odnosi.

"Tesnobno sem pričakoval njegova pisma."

"… nekaj odbijajočega je bilo v njegovi skrbnosti."

"Najraje bi ubil ženo. Zadavil njeno nesmiselno naglico, s katero prazni predale, mi izpred nosu potegne uporabna oblačila in jih odnese v čistilnico, hiti delat red. Briše trakove."

"Odkar Leni ni več doma, je v tej hiši ob določenih večerih težko hirati v dvoje."

"Mislim, da sem ji izpolnil to željo, nikoli je nisem nehal gledati z nekakšno podrejenostjo, kot ljubimec, ki se boji, da bo ostal sam."

"Potem me je začel nekega dne zafrkavati, mi očitati moje idiosinkrazije, me maltretirati v rokavicah. Takrat sem doumel, da je zaljubljen vame."

O staranju in sreči. "… silovito in komično obupa, kot vsak moški pri štiridesetih. Kot pravi moj prijatelj antropolog Alex, krivulja človeške sreče med prostim padom v odrasli dobi doseže najnižjo točko bolj ali manj v moji starosti. Počakati bom moral na starost, da se bo spet dvignila. Zahajajoča zvezda sem."

Kako ti lahko da nek kraj ali oseba spet občutek mladosti. "Peljali smo se mimo Cianella in pomladila sva se za neskončno let."

"Pogrešal sem te stare sposobne čevlje, Morda ravno zato, ker so stopili v moje življenje po naključju, kot vse najboljše stvari, in sem jih začel ceniti šele dosti pozneje, ko sem jih zamenjal z novimi, dosti bolj tehnološko dovršenimi čevlji, ki pa so me razočarali in niso nikoli zares hodili z mano."

"Veš fant, koko pravijo mimozam. Cvetlica, ki se sramuje."

Poluks je želel umreti z bratom dvojčkom, da ne bi bil obsojen na večnost. Kot Borges, si tudi junak Mazzantinijeve ne želi nesmrtnosti.

Pojem čuječnost, kot je v moji predstavi. "…In varnostna čuječnost je grenila življenje ponočnjakom."

Eugenio Finardi, Extraterrestre portami via, voglio unastalla che sia tutta mia … extratrrestre vienimi a carcare, voglio un pianetasu cui ricomiciare

Ali pesem istega izvajalca Amore diverso. 

Ivan Graziani, E sei cosi bella. 

Boy George, NoClause 28 

Do you really want to hurt me

Lou Reeda so želeli ozdraviti biseksualnosti . "Don't youknow, they're gonna kill you sons … until they run run run run run run run runaway …".

Dostojevski, Sanje smešnega človeka

Johnny Cash, Hurt, You are someone else, I am still right here …

Novorojen

Margaret Mazzantini

Venuto al mondo. Naslov v originalu bolje odraža dogajanje v knjigi kot slovenski prevod. Po prebrani pretresljivi zgodbi boste najbrž sami odkrili zakaj je »prišel na svet« boljša prispodoba kot »novorojen«. Z razlago tega bi vam tudi razkrila razplet in vas oropala »kot dih tekoče zgodbe« (op. Frankfurter algemeine Zeitung), ki me je vpotegnila vase in peljala s seboj.

In naključje je hotelo, da sem ne vedoč, da bo moja naslednja knjiga ta, v blogu o prejšnji prebrani Opravičilo človeka pisala tudi o Sarajevu. O tem, da je bila vojna čisto blizu nas in je prizadela ljudi, ki smo jih morda poznali. Če ne njih, pa smo se dotaknili njihovega življenja, ko smo v sedemdesetih ali osemdesetih hodili po Sarajevskih ulicah, uživali v spokojnem ritmu Baščaršije in na pobočjih, ki se dvigajo nad tem ponosnim mestom peli »Ne spavaj mala moja, muzika dok svira«. In nekako smo živeli svoje življenje naprej in se tolažili s tem, da usoda ni posegla k nam in gledali grozljive posnetke na televiziji. Še potem, ko smo se po tej nori moriji vrnili in nismo mogli verjeti očem, ko smo ugledali požgane vasi duhov, pobočja ob Sarajevu brez dreves, a polna grobov, prerešetane hiše v višini človeških glav in srečali ljudi, ki so preživeli in skušali živeti naprej običajno življenje. Ki ga nikoli ne bodo. Mlado dekle na Baščaršiji z brazgotino na vratu, bogve kaj je doživela. Ljudje, ki so po neki evropski konferenci postreženo hrano pojedli do zadnje drobtinice, ker so bili še pred kratkim lačni. Ljudje, ki so živeli naprej z neko otožno mirnostjo, vsak s svojimi spomini, vdani v usodo. Kot Gemma, ki je zapisala: »Če prav pomislim, me je v Sarajevu dotaknila neka žalost.«, sem čutila podobno. Prej zaradi siceršnje otožnosti in mehkobe mesta in potem zaradi vsega kar se jim je zgodilo. Najbolj absurdno pa je to, da v takšnem primeru, kot je bila nesmiselna vojna na zadnjem prelomu stoletja, mednarodna skupnost ni ukrepala. Čeprav je vedela, kaj se dogaja, se je v lakastih čevljih drsala po diplomatskem parketu, ob »reševanju razmer« dobro jedla, pila, živela v prerazkošnih stanovanjih, se diskretno pomenkovala, bolj o svojih rezidencah, privilegijih in imunitetah, kot pa o ljudeh, ki jih je pustila trpeti in umirati (»Človek zmeraj pusti dober vtis, če govori o mednarodni politiki, ne pove nič koristnega za svet in ne izda nič osebnega.«). Sram naj bo mednarodno skupnost in nas z njimi.

