Holistična detektivska pisarna Dirka Gentlyja

Douglas Adams
Dirk Gentley's Holistic Detectice Agency
,,,
»In čas je začel resno minevati.«
,,,

»Visoko na skalni štrlini je čemel Električni Menih na zdolgočasenem konju. Spod svoje grobo tkane kapuce je srepo strmel v drugo dolino in z njo imel težavo.«
,,,

»Čas je tekel.«
,,,

»Morda.«
,,,

»Visoko na svoji skalni štrlini je Električni Menih še naprej  čemel na konju, ki je tiho in potrpežljivo besnel. Spod svoje grobo tkane kapuce, je srepo strmel v dolino, ki mu je povzročala težavo, toda težava je bila v Menihu nova in odvratna, kajti bila je – dvom.«
,,,

»Problem je samo, da je zofa obtičala na polovici dolgega stopnišča, ki vodi do mojega stanovanja. Če prav razumem, sta jo dostavljavca spravila do polovice poti navzgor, obtičala z njo, jo obračala in vrtela v vse mogoče smeri, jo poskušala brezuspešno premakniti naprej in na koncu sta precej presenečeno ugotovila, da je ni moč spraviti niti nazaj dol. To bi moralo biti popolnoma nemogoče.

Čudno, jaz še nikoli nisem naletel na nobeno ireverzibilno matematiko, ki bi vključevala zofe. Lahko, da je novo področje. Ste že govorili s kakšnim prostorskim geometrikom?

Še več. Poklical sem sosedovega mulca, ki je bil včasih sposoben rešiti Rubikovo kocko v sedemnajstih sekundah. Sedel je na stopnici in več kot uro strmel vanjo, preden je razglasil, da je nepreklicno obtičala. Rekel je, da je zdaj nekaj let starejši in je že zvedel o puncah, toda mene je zbegal.«

,,,

»Trak je ležal natanko tam, kot mu je Richard povedal, na dolgi mizi, kjer je stali šest macintoshev. Dirk ga je ravno hotel spraviti v žep, ko je njegovo pozornost pritegnila podoba Richardove zofe, ki se je počasi zvijala in obračala na velikem macintoshevem ekranu. Usedel se je za tipkovnico.

Nekaj časa je raziskoval program, ki ga je napisal Richard, a je takoj spoznal, da v svoji trenutni obliki ni preveč jasen, zato o njem ni dosti zvedel. Končno mu je uspelo rešiti zofo in jo pomakniti nazaj dol po stopnišču, a spoznal je, da je moral izključiti del stene, da je lahko to dosegel. Razdraženo je zagodrnjal in obupal.«

,,,

»Globoko v deževnem pragozdu je počelo to, kar običajno počne v deževnih pragozdovih; deževalo je: od tod ime deževni pragozd.«

Intergalaktični humor se je tokrat dogajal bolj na zemlji. Z elementi galaktičnega. Bistvo doživetja ni v zgodbi, ampak v množici pronicljivih domislic, ki so napeljane v tok dogodkov. Kot običajno pri Adamsu. Na enak način sem doživela tudi druge pisce, Modre cvetke Raymonda Quenaua, še posebej pa Dobra znamenja, verne in natančne prerokbe Agnes Nutter, coprnice (Pratchett, Gaiman). Čeprav je v teh dveh knjigah tovrstnih domislic, ki dosežejo svoj učinek pri bralcu nekaj manj.

V Lososu dvoma pa lahko najdemo nadaljevanje dogodivščin Dirka Gentlya. Začnejo se s faksom: »Dirk Gently je sprejel od nekoga, ki ga ni nikoli videl, nalogo, ki je ni nikoli slišal, zato začne slediti naključno izbranim ljudem. Preiskava ga privede v Los Angeles, skozi nosne opne nosoroga, v daljno prihodnost, v kateri prevladujejo posredniki za nepremičnine in do zob oboroženi kenguruji. Šale, rahlo skrknjene ribe in izpeljane lastnosti kompleksnih sistemov tvorijo ozadje za najzamotanejši in najosupljivejši primer Dirka Gentlya."