Dolga pot navzdol

Nick Hornby

A long way down. Je nekoliko bolj berljiva kot Juliet, Naked, a kljub temu sem kar zajeten delež prebrala po diagonali. Preveč dialogov brez vsebine.

Pri delih, kjer sem prej videla film, kot prebrala knjigo, se mi kar naprej pred očmi prikazujejo podobe igralcev. Pierce Brosnan, Toni Collette,….

Nisem pa vedela, da Sonja Berce tudi prevaja leposlovna dela.

Juliet, gola

Nick Hornby

Juliet, Nacked. Po Vse o fantu, Kako biti dober in Štali sem od Hornbya pričakovala več. Ne najdem prave besede, kako opisati branje, a zgodba med Annie, Duncanom, Tucker Croweom, Jacksonom in še kom je preveč površinska, da bi pritegnila v koncentrirano branje. Morda je film z Ethanom Hawkeom bolj gledljiv (ocena IMDb 6,6).

Štala

Nick Hornby

Slam. Spada med mladinske zgodbe, a se kljub temu lepo bere tudi s starejšimi očmi. Spet se loteva posebne osebne (in družinske zgodbe) najstnika, tokrat nekaj let starejšega, kot je bil Rufus v Vse o fantu (tudi tu se pojavi to ime, a v drugem liku).

Zanimiva je ideja o izletih v prihodnost med spanjem, ko glavni junak vnaprej doživi dogajanja v prihodnosti. In na koncu zgodbe, ob enem izmed takšnih flashev v prihodnosti, ga pomiri, da je nekako prišel do te prihodnosti, da je bil očitno kos življenju. »Ko sem takole sedel v tej družbi v kitajski restavraciji, se mi je zdelo, da je vse v redu, toda to je bilo še daleč od tam, kjer sem bil zdaj, od sedanjosti. Čakalo me je še veliko dela, prepirov, skrbi za otroke, služenja denarja, pomanjkanja spanca. Vendar sem bil temu očitno kos. To sem dojel. Če ne bi zmogel, potem zdaj ne bi sedel tukaj, ne?« Torej prihodnost bo, nekako bomo že prišli do nje. Živeti moramo sedanjost in ne vnaprej skrbeti za prihodnost, ali kako že? In tudi nekaj o preteklosti piše v tovrstnih reklih. Kaj že?

V nekem odlomku piše tudi o stanju, ko nenehno nekaj čakamo. Torej zavestno ne doživljamo sedanjosti in je ne zajemamo s polno žlico, ker čakamo. »Naslednje tedne sem se sanjaje prebijal skozi pouk. Pravzaprav skozi življenje. Samo čakal sem. Spomnim se, kako sem prvi teden čakal avtobus, številko 19, ki me je odpeljala do mojega doma do njenega. Spoznal sem, da je čakanje na avtobus veliko lažje, kot vse drugo, ker sem tako ali tako samo čakal. Ko sem čakal na avtobus, sem moral samo čakati nanj, vse drugo čakanje pa je bilo mučno. Tudi med zajtrkom sem čakal, tako da sem pojedel bolj malo. Tudi v spanju sem čakal, tako da sem spal bolj malo, eprav sem si želel spati, saj mi je tako minilo osem ur. V šli sem samo čakal in nisem vedel, kaj so govorili med poukom in odmori. Med gledanjem televizije sem čakal, zato nisem sledil oddajam. Tudi med skejtanjem sem samo čakal, skejtal pa sem tako ali tako le takrat, ko je Alicia počela kaj drugega.« In zamujal je življenje.

Kako biti dober

Nick Hornby

How to be good

Zgodba govori o dveh temah. Družinskih, še bolje zakonskih razmerjih ter o občutku krivde, da običajni ljudje premalo naredimo za tiste, ki se jim dogajajo krivice. Prvo in drugo pogosto najdemo, kot temo romanov. Prvo, le da z moške plati, zelo osebno opisuje Kureishi v romanu Intimnost. V humorni maniri je ta tema opisana v Haddonovi Veliki zadregi. Cvetko Vah Rassmunsenova pa se je lotila obeh, a v ločenih knjigah. Prve v romanu Razmerja v ogledalu, druge v knjigi Opravičilo človeka.

Hornby se je druge teme v tem romanu lotil na način, da zamisel, da bi vsak posameznik lahko pomagal marginaliziranim družbenim skupinam pripelje do absurda. Zgodbe, kot imam v navadi, v tem blogu ne bom opisovala, lahko pa povem, da je skozi humorno opisane doživljaje jasno, da posamezniki ali skupine težko kaj storijo. Dobrodelne organizacije, v katere se je zaradi posameznih zlorab omajalo zaupanje, pa tudi. »…, ampak jaz prižgem televizijo, ali vzamem v roke časopis in nekaj groznega se dogaja na Kosovu ali v Ugandi ali Evropi in potem včasih pokličem in pokažem desetaka. In nič se ne spremeni. Grozote se še kar nadaljujejo.«

Druga tema pa je razglabljanje o zakonu, staranju in družinskih razmerjih. In tudi:

O tem, da so lahko skupne točke, ko se človeka zbližujeta in odločajo o tem, da bosta živela skupaj prav bizarne, ko je na primer »skupna antipatija do ljudi, ki ne postavljajo vprašanj«

O tem, da nekateri ljudje zanemarijo svoj videz in kažejo na to, da procesa staranja ne sprejemajo z dostojanstvom. »Mark je videti star, mnogo starejši, kot se ga spomnim: žalost mu je okrog oči in ust zabrazdala nekaj dodatnih gub, njegovo bedeljsko strnišče izdaja prve sive dlake. Običajno je vedno gladko obrit, zdaj pa se očitno ne meni za prve osivelce, kar po mpojem mnenju ni zanemarljiva opazka – on namreč ne daje vtisa, da sprejema proces staranja z dostojanstvom in dobro voljo, pri njem pa se zdi, kot da je obupal, kot da brivska pena vodi le k začetku igre, ki jo je že tolikokrat izgubil.

O tem, da obstajajo ljudje, ki niso aktivno zlobni, čeprav imajo določen svetovni nazor. Njena starša sta namreč »oba torijevca, čeprav nista aktivno zlobna«

Virginia Woolf, In the Lighthouse – knjiga, ki opisuje Virginjino sestro Vanesso Bell,  je večkrat omenjena v romanu. 

Vse o fantu

Nick Hornby

About a boy.

Čeprav sem film gledala, vsaj po delih  že dvakrat ali trikrat, sprva, ko sem imela knjigo pripravljeno za branje, nisem pomislila, da gre za eno in isto stvar. Ko pa sem začela brati in so se pojavili Marcus, hipijevska mama in nedozorel samec, sem takoj dobila asociacijo na Marcusovo pojavo iz filma in Hugha Granta. Najbrž je škoda, da najprej nisem prebrala knjige, ki je pravzaprav dobro berljiv družben roman in pove mnogo več, kot lahko sporoči holivudsko narejen film.

Tako kot pri Novorojenem, tudi tu junaki knjige obožujejo Kurta Cobaina, še posebej Nevermind. 

Lahko pa »z zaprtimi očmi« odpojete Killing Me SoftlyWith His Song.