Stroji kot jaz

 IanMcEwan

Machines like me. Zanimiv roman s prepletom več vsebin, ki spodbudi razmišljanja o življenju z umetno inteligenco. Mene je knjiga kar potegnila, medtem ko se mama kljub mojemu priporočilu ni mogla prebiti preko prvih strani romana.

Prispevek na rtvslo.

Sem jo morala hitro vrniti v knjižnico, se še vrnem. (185,188)

Neskončna ljubezen

Ian McEwan

Enduring love. Roman sem prebrala že pred časom, ko sem prebirala vse McEwanove romane, ki so bili prevedeni v slovenščino. Pravzaprav nisem še vseh, manjka še Cementni vrt, ki ga nekako ni bilo dobiti v knjižnici.

Pri neskončni ljubezni se je zgodba razvila na običajen nedeljski dan, ki ga je glavni junak želel preživeti na pikniku z ženo, pa mu je dogodek ob nesreči z balonom spremenil življenje.

Clarisin parfum je bil Diorissimo. Ne morem se spomniti, kje že, v katerem romanu je neka ženska uporabljala ta parfum.

Marc Chagall, Le poète allongé 

De Clérambaultov sindrom

Solar

Ian McEwan

Solar

Na platnicah piše, da je to McEwanov najbolj duhovit roman. Najbrž bo res, ker ostali romani, ki sem jih prebrala, niti niso imeli tega namena. Tu pa je res nekaj zelo duhovitih opisov, kot na primer del zgodbe, ko se glavni junak odpravlja na vožnjo s snežnimi sanmi po visokem severu. Za razliko od ostalih njegovih romanov, ki sem jih prebrala, tu protagonist zgodbe ni pozitiven lik, pisatelj se celo duhovito norčuje iz njega. Je pa zgodba na trenutke preveč razvlečena, preveč se ukvarja s fizikalnimi podrobnostmi in včasih privede do tega, da »beremo popolnoma zbrano, ne da bi si karkoli zapomnili.«

Tu pa tam nam ponudi tudi kakšno modrost, kot je ta, da »bridkost ni nekaj preprostega. Naj nihče ne reče, da tako pozno v življenju človek postane imun za nove skušnje.« Pisatelj je na več mestih razmišljal o drugem življenjskem obdobju: »Zdaj, ko je vstopil v zadnje dejavno obdobje svojega življenja, se mu je začelo svitati, da življenje, če odmisliš nezgode, ostaja vedno enako. Potegnili so ga za nos. Od nekdaj si je predstavljal, da bo v letih njegove zrelosti napočil čas, nekakšen plato, ko bo že poznal vse zvijače, kako shajati, kako preprosto biti. … Te ureditve, tega mirnega platoja v vseh teh letih ni nikdar dosegel, a je vseeno, brez globljega razmisleka, še naprej domneval, da ga tik pred naslednjim ovinkom, ko se bo končno potrudil do tja, čaka trenutek, ko se bo njegovo življenje sprostilo in um osvobodil, ter se bo njegovo odraslo življenje šele zares začelo.« Kako znano.

Zelo udobno je tudi stanje, kot ga je občutil glavni junak: »Pomirjalo ga je, bil je zadovoljen, da mu ni treba razmišljati o ničemer, temveč preprosto uboga navodila drugih.«

Ali vsi mi postajamo »starajoči buržuji, v krempljih stereotipnih predstav«?

Etuda,Fernando Sor

V imenu otroka

Ian McEwan

The Children Act. Kot v soboti, tudi tu Ewan zgodbo pripoveduje skozi protagonista romana, tokrat šestdesetletno sodnico Fiono in tudi tu se dotakne marginalne skupine družbe, tokrat versko osnovane.

