Pusti otrokom, da se smejejo

Azra Širovnik

Dogajanja v majhnem namišljenem slovenskem kraju so me nehote spomnila na pisanje Aleksinje Kermauner (Dnevnik Hijacinte Novak) ali pa takrat še mlade mladinske pisateljica Nejke Omahen (Življenje kot v filmu). Zgodba je polna odnosov in prav zato vpotegne v branje.

O tem, kaj počno zadovoljni ljudje. »Ne pozabi, da si tisti, ki bi s svojim obnašanjem povzročili tvoje sovraštvo, prezir ali bes, zaslužijo v najslabšem primeru le usmiljenje. Srečni, zadovoljni in zdravi ljudje drugim ne povzročajo trpljenja.«

O ljubezni. »Ni manj ali več ljubezni. Ona je ali ni.« In še nauk za starše. Verjetno bi šele pri zrelih letih bili zreli za starševstvo. »Otrokom je treba dati čim več ljubezni, da bi šli s čim manj bolečine skozi življenje.«

O izzivih. »Čeprav nisem naredila nič posebnega. Naredila sem samo tako, kot naredim v zasebnem življenju, ko imam problem – dokažem si, da za vsak problem obstaja rešitev.«

»Vedno pelje zraven nekoga tretjega, kot da se hoče zavarovati pred najino dvojino.« Me je spomnilo na Izgubljene dvojine.

 »Zahvalim se ji. Čeprav je prijazna, me še vedno vika. Kljub vsej svoji dobroti, spoštovanju, ki mi ga je izkazala, me še vedno ni sprejela za svojo. Gledam ji v oči in se sprašujem, ali se zaveda, kako zelo me boli to njeno vztrajno odrivanje.« O tem, ko je tašča še vedno ni vzela za svojo.

O doživljanju življenja. »Vedno bodo šoki. Še veliko marsičesa bo. Razlika je v tem, da izkušen in odrasel zrel človek stvari sprejema, doživlja in o njih premišljuje z manj bolečine ter z več razuma in konstruktivnosti. Namesto, da ga problem rani, ga rešuje.«

»Spomni se tistega stavka: Pustite otrokoma, naj se smejijo, zresnilo ju bo življenje.«

 

Širovnika je v čustvenih trenutkih omenila grško pesem S'Agapo. Nisem je poznala, malo sem poguglala in izbrala izvedbo Giorgosa Dalarosa. Christos Cyolidis in Mixalis Xatzigiannis sta čisto premlada, da bi lahko z zanosom zapela tradicionalno grško pesem. Če sem našla pravo besedilo pove sestrična.

Σ αγαπω γιατι εισαι ωραια

Σ’ αγαπώ
σ’ αγαπώ γιατί είσαι ωραία
σ’ αγαπώ γιατί είσαι ωραία
σ’ αγαπώ γιατί είσαι εσύ

Αγαπώ
αγαπώ κι όλο τον κόσμο
αγαπώ κι όλο τον κόσμο
γιατί ζεις κι εσύ μαζί

Το παρα
το παράθυρο κλεισμένο
το παράθυρο κλεισμένο
το παράθυρο κλειστό

Άνοιξε
άνοιξε το ένα φύλλο
άνοιξε το ένα φύλλο
την εικόνα σου να δω

Kronika napovedane ljubezni

Azra Širovnik

Spet ženska knjiga, kot so vse njene. Ni tako odločna kot Erica Jong in ne tako čustveno zapisana kot tista v molu Elze Budau, a spušča se v podobne teme.

Močna nit v zgodbi te knjige je biseksualnost. Ki je samo po sebi stvar posameznikove odločitve. Svobodne odločitve. A le toliko časa, dokler se ne odloča v imenu drugega. Drugega partnerja, ki za drugo zvezo ne ve. V tem primeru gre za varanje zaupanja, podobno kot pri heteroseksualnih zvezah. Svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Je drugače, če mož ženo vara z žensko ali moškim? Je za ženske bolj sprejemljivo, če so prevarane z moškim? So v tem primeru manj načeta čustva? Najbrž ne. V vsakem primeru gre za dvojno moralo, tudi če nekdo po tihem pristane na tovrstne trikotnike. In ali imajo tisti, ki na to pristajajo, lahko nekoga zares radi? So sposobni globoke ljubezni? Najbrž gre za pretvarjanje samo zaradi tega, da bi se zveza zadržala navzven. Formalno. V resnici pa to ni več, kar naj bi bilo. Ali pač? Samo, če je to svobodna izbira vseh vpletenih.  Če ne, lahko takšna zveza izsesa življenje, dušo in identiteto. Dušo, ki je steber vsakega človeškega bitja.

Aforizem iz poglavja Kim: »Lepo je biti lep, toda pametneje je biti pameten.«

V knjigi najdete tudi kaj na temo Stepfordskih žensk in tudi kaj na temo tega, ko ti neka misel, stvar ali človek »okupira možgane«. Ko nečesa ne moreš izgnati iz misli, ne podnevi, ne ponoči. In zaradi tega ne moreš misliti naprej. Ker si obstal tam. S tisto mislijo se vrtiš v krogu. Pa naj bo to ljubezen, dogodek, služba, odnos, krivica, skrb za nekoga. Nekaj pač, kar ti je zasedlo misli.

»Delaj le to, kar te veseli, osrečuje, kar imaš rad zaradi sebe. Bodi kar si. Ne oziraj se na to, kaj kdo drug pričakuje od tebe ali misli o tebi.«

Bog ima živce

Azra Širovnik

Ženska knjiga, ženska zgodba. Iz knjige se vidi, da je pisana iz sebe. Iz neke nuje po izlitju svoje zgodbe na papir. Ko je črno na belem, je vse bolj jasno. Na nek način sistematizirano in s tem racionalizirano. Razkriti nekateri dogodki, ki bi sicer ostali zakopani v podzavesti in vsake toliko prikukali na plano v ne nujno pozitivni opravi. Ali pa kot nezavedna nostalgija, polna občutkov. Prav neverjetno je, da se včasih z nostalgičnimi, čustveno močnimi, in zato prijetnimi občutki spominjamo tudi časov in dogodkov, ki so pustili brazgotine. In kot sem najbrž že enkrat prenesla povedano od neke ženice v nekem francoskem filmu: »Življenje je kot dobra juha. Potrebuje grenke in sladke začimbe.«

Pri knjigi se tudi takoj razpozna, če je pisana iz sebe, iskreno. Kot na primer Kluunova osebna zgodba. Iskrena in zato močna. Tega se je zavedala tudi Širovnikova, ki je na začetku zapisala Rilkejev citat: »Pojdite vase. Raziščite nagib, ki vas sili k pisanju; pretehtajte ali razpreda svoje korenine v najglobljem predelu vašega srca, priznajte si, ali bi morali umreti, če bi vam bilo prepovedano pisati. In, če tega obrata navznoter, iz tega utapljanja v lastni svet nastanejo verzi, vam ne bo prišlo na misel, da bi koga spraševali, ali so dobri verzi. S temi deli tudi ne boste poskušali zbuditi zanimanja po revijah: ker jih boste imeli za svoje ljubo, naravno posest, za kos in glas svojega življenja. Umetnina je dobra, če je nastala iz nujnosti. V tovrstnem nastanku se skriva njena sodba – druge ni."