Novo življenje

Orhan Pamuk

Yeni Hayat. Novo življenje je nek vzporedni fiktivni svet, v katerem se je znašel glavni junak. To je eno izmed zgodnejših Pamukovih del, ki je bilo v slovenščino prevedeno šele pred kratkim. Čeprav jezik zelo lepo teče, najbrž tudi zahvaljujoč prevajalcem, me zgodba v vzporednem svetu ni pritegnila. Po moji oceni je npr. Murakami večji mojster napetih zgodb s fiktivnim pridihom. Morda pa Pamuk sploh ni želel tega.

Čudaštvo v moji glavi

Orhan Pamuk

Kafamda Bir Tuhaf lik. Samo romana je 547 strani, poleg tega se je Pamuk potrudil in narisal družinsko drevo junakov zgodbe, kronologijo in indeks imen. Na koncu knjige najdete še povzetke nekaterih njegovih del. Knjiga je kar zajetna in terja nekaj logističnega načrtovanja, da si jo izposodite in vrnete v knjižnico. No saj ni tako hudo, a kljub vsemu je ne morete nesti kar tako v torbici z drugimi potrebščinami. Zasede kar nekaj prostora, tudi teža ni na odmet. Žal je nisem utegnila prebrati do konca, ker mi je čas izposoje potekel in sem jo morala vrniti v knjižnico. Si jo še enkrat izposodim in nadaljujem z branjem.

Sicer po Pamukovo mehko zapisana zgodba, ki povede v življenje in občutja upodobljenih likov. Dogaja se počasi, s podrobnejšimi predstavnimi opisi, tako da se bralec zlahka vživi v čas in like.

Koristen nasvet. »Ta strah bi ga zmedel, zato si je prepovedal misliti nanj.«

(do strani 174).

Na neprebrano knjigo sem že kar malo pozabila, a sem si jo k sreči še enkrat izposodila in ob njej uživala še nekaj dni. Pamuk je prepletajočo se Mevlutovo življenjsko zgodbo lepo pripeljal do konca. Lahko bi bila osnova za dobro turško nadaljevanko. Dobro sem napisala zato, ker je ob zapletih, ki jih prinaša življenje, pisatelj zapisal še veliko več o pomislih, čustvovanjih, tehtanjih pred odločitvami junakov romana. Da bi zaobjel zgodbo in sporočila, bi film moral presej preseči običajno površinskost in vizualno podobo nadaljevank.

Knjiga popelje tudi v različne mestne predele Carigrada, opisuje turške kulinarične posebnosti, etnično in narodnostno raznolikost prebivalstva ter njihove kulturne in verske navade. V današnjem času si lahko bralec obogati predstave in sproti s pomočjo spletnih orodij najde današnji izgled Istanbulskih četrti Çukurcume, Beyoğlu, Kültepe, Mecidiyeköy, Şişli Tarlabaşı, Gazi, a Duttepeja v Istanbulu nisem našla. Le Duttepe kot vas v Girasunu ali pa Duttepe kot goro v Turčiji. Poiskala sem tudi Tavukgöğsü, turško sladico iz piščančjih prsi zelo zahtevne priprave. Vsa ta mehka imena krajev, jedi, ljudi samoglasniki s preglasi in ipsiloni še bolj mehčajo Pamukovo besedo.

 

»Presunilo ga je, ko je odkril v zunanjem svetu sled tega, kar je imel doslej za nizkotno bolezen duha, ki jo je imel le on sam. (James Joyce, Umetnikov mladostni portret)«

»V nebesih je namen srca enak namenu jezika. (Ibn Zerhani, Skriti pomen izgubljene mistike)«

»Pogajanje v družini na deževen dan ne prinese nič dobrega (Biron Paša, Izgovori in sarkazem)«

»Dosti prej spreminja oblika mesta se, kakor srce ljudi. (Baudelaire, Labod)«

»Menda sem že povedal, da ne morem misliti drugače, kakor kadar hodim; brž ko se ustavim, ne mislim več in moja glava hodi samo z mojimi nogami. (Jean-Jaques Rousseau, Izpovedi)«

Tiha hiša

Orhan Pamuk

Tiha hiša mi ni stekla tako kot ostale Pamukove knjige. Čeprav ima lepo naslovnico, ki paše v ambient vrtne garniture s svetlomodrimi blazinami na akacijevih stolih, kjer sem jo tudi brala.

