Solze v Evropi

Aleš Debeljak

Bom kar prepisala, kar je napisal. Saj ne potrebuje kakršne koli spremne besede ali komentarja. Pisal je tako lepo, slikovito, čustveno, bistroumno, s polno vsebine. Najbrž nam vsem manjkajo njegovo pisanje, bistre misli in topel pogled.

»Naslanjala se je na enega od stebričkov v betonski ograji, ki je ločevala rumeno dvonadstropno hišo od pločnika Proletarske ulice. Odeta v temno moder plašč je stala tam, krhka in razpuščenih las. Ne poznam je, gotovo ni iz soseske. Nimam pojma, kaj jo je prignalo, od kod je k nam prišla, in vendar sem upočasnil korak, sem že mimo in v ušesih mi drgetajo pridušeni zvoki dekletovega hlipanja.

Vsakokrat, ko vidim človeka z objokanim obrazom, zakopanim v dlani, se nezmotljivo spomnim na antologijsko podobo obupa iz striparske umetnine Rdeči alarm. V tej klasični pripovedi slovenskega risateljstva je Tomaž Lavrič z izvrstno ironijo prikazal uporniško odraščanje v osemdesetih letih ter punkerski prezir do avtoritet, pri tem pa ni pozabil na neprekinjeni tok časa, v katerem iz nekdanjih upornikov nastanejo štiridesetletniki z družinskimi in poklicnimi obveznostmi, z bolečim križem in zbegano dušo. Mala kriza srednjih let zgovorno pride do izraza v prizoru, v katerem glavni junak sedi pod vrbami žalujkami ob plivkajoči Ljubljanici, hlipanje mu stresa ramena, sklenjeni prsti kakor skleda zajemajo lica in prekrivajo solzne sledi.

Solze nastopijo takrat, ko si nas čustva popolnoma podredijo. Razločna govorica odpove in zastavi se nam utekočinjena uganka. Kaj solze skrivajo in kaj razkrivajo? Samuel Beckett, veliki mojster evropskega absurda, nekje pravi: »Moje besede so moje solze.« Hvaležni bralci ne dvomimo. Še več: lahko bi rekli, da drži tudi obratno. Solze so besede, čeprav besede posebnega tipa. Solze namreč smemo razumeti kot svojevrsten jezik, ki nosi prvinsko in globinsko sporočilo – solze opredeljujejo našo človečnost.

Konec koncev so čustvene solze docela človeška zadeva, saj jih ne izloča nobena žival, hkrati pa so dejansko univerzalne. Obstajajo v vseh kulturah na vseh krajih planeta. So najbolj bistven in hkrati najbolj hlapljiv, najbolj očiten in hkrati najbolj zagoneten dokaz za obstoj naših čustvenih življenj. In vendar se pri vseh kulturah upirajo smiselni razlagi. Težko, če že ne nemogoče, jih je nedvoumno raztolmačiti. Ni človeka, ki ne bi že kdaj ostal nemočen pred objokanim obličjem in se v zadregi spraševal: kaj je jokajočemu, je mar ranjen, osramočen, jezen, vesel ali potrt?

Solze doživljamo kot izraz čustvene notranjosti, pretakamo pa jih ob osupljivo raznolikih zunanjih priložnostih. Pomislimo le na solze sreče in radosti, solze trpljenja in žalosti, porazov in zmot, uspehov in zmag, ljubezni in razočaranja! Kaj imajo te solze skupnega? Pojavijo se takrat, ko nam popusti sposobnost za polno ubeseditev močnih, zapletenih in pogosto nasprotujočih si čustev. Prevzamejo in preplavijo nas tako, da valovi pljuskajo v drobnih kapljicah.

Res: solze predstavljajo presežek čustva nad razumom. Omogočajo nam, da se obrnemo proč od vzrokov in se usmerimo na notranjo stran intimnega okna, kakor je čilski pesnik Pablo Neruda v prevodu Jožeta Udoviča pretresljivo zapel v žalostinki, posvečeni pesniku Federicu Garcii Lorci, ki so ga med špansko državljansko vojno ubili fašisti: Medtem ko zvezde tečejo v reki brez konca, / je dosti ihtenja za okni, / pragi so razjedeni od solzá, sobe so mokre od joka, / ki grize preproge kakor kipenje valov.

Včasih, da ne rečem pogosto, se zgodi, da solze prezremo ali spregledamo. Ampak nemogoče je spregledati ogromno količino solz v lanskem letu. Solze so namreč tu: grenke solze beguncev, preganjancev in brezdomcev, domoljubne solze zaščitnikov »krščanske« Evrope, užaloščene solze sorodnikov pobitih v terorističnih napadih, ganljive solze solidarnosti, ogorčene solze varuhov meje. Vse kaže, da nam nekaj sporočajo. Solze terjajo odziv. 

