Labirint duhov

Carlos Ruiz Zafón

El Laberinto de los Espíritus. Naneslo je, da sem eno za drugo brala knjigi katalonskih avtorjev. Ta je zadnji, četrti del zgodbe o Danielu Martinu in pokopališču knjig. Ima skoraj 100o strani, in moram priznati, da čeprav sem začela branje z veliko energije, sem prišla nekje do četrtine. Preveč balasta. Preveč opisov in stranskih zgodb. Sicer se lepo bere, vsa pohvala avtorju za čudovite opise občutij in stvari, gotovo gre hvala za to tudi prevajalki, ker slovenska beseda lepo teče. Spet se mi je pojavila pomisel, da so znani avtorji plačani po številu strani. Morda pa mu delam krivico, gotovo se nekje v zadnjih treh četrtinah pojavi napeta zgodba.

»Takrat sem bil dejansko še otrok in gotovo je bil svet še prevelik zame, toda ne glede na to, koliko izgovorov lahko natrosim, še vedno v ustih čutim grenek priokus sramu zaradi strahopetne šibkosti, ki se me je polastila in, ki je, tudi po vseh teh letih, nisem imel poguma priznati tistemu, ki sem mu bil to dolžan.«

» Spomini, ki jih zakoplješ v molk, te nikoli ne nehajo preganjati.«

Marina

Carlos Ruiz Zafón

Ko sem ugledala na novo izdano knjigo katalonskega avtorja, sem mislila, da je nadaljevanje njegove temačno knjižne barcelonske trilogije. Že iz pribeležbe na zadnji platnici knjige pa je razbrati, da gre za delo, ki zaznamuje avtorjev prehod med deli za mladino in romani za odrasle. Po enostavnosti bizarne ZF zgodbe bi prej rekla, da je pisana za mladino.

So pa v zgodbo vpletene tudi misli, katerih resničnega pomena mlajši bralci najbrž še ne morejo doumeti. Morda od tod namig na to, da bi lahko šlo za prehajanje k svetu odraslih.

»Ko sva sledila najini gostiteljici po hodniku, sem se vprašal, koliko časa že živi tam, sama s svojim očetom. Je bila kdaj poročena, je kdaj doživela, ljubila ali občutila še kaj drugega onkraj utesnjujočega sveta tistih sten?« Najbrž enajstletnika še ne zanimajo tovrstna vprašanja.

Tudi z naslednjimi mislimi se otrok najbrž še ne bi ukvarjal, ali pa vsaj ni doživel česa takega, da bi prišel do tovrstnih spoznanj.

»Resnice ni mogoče najti, sinko. Resnica te najde sama.«

»Kdor ne vem kam je namenjen, ne pride nikamor.«

»Ambicioznost je drugo ime za nepremišljenost.«

»Težave so kot ščurki, če jih zbezamo na svetlobo, se ustrašijo in zbežijo.«

»Spominjamo se le tistega, kar se nikoli ni zgodilo.«

Leo Delibes, Lakme

Jose Jimenez Fernandes,Joselito

Ujetnik nebes

Carlos Ruiz Zafón
El prisonero del cielo. Tretja knjiga (prvi dve Senca vetra in Igra angela), ki nadaljuje zgodbo Davida Semepereja in Fermina Romera de Torresa, se lepo in tekoče bere in je zmožna ujeti koncentracijo tudi v trenutkih, ko bralcu misli želijo uhajati v njegovo trenutno življenje. Ni pa zgodba tako napeta, kot v prvih dveh knjigah, je pa tudi res, da je za kakšnih dvesto strani krajša in tako laže obvladljiva. Tretja knjiga se dogaja časovno za prvo (druga je posegla nazaj), v njej pa pripoved razjasni tudi kašne skrivnosti zgodbe iz prejšnjih dveh. Ob spominjanju nazaj eden od junakov modruje, da »pravzaprav nikoli nismo bili to, kar smo bili, da se zgolj spominjamo nečesa, kar se nikoli ni zgodilo«.

Zgodba se ukvarja tudi s poniževanjem ljudi na eni strani in nerazumno nadvlado zlih osebkov na drugi. In ob tem se poraja umestno vprašanje – je bolje biti zgoraj in kršiti etična načela, ali pa spodaj in ohraniti čast? »So časi in kraji, ko je biti nihče bolj častno kot biti nekdo.« Le kaj bodo storili tisti, ki so stopili na nečastno stran, ko se veter spet obrne? Se bodo sprenevedajoč spet sprehodili nazaj in ostali zgoraj?

Pa saj ni vse tako temačno, kot so nekateri zavoji te knjige. Tudi v knjigi ne. Ravno v času intenzivnega doživljanja flamenka sem v tretjem delu knjige prebrala, o najboljši plesalki flamenka vseh časov Carmen Amaya (1913 - 1963), ki je bila rojena v nekdanjem barcelonskem predmestju Samorrostro, kjer je zdaj olimpijska vas.

Senca vetra

Carlos Ruiz Zafón

Senca vetra, Igra Angela

Zgodba knjige Senca vetra se začne na Pokopališču pozabljenih knjig. Nekje v temini starih barcelonskih hiš. Tam je glavnemu junaku usojena knjiga, ki obsede njegovo življenje. Barcelona je tokrat temačna, napeta zgodba pa seže preko meja realnega.

Ob obisku Barcelone sem iskala ulice in hiše pripovedi. Ob Parku Güell sem našla hišo, ki bi utegnila biti tista iz druge knjige (ki je sicer časovno pred prvo). V »El Barri Gòtic« pa polno zavitih ulic in srednjeveških hiš, kjer bi se lahko dogajala zgodba. Morda tudi v temačnih ulicah, kot je Carrer Tamarit. Na severozahodu Barcelone pod »Serra de Collserola«, kjer so četrti bogatejših hiš, pa bi lahko bila novejša hiša, kjer se dogaja del srhljive zgodbe.

V teh dveh knjigah torej Barcelono lahko odkrivamo v napol fantastični zgodbi. Če jo želimo doživeti v času srednjega veka in inkvizicije, pa se potopimo še v Morsko katedralo.