Je mojster opisovanja značajev in stanj. »Huda bolezen ni mogla zadušiti njegove življenjske sile.« … »V njegovem vêdenju, duhovitosti je bil kanček prismuknjenosti, ki navadno spremlja visoko inteligenco. In bila je oblika samoobrambe. Gotovo je zelo preplašen.«

Zanimiva je tudi misel, da na smisel lahko pokažejo le nedogmatični ljudje. »Prišel jo je iskat, želel tisto, kar želi vsak človek in kar lahko dajo le nedogmatični ljudje, ne nekaj nadnaravnega. Smisel.«

Poseben občutek ob spominih, ki se poraja, ko se nekam vrnemo. Fiona se je v Newcastle. »Leta pozneje se je ob spominu na to željo še vedno nasmehnila. Toda kadarkoli se je vrnila tja, jo je še vedno zasledovala nejasna predstava o ponovnem začetku, neodkritih možnostih v nekem drugem življenju, tudi ko se je bližal njen šestdeseti rojstni dan.«

»Poleg tega ji je ob germanskem koprnenju po pozabi vedno nelagodno.« 

Mahler,samospev iz Rückertovih pesmi, Ich bin der Welt abhanden gekommen.«

»langsam und ruhig«

Schubert, Der Leiermann

Berlioz, Lesnuits d'ete, Kiri Te Kanawa

Keith Jarrett,Somewhere befor je je najbrž Pred teboj

Pod vrbo tam na loki

Ob reki na poljani sva z ljubico obstala;

ročico snežno belo mi je na ramo dala.

»Življenje vzemi zlahka, kot bilka trepeta!«

A bil sem mlad, neumen, in zdaj sem poln solzà.

(William Butler Yeats, prev. Janez Menart)

Down by the Sally Gardens

In a field by the river my love and I did stand,

And on my leaning shoulder she laid her snow-white hand.

She bid me take life easy, as the grass grows on the weirs;

But I was young and foolish, and now am full of tears.

Sobota

Ian McEwan

Saturday. Ena dan življenja, pravzaprav celo življenje v enem dnevu. Roman mi je bil še v večje veselje, ker sem ga odkrila sama v raziskovanju del Iana McEwana. Še en odličen prevod Miriam Drev, ki je, če se ne motim, prevedla vse McEwane, ki sem jih prebrala.

Tako kot v Tujcih v Benetkah, da zgodba nekje v prvi tretjini slutiti, da nečesa še ni konec in to nekaj visi nad zgodbo do konca knjige. Pravzaprav si oddahnemo že nekoliko prej, ko se razplet dramatično obrne in še pred tem preobratom vpotegne bralca, da celo pozabi, kdaj je začel z novim poglavjem. Tako dolga poglavja, kot jih premore ta roman, so namreč pričakovane velike ločnice, a so predolga, da bi bralec ritem branja in nebranja lahko prilagajal njim. V takem primeru se bolj orientiram po številu strani, ki jih želim doseči v eni etapi branja. Kot rečeno, pri tej knjigi pa je bilo to merjenje prebranega v določenem trenutku pozabljeno.

"Kadar načneva velike stvari, politični položaj, planetarno otoplitev, revščino na vseh koncih sveta, se človeku vse skupaj zazdi zares grozno, nič ne gre na bolje in nimaš se česa veseliti. Kadar pa razmišljam o malih stvareh, tem, kar mi je blizu – o punci, ki sem jo ravnokar spoznal, razumeš, ali pa o pesmi, ki jo bova posnela s Chasom, ali o deskanju na snegu naslednji mesec, se počutim prima. Zato pa bo od zdaj naprej moje geslo: razmišljaj o malem."

"Kadar te v zgodnjih jutranjih urah daje nespečnost, si spleteš gnezdo iz lastnih strahov – nedvomno je kovanje črnogledih scenarijev in naklepov, kako bi se jim izognil, davno nekoč pripomoglo k preživetju. Ta zvijačnost mračne domišljije spada v dediščino naravnega izbora v nevarnem svetu."

