Ob nastanku sveta

Drago Jančar

Zanimiva zgodba, ki nosi s seboj težo tistega časa. Čeprav morda zapisana v lahkotnih stavkih, ki dajo vtis nedokončanosti in prehajanja,  me je pripoved obtežila.

In tisti, ki so v tistih časih živeli v Mariboru pravijo, da je bil takrat pisatelj premlad, da bi dogajanja občutil tako kot oni. Da ni bilo povsem tako. Da so Maribor, ljudi in dogajanja občutili drugače.

In ljubezen tudi

Drago Jančar

Ta roman se mi je dobro bral, kot na primer njegov To noč sem jo videl. Posmehljivega poželenja zaradi plavajoče zgodbe izgubljene v impresivni ekspresiji namreč nisem mogla brati prav zbrano.

Kdor pozna Maribor, njegove ljudi in hiše, se bo gotovo spomnil občutkov bivanja v meščanskih stanovanjih v mestu, ali pa hiškah na obrobju. Spomnil se bo tudi zgodb, ki so jih pripovedovali ljudje o tistem času. Tisti, ki so tam živeli pravijo, da se iz pisanja čuti, da avtor sam kot odrasla oseba ni doživel med in povojnega Maribora, da je zgodba sestavljena iz tega, kar so povedali drugi.

https://www.delo.si/kultura/knjiga/v-vodnikovi-domaciji-nocoj-pogovor-z-dragom-jancarjem-rekorderjem-kresnika-93011.html

Posmehljivo poželenje

Drago Jančar

Nisem uspela priti dlje kot čez nekaj deset strani. Morda zaradi impresije ali pa ekspresije, nekako se nisem mogla odločiti kaj mi način pisanja prinaša. Vem le, da me, vsaj na prvih straneh ni uspel vpotegniti v zgodbo. Pa še ilustracija na naslovnici trdo vezane različice je bila tako strašljiva,  da me je v vsakodnevnem iskanju pozitivnih impulzov odvračala od branja. Potem pa je že prišel dan, ko je bilo treba knjigo vrniti v knjižnico. Poskusim še kdaj drugič.

P.S. Zagotovo še enkrat poskusim z njo. Prijateljica pravi, da je odlična, posodila mi je mehko vezano verzijo. Z normalno ilustracijo na naslovnici.

Dva meseca in pol pozneje:
Preveč vlažno in melanholično. Kljub vsemu. Prijateljica me je opogumila, da se še enkrat lotim branja, posodila mi je žepno izdajo z manj strašljivo naslovnico. Lotila sem se je tako kot Gregor Gradnik s svojo potjo do Audubona, on s črkami, jaz s stranmi knjige. Včasih sem kakšno tudi preletela, kakšno pa z zanimanjem prebrala.

"Iz sosednjega prostora se je začela širiti tišina. Ni se širil hrup, za tem klicem se je kot naraščajoča plima razlezla tišina."

"Vsakdo, ki ustvarja, prispeva k spoznavanju življenja. Zgodovinar in pesnik. In tudi umetniški forograf s posnetki posebne vrste."

Spet nova uporaba besede čuječnost, ki naj bi po slovarju slovenskega knjižnega jezika pomenila pazljivost, skrbnost in opreznost. Po avtorjih, ki analizirajo našo ozaveščenost pa mindfulness. "On lahko leži v dnevni sobi na kanapeju. Lahko vklopi televizor, da ju ne bo motila njegova čuječnost."

"Stekel je na ulico in dihal hladni svežec, ki je potegnil iz reke in redčil gosti zrak." Po SSKJ je svežec sneg, ne veter.

Verzi "I love you once, I love you twice, I live you more than beans and rice." so v romanu drugače  prepisani . končajo se z "next to beans and rice."

To noč sem jo videl

Drago Jančar

Kot ugotavlja spremna beseda knjige, velikokrat tok, včasih razumu nejasnih dogodkov, zavrtijo osebni nagibi, polni nesporazumov. Torej kot plod nevednosti ali napačnega razumevanja. Tako razumemo, če na svet in ljudi gledamo pozitivno in verjamemo, da so v svojem bistvu vsi dobri. Verjetno tudi so, a nekateri ne znajo ali nočejo določiti meje, kje se neha njihova svoboda in nedolžnost in začne življenje na račun drugih. Ne samo za osnovno eksistenco, ampak želeti več od tega, kar bi bila pravična porazdelitev, torej imeti in razpolagati z drugimi.

Kot običajno, ne bom povzemala vsebine knjige. Kar preberite si jo. Za moj spomin prepišem samo nekaj citatov.

»Tisto noč nisem spala. Jutro je prihajalo počasi.« Vsi vemo kako je, če kakšno noč ne moremo dobro spati. In nikoli nisem pomislila, da ob takšnih priložnostih jutro prihaja počasi.

Včasih je treba najti pravo besedo. »Če bi ji takrat skušala orisati njen nemogoči položaj, bi se uprla. Zato sem molčala. Nekega dne sem med sprehodom rekla, človeku ni treba vztrajati, če se enkrat zmoti … Ustavila me je in me pogledala. Nisem se zmotila, je rekla. Šele na tretjem, četrtem obisku, neki spomladanski večer, ko sva spet ostali sami, sem ji rekla, da imam občutek, da ji ni prav dobro pri duši. Našla sem pravo besedo.«

Pridejo leta, ko človek ni več perspektiven. »V mojih letih si človek ne obeta več veliko od življenja.« A kljub temu, si najbrž še kaj lahko obeta. Kolikor sam hoče. In, če se prepustimo malodušju, lahko kaj hitro ostanemo zadaj. »Življenje gre naprej, nekateri ostanejo zadaj.«

»Človeka ne spremljajo stvari, ki jih je storil, ampak tiste, ki jih ni.« Tako pač je. Gotovo si lahko očitamo več ob priložnostih, ko nismo storili ničesar. Ko bi morda lahko zaobrnili tok dogajanj, pa smo jih le pasivno opazovali.

Mondscheinsonate,L.v.Beethoven 

O zakoncih Hribar