Rdečelaska

Orhan Pamuk

Kırmızı Saçlı Kadın. Če prevedemo dobesedno te tri turške besede, pomenijo rdeča, las in ženska.

Spet čudovita zgodba, pisana z mehko besedo. Ljubezen sicer ni prekašala tiste, ki jo je Kemal gojil do Füsun v Muzeju nedolžnosti. Se pa spet dotakne gledališča in levo usmerjenih aktivistov kot v Snegu.

Rdeča nit zgodbe je primerjava z legendama o Suhrabu in Rustemu ter Ojdipu in Laju.

Pamuk se je spet, kot v Muzeju nedolžnosti, dotaknil občutenja sreče. Tu je sicer manj pisal o občutkih, ki bi lahko bili sreča in so tako značilni za omenjen roman. »Ko sva se ob večerih spuščala proti Öngörenu, sem povsem jasno čutil vzrok svoje sreče.« 

Govori pa tudi o svobodi. »Svoboda pomeni, da se človek ne meni za zgodovino in etiko. Si kdaj vzel v roke kakšno Nietzchejevo knjigo?«

Tudi o naključju in pomenu. »Gledališče me je naučilo, da imajo v življenju stvari, ki jih štejemo za naključje, nek pomen.«

Navdih je bila rdečelaska Danteja Rossetija.

Muzej nedolžnosti

Orhan Pamuk

Masumiyet Müzesi

Skupaj s knjigo sem živela kar nekaj časa, zaradi njene dolžine, pa tudi zaradi tega, ker sem v natrpanem decembru imela zanjo čas le ob večerih pred spanjem in kdaj med vikendom. Tudi zaradi značaja knjige, se jo bolje podoživlja, kot nekakšen vzporeden svet melanholičnega življenja v Istanbulu, če se jo bere umirjeno in počasi, da lahko dogajanja in občutenja temeljiteje preidejo v pore trenutnega vzporednega življenja. Pamuk pripoveduje z natančnimi, doživetimi opisi stvarnega in doživljajskega sveta. Začetek zgodbe je bil dovolj močan, da mi je dal energije tudi za del, ki me je spominjal na turške nadaljevanke in me gnal naprej preko središča romana, vse do konca. Roman skoraj mora biti tako dolg, da bi se lahko podoživelo zgodbo, ki jo pripoveduje. Do vseh potankosti, ki so zapisane, pa tudi zaradi pristnejšega podoživljanja občutenj glavnega junaka. To je bilo najdaljše in verjetno najpristnejše opisovanje ljubezenskega trpljenja, kar sem ga kdaj prebrala. Mladi Werther je trpel krajši čas, pa tudi Beigbeder je hitreje doživel uslišanje svoje ljubezni (čeprav je tudi dolgo trpel). Še preden sem prišla do strani 237, kjer je omenjen Veliki Gatsby, pa je bil na televiziji kot po naključju predvajan istoimenski film, ki me je zaradi neuslišane ljubezni in dogajanja v sloju bogatašev spominjala na roman, ki sem ga brala istočasno. Ni pa samo zgodba glavnega junaka tista, ki pusti odtis v vzporednem, resničnem življenju. Je tudi vpogled v turško družbo, mehkobo orientalskega Istanbula ter v način življenja (in predmete, ki spominjajo nanj).

Z glavnim junakom lahko podoživimo številne trenutke sreče in smo takrat lahko tudi mi za trenutek srečni z njim. Ti trenutki prinašajo svetlobo v branje in življenje ob romanu nasploh.