Sicer pa se Sarajeva spominjam vedno z nekim določenim občutkom in tudi zapisano berem s tem svojim predobčutkom. Ljudi in mesto preveva mehkoba in mirnost, na Baščaršiji je nek domač vrvež, na sivih prometnih ulicah spet drugačen. Kemal Monteno, Sarajevo ljubavi moja. Indexi. Življenje je torej teklo in ljudje so ga do zadnjega živeli, kot da bo teklo naprej, čeprav so zlovešči znaki že nakazovali prihodnji tok dogodkov: »Ne, ne spomnim se, kdaj se je nit normalnosti pretrgala…«

Na začetku knjige pisanje spominja na kakšno izmed tistih Brine Svit, ko doživlja svet preko ljubimcev, ali pa na tisto Bekima Sejranovića, ki je mehko bosansko dušo prestavila na hladni sever, zato se je spet vrnila domov, vase.

Roman je poln lepih misli o življenju, iskanju življenja, sebe in poti ljubezni. »Povedala nisva nikomur. Ko sva hodila okrog, je bilo pričakovanje spravljeno v prepletu najinih rok. Pretvarjala sva se, da živiva.«

O spremembah sebe zaradi življenja kot je. »Človek z leti lahko začne na lepem skopariti s sabo, do sveta postane zadržan, ker ni od njega dobil nobenega pravega zadoščenja.«

O tem, da je v tem edinem življenju treba slediti svoji poti. »Pravi, da zato, ker ni sledila svoji poti, ljudje namreč zbolijo, če ne sledijo svoji poti.« Vse se tako dobro sliši, ko si sam na tem, pa se velikokrat izneveriš sam sebi. »Nihče od vas ne bo nikoli poznal mojih namenov«, Kurt Cobain.

O izgubljenih besedah, na katere je spomnila tudi Oya Baydar. »Zbogom izgubljene besede, ki vas je zažgalo kruto srce.«

O naši neumnosti, ki se nam dogaja vsem, pa še potem se ničesar ne naučimo iz tega. »Zakaj se v življenju pogosto odrečemo najboljšim ljudem in jih zamenjamo za tiste, do katerih smo ravnodušni in nam ne prinesejo nič dobrega? Kako lahko dopustimo ljudem, na katere naletimo po naključju, da nas uničujejo s svojo dvoličnostjo in naučijo bojazljivosti?«

»Ker življenje gre in mi z njim … se spomniš?«

O tem, da nekateri ne razumejo, zakaj je potrebno dobro oblikovanje okoli nas. »…, ki vzbujajo upanje v razveseljivo prihodnost, ko bodo običajni ljudje izumrli in bodo ostali le še oblikovalci.« Kaj se nikoli ne razveselite dobro oblikovanih izdelkov, knjig, malenkosti, ulične opreme, vrtov, ki vam bogatijo doživljanje in polepšajo dan? Jaz se! In moti me, če me obdaja siva enoličnost brez oblikovalskih domislic. Še posebej v teh časih, ko nam je ureditev sveta vzela drobne radosti veselja ob vsakodnevnem napredku in svetlejši prihodnosti.

V knjigi najdete tudi nasvete izkušenega fotografa kako fotografirati. »Lahko preprosto fotografiraš resničnost, lahko pa iščeš.«

Pri enem stavku ne vem, ali je bila le težava v prevodu, ali pa se je pisateljici pri izgubljenem življenju zapisala besedica »le«. »Eksplodiralo je navsezgodaj, življenje je izgubil le neki albanski pomočnik, ki je spal v skladiščnem prostoru.« Ni umestno. Izgleda, kot da je življenje albanskega pomočnika manj vredno. Mislim, pa da je bil še na enem mestu v knjigi narejen podoben spodrsljaj. Morda mi uspe kdaj pogledati še v original.

Šostakovičev koncert za klavir, trobento in godala

Bruce Springsten: I wanna mary you

Vasco Rossi

Ivo Andrić, Aska i vuk