…

Ne vem, kakšni vzroki so neznanko v temno modrem plašču na Proletarski ulici privedli do joka, vendar vem, da je apatija hujša: dokler tečejo solze, želja po spremembi še obstaja. Zato niti najmanj ni vseeno, kakšne solze tečejo v Evropi. "

Aleš Debeljak

Postmoderna sfinga, Na ruševinah modernosti

Naj vas najprej razočaram (ali pa razveselim), moje pisanje ne bo kakorkoli analiziralo teh dveh analitičnih študij ozadij moderne in postmoderne umetnosti. Knjigi tega pronicljivega avtorja, v preteklosti jugoslovanskega vice prvaka v judu, sta mi prav slučajno prišli v roke, ko jih je za študij prebirala starejša hči. (Navedba o vice prvaku v njegovem življenjepisu na strani slovenskih pisateljev je v meni vzbudila dodatno simpatijo. Tudi jaz sem bila nekoč jugoslovanska vice prvakinja v neki športni disciplini. Dodatno simpatijo pa zato, ker z veseljem prebiram kolumne tega, od mene nekaj starejšega avtorja.) Če vas zanima substanca teh knjig, jih torej kar sami vzemite v roke. Spodaj le nekaj utrinkov, ugotovitev. Izpisala sem si jih bolj zaradi lastnega zanimanja, recimo kot gospodinja. Vir in podviri pa so seveda znani, razvidni iz omenjenih knjig, da mi v teh plagiatorskih časih, ne bi kdo tega očital.

Za povezavo s prejšnjim blogom navajam Benjaminovo misel iz ene izmed knjig. »Obstaja dvojna vloga do sreče: himnična in elegijska oblika. Prva je nezaslišana, brez precedensa, vrhunec blaženosti; druga, večno ponavljanje, večno objavljanje, izvorne, prve sreče.«

Zame so bile zelo zanimive razjasnitve nekaterih pojmov v zvezi s kibernetiko in koordinacijo. Kibernetika je po svojem izvoru, še pred filozofijo, kot obvladovanjem sveta. Izvira iz predsokratske misli, ki je bila razumljena kot prirejanje nasprotstev, krmiljenje med njimi in torej tudi njihovo koordinacijo. S tega vidika je kibernetika pred tehniko, ki jo v bistvenih razsežnostih zaznamuje subkoordinacija, se pravi podrejanje uporabljenih sredstev nekemu vnaprej določenemu smotru. Najsplošnejšo opredelitev kibernetičnega načela predstavlja ugotovitev, da se sistem kibernetizira takrat, kadar se priključi določen informacijski sistem. To pomeni, da imamo opravka z razmerjem med objektnim in upravnim sistemom, kjer je treba osnovni sistem razumeti kot obliko objektnega sistema, medtem ko mesto informacijskega sistema zastopa naknadno priključeni upravni sistem. Iz tega na novo vzpostavljenega razmerja pa izhaja tudi spremenjeni status omenjenih sistemov: prvotna dva sistema se zdaj ne legitimirata več na osnovi svoje samozadostnosti, zaprtosti in statičnosti, marveč na osnovi kompleksnosti elementov, ki so zdaj v interaktivnem razmerju. Upravni podsistem s pomočjo naprej razvitih instrumentov zbira, klasificira, selekcionira, skladišči in procesira informacije, ki se nanašajo na stanje, položaj in gibanje objektnega podsistema, istočasno pa tudi njegovega okolja. Namesto relativne samostojnosti in samozadostnosti objektov in objektnih podsistemov nastopi načelna razpoložljivost. Ne moremo več govoriti o tradicionalnem kartezijanstvu dualnega razmerja med objektom in subjektom. Razmerje med subjektom in objektom je nadomestila relacija sistema in okolja, le okolje je izgubilo lastnosti objekta, sistem je privzel pozicijo in karakteristike subjekta. Navezanost na antropocentrično izhodišče in središče, ki ga reprezentira subjekt. Gospostvo in dominacija subjekta nad okoljem se umakne dosledni koordinaciji njunih učinkov in funkcij. Kolikor v okvir dinamičnih kibernetskih sistemov namesto dirigiranja nastopi koordiniranje, ki upošteva povratne zveze, učinke in funkcije med obema osnovnima podsistemoma, moramo razumeti tudi, da se struktura in organizacija družbe v horizontu kibernetike razlikujeta od tradicionalne strukture piramidalnosti in hierarhičnosti.

Na koncu pa še tale misel Mannheima iz ene izmed dveh knjig, ki je še kako blizu razmišljanjem po petdesetem, v družbeno ekonomskem sistemu, katerega cilj je bil najprej neusmiljen dobiček, potem pa neusmiljeno varčevanje. Vse na plečih običajnih ljudi, ki so vampirizirani s strani struktur, ki si jemljejo oblast (so jim demokratično dali oblast). Kam so odšle prave vrednote in ideali? »Možno je … da se bo lahko v prihodnosti – v svetu, v katerem ne bo nikdar več novega, ki bo v njem vse končano in vsak trenutek le ponovitev preteklosti – zgodilo, da bo misel ostala brez kakršnih koli ideoloških ali utopičnih prvin.« To namreč rabimo, da nas žene naprej. Seveda v pozitivnem razmišljanju. Na začetku sem našla še verz Paula Celana: 

«Zvezda 

ima še lahko svetlobo. 

Nič, 

nič ni izgubljeno.«