»To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja, vendar tega nisem vedel. Bi to srečo, če bi to vedel, lahko obvaroval? Bi se vse razvilo čisto drugače? Da, če bi se zavedal, da je to najsrečnejši trenutek mojega življenja, ne bi nikoli dovolil, da mi ta sreča spolzi med prsti. Ta čudovit, zlat trenutek, ki me je popolnoma prežel z globokim mirom, je morda trajal le nekaj sekund, vendar se je zdelo, da bo ta sreča, ki me je navdajala ob njem, trajala še dolge ure in leta.«

»Živel sem srečno življenje, po vrhu pa sem čutil, da je to le priprava na še večjo srečo, ki jo bom deležen v prihodnosti. Teža tega, kar sem ta dan doživel s Füsun, me je begala, vendar sem si dejal, da imamo vsi svoje skrivnosti, strahove in skrbi. Kdo ve, koliko teh elegantnih gostov je trpelo zaradi nenavadnih frustracij in duševnih ran, a ko smo se pomešali med množico prijateljev in zvrnili kozarec ali dva, smo spoznali, kako zelo so naše skrbi nepomembne in minljive.«

»Čez mnogo let sem spoznal, da so bili dnevi, ki sem jih preživljal v hotelu Fatih – tako kot toliko obdobij mojega življenja, o katerih sem tedaj mislil, da so boleča – v resnici zelo srečni.«

Nekako nam pojasni tudi svoja spoznanja o življenju in času, ki mu lajšajo razumevanje situacije v kateri se znajde vsak v obdobjih življenja, ko preneha (lahkotna) samoumevnost.

»Aristotel v Fiziki ločuje med Časom in posameznimi trenutki, ki jih imenuje Sedanjost. Posamezni trenutki so – prav tako kot Aistotelovi atomi – nekaj nedeljivega, nerazdružljivega. Čas pa je črta, ki povezuje te nedeljive trenutke. Čeprav smo se ravnali po nasvetu gospoda Tarika in pozabili na Čas, to črto, ki povezuje nedeljive trenutke, nam ni uspelo, da bi kot bebci in tisti, ki so izgubili spomin, popolnoma pozabili nanj. Človek lahko le poskuša biti srečen in pozabiti na Čas, kar počnemo vsi.«

»Življenje, ki sem ga preživel, me je naučilo, da je spominjanje Časa, torej črte, ki povezuje trenutke, ki jih je Aristotel imenoval Sedanjost, za večino ljudi precej boleče. Če se trudimo, da bi si pred oči priklicali črto, ki povezuje te trenutke, oziroma kot v našem muzeju, predmete, napolnjene s trenutki, smo se prisiljeni spomniti njenega neizbežnega konca in smrti. Ko se postaramo in v bolečini dojamemo, da ta črta nima ključnega pomena (kar smo tolikokrat začutili), nas to spoznanje navdaja z žalostjo. Vendar nas lahko trenutki, ki jih imenujemo sedanjost, napolnijo s srečo, ki traja celo stoletje, s kakršno me je prve dni, ko sem začel odhajati na večerjo v Çukurcumo, navdajal Füsunin nasmeh. Že v samem začetku sem vedel, da Keskinove obiskujem zato, da bi se naužil sreče, ki bo trajala do konca mojega življenja, in da bi ohranili srečne trenutke, sem iz njihove hiše večkrat izmaknil kakšen majhen predmet, ki se ga je dotaknila Füsun in ga spravil v žep.«

Nenavadno je tudi to, da trenutke v preteklosti, ko nas je prevevala žalost (ali pa smo vsaj tako čutili) in smo bili zaradi česarkoli že nesrečni, kasneje čutimo kot srečne. Verjetno zaradi tega, ker je ostal čustven naboj, ki da spominom moč, negativen pa spremeni pol (pozitiven ostane). Tako je, ko nam pod roke spet pride predmet iz otroštva ali slišimo glasbo iz mladosti, ki smo jo poslušali ob podoživljanju žalostnih trenutkov. Podoživljanje s časom izgubi negativen naboj.