Še dva vidika loščenja in likanja. "Bila je ženska, ki je življenje posvetila gospodinjenju, različnim vsakdanjim opravilom, ki so vključevala loščenje, brisanje prahu, sesanje in pospravljanje ter so bila nekoč običajna, danes pa se z njimi ubadajo samo še pacienti s kompulzivnimi motnjami." In drugi, 

"Po aktualnih moških, ki so pueri aeternae, je to drugače, oni od žene pričakujejo, da bo nadomestila njihovo mater, jim likala srajce in pobirala za njimi spodnjice."

"Tako se torej začne ta dolgi proces, ko polagoma postajaš otrok svojih otrok. Dokler se nekega dne ne zgodi, da te okarajo: "Očka, če se boš spet razjokal, te bomo odpeljali domov.""

Goldbergovevariacije

AngelaHewitt

SteveEarle, El Corazón

JohnnieJohnson, Tanqueray

Trajalo je dolga leta,

vendar sem zaupal v dan,

ko bova ti in jaz kot nekdaj

ob tanquerayu spet za mizo sedla.

It was a long time coming
But I knew I would see a day
When you and I could sit down
And have a drink of tanqueray

Tudi McEwan je za eno izmed izmišljenih imen uporabil Johna, nadel mu je priimek Grammaticus.

Amsterdam

Ian McEwan

Še eno McEwanovo delo, kjer  opisuje značaje in življenje nekoliko posebnih ljudi in jih vodi tudi k posebnemu koncu. V njih je nekaj caprijske melanholije Moravie, Zweigovega razmišljanja o koncu, spominja tudi na Bartola. Oni so bili sicer sodobniki, kar pa za McEwana ne velja.

Roman je odlično prevedla Miriam Drev. Če ste prebrali že kaj McEwanovih romanov in vas zanima kaj več o ozadju njegovih del, predlagam, da preberete tudi spremno besedo Drevove. Med drugim je zapisala tudi, da McEwan med prevajalci velja za težavnega avtorja. »Njegov sprva povsem nedvoumni stavek ob prenosu v drug jezik razkrije svojo premišljenost, dopolnilne pomene in nianse; glagol ali glagolska oblika zveza vsebuje reference. Podoben je prvovrstni, preprosti mali črni obleki, sešiti iz blaga brez elastana, zaradi česar se mora kroj točno prilegati; ko ga želiš posneti, se pokaže vrst drobnih všitkov nepravilnih oblik, milimetrsko precizen vratni izrez, brezhibno všit tričetrtinski rokav.«

Tujca v Benetkah

Ian Mc Ewan

The Confort of Strangers. Zgodba nekje med sproščenostjo turističnega bitja in wagnerijansko benečansko melanholijo, ki nekolikanj spominja tudi na Moravio, tako zaradi načina opisovanja, kot raziskovanja meja ljubezenske strasti. Moravia je ostal pri samodestruktivnih razmišljanjih po Zweigu, McEwan jih je obrnil navzven. Ne se prestrašit, zgodba se dobro bere, gotovo tudi zaradi dobrega prevoda Drevove.

Mary je razmišljala o obvladljivosti sveta in dogodkov okoli sebe. Kako je bilo laže, ko je bila še varno pod maminim okriljem v svojem otroškem svetu. »Zdaj je zahrepenela po tovrstni tolažbi, po tem, da bi bili dogodki vsaj deloma obvladljivi. Kot mesečnica se je prepuščala trenutku za trenutkom in celi meseci so zatonili v pozabo, ne da bi se jim poznal najdrobnejši odtis njene zavestne volje.«

Mann und Weib, und Weib und Mann.

Na obali Chesil

Ian McEwan 

On Chesil Beach. Ob začetku branja sem mislila, da se zgodba dogaja v viktorijanskih časih in kasneje ugotovila, da gre za dogajanje v drugi polovici prejšnjega stoletja (skorajda sem zapisala v sodobnem času, pa sem se zavedla, da se je opisana zgodba dogajala že pred kakšne pol stoletja).

Na platnicah izdaje knjige najdete kar nekaj citatov. Tu prepišem še kakšnega dodatnega.

»Florence je bila vedno vešča skrivanja svojih občutkov pred družino. To ni zahtevalo nikakršnega truda – enostavno je zapustila sobo, kadarkoli je bilo mogoče to storiti hladno, in pozneje je bila vesela, da ni rekla ničesar grenkega ali ranljivega za njene starše ali sestro, sicer bi zaradi krivde bedela vso noč. Stalno se je opominjala, kako rada ima svojo družino, in se še učinkoviteje ujela v molk. Zelo dobro je vedela, da imajo ljudje izpade, celo viharne, in da se potem pobotajo. Vendar ni vedela , kako začeti – kratko malo ni obvladala kravala, ki prečisti zrak, in nikoli ni mogla čisto verjeti, da je težke besede mogoče vzeti nazaj ali jih pozabiti. Najbolje je stvari ohranjati preproste. Tako je lahko krivila samo sebe, ko se je počutila kot lik iz časopisnega stripa, ki mu iz ušes sika para.«

»Njegovo izbiro besed je lahko izostrila steklenica vina.«

Pokora

Ian McEwan

Atonement. Šele tretjem delu dela so se mi ob branju začele prikazovati scene iz filma. Šele takrat, ker sem tudi film začela gledati ob scenah tretjega dela. Nekam znani so se mi zdeli odlomki v bolnišnici, negovanje ranjenih vojakov, ki jim sestre niso smele povedati lastnega imena, pisanje dnevnika, nenavaden konec. Knjiga mi je razkrila še prvi in drugi del posebne zgodbe.

Briony je prva spoznanja o pisanju dobila, ko je napisala prvo zgodbo pri enajstih. »Vendar ji je ta prvi nerodni poskus pokazal, da je domišljija sama vir skrivnosti: ko je začela zgodbo, je ni mogla nikomur več povedati. Pretvarjanje v besedah je bilo preveč krhko, preveč ranljivo, preveč neprijetno, da bi lahko komu povedala. Celo, če je napisala je rekla ali in potem, se je zdrznila, neumno se je počutila, ker je poznala čustva izmišljene osebe. Izpostavljanje sebe je bilo neizogibno, če je opisovala šibke točke kakšne osebe; bralec gotovo pomisli, da opisuje sebe. Kako naj bi drugače vedela?«

Emily je opazila, da je v pogovoru z nekaterimi laže prihajala do povezav med posameznimi pojmi. »Nikoli pri nobeni večerji ali v senci ob teniškem igrišču ni imela tako zlahka tako bogatih asociacij.«

Briony se je znašla v zaprtem krogu življenja, na katerega je vplivala ena oseba, od katere je bila odvisna. »Mislila je, da bo pomagala v vojni. V resnici pa je zožila življenje na odnos s petnajst let starejšo žensko, ki ima večjo moč nad njo, kakor jo ima mama nad dojenčkom.« V življenju se ljudem velikokrat zdijo težave drugih minorne, lastne pa jim omejujejo življenje. »Fioni je treba samo živeti, iti po poti naravnost naprej in odkriti, kaj se bo zgodilo. Briony pa se je zdelo, da bo živela v sobi brez vrat.« Nekaterim je življenje enostavno. Ker ne razmišljajo in samo lahkotno bivajo. »Dostikrat omenjajo, koliko dobrega je naredil. Mogoče vse življenje popravlja za nazaj. Ali pa mogoče samo živi, brez misli, kakor je vse življenje.«

»… v dvigalu, kjer te majhen prostor prisili v klepet…« Res je.

Hiši dajo srečo ljudje. »Nisem se mogla kar tako sprijazniti s tem, da ni več jezera, vendar ga bodo mogoče spet obnovili, sama hiša pa kot hotel gotovo vsebuje več človeške sreče kakor takrat, ko sem jaz stanovala pri njej.«