»Zame sreča pomeni, da lahko podoživljaš tovrstne nepozabne trenutke. Če se naučimo tega, da o svojem življenju ne razmišljamo kot o črti, ki ustreza Aristotelovemu Času, temveč kot o tovrstnih intenzivnih posameznih trenutkih, se nam dejstvo, da sem osem let čakal za jedilno mizo svoje ljubezni, ne zdi nenavadna, naravnost smešna obsedenost, temveč spoznamo (kar sem odkril mnogo kasneje), da sem pri jedilni mizi Füsun preživel 1593 srečnih noči. Vsakega posameznega večera, ko sem se jim v Çukurcumi pridružil na večerji – tudi najtežjega, najbolj brezupnega in najbolj ponižujočega večera – se danes spominjam kot zelo srečnega.«

»Moč predmetov ni odvisna le od spominov, nakopičenih v njih, temveč seveda tudi od moči naše domišljije in spomina.«

»Vendar beseda »sreča« ne zadošča povsem, zato bom poezijo, ki sem jo doživljal v tisti zadnji sobi, globoko zadovoljstvo, ki me je obhajalo tistih nekaj minut, skušal pojasniti na drugačen način: zdelo se je, da se je ustavil čas, da bo vse ostalo tako, kot je bilo.«

Piše tudi o doživljanju minljivosti življenja in občutku, da zamujamo življenje.

Včasih, ko sem videl kakšno porušeno stavbo, spoznal, da je kakšna deklica zrasla v veselo, prsato žensko z otroki, ali opazil, da so trgovino, na katero so se mi oči že zdavnaj navadile, zaprli, sem spoznal, kako hitro mineva čas, in se vznemiril. Ko sem v tistih dneh opazil, da so zaprli butik Elizejske poljane, me je zabolelo pri srcu, vendar ne le zato, ker sem bil ob svoje spomine, temveč tudi, ker sem nenadoma začutil, da sem zamudil življenje. V izložbi, kjer sem pred devetimi leti videl torbico Jenny Colon, so bile zdaj razstavljene italijanske salame, hlebci trdega sira, solatni prelivi, testenine in gazirane pijače evropskih znamk, ki so se prvič pojavile na turškem trgu.«

Naivni in sentimentalni romanopisec

Orhan Pamuk

The Naive and Sentimental Novelist. Nietszche je baje zapisal, da preden posameznik spregovori o umetnosti, mora poskušati ustvariti umetnino. Prav v užitek mi je bilo tole Pamukovo razčlenjevanje pisanja romanov. Še bolj zaradi tega, ker ni pisano s strani literarnega kritika, ki nikoli ni napisal romana. Ampak s strani pisatelja, ki je napisal že nekaj dobrih del. Po tem, ko sem prebrala ta njegova razmišljanja, bom morda ponovno posegla po kakšni njegovi knjigi, ki sem jo že prebrala. Kot to berem zdaj, jih je napisal z veliko premisleka in priprav. In tudi jaz sem, sicer kot naivna bralka, ob branju romanov razmišljala že o prenekaterem vidiku, ki ga obdeluje Pamuk v tej knjigi. Nisem pa še razmišljala o temi, ki ji posveča največ pozornosti v tej knjigi - sicer o »središču« (center) romana. Seveda ne, ker ne pišem romanov, ampak jih samo naivno berem. Opazila sem, da kakšni romani bolj lovijo zgodbo, kakšni gredo v čute bolj kot kakšna simfonija ali pesnitev, drugi nas naučijo kakšnih za nas novih spoznanj. Nisem iskala središča, čeprav zdaj, ko sem se poučila pri Pamuku, vidim, da me je iskanje središča nezavedno vodilo po romanu. In nisem bila zadovoljna, če me vsebina ni, ali čustveno napolnila, ali dala preko zgodbe neke varnosti za prihodnost, ali pa usmerila k razmišljanju. Pravzaprav sem še najbolj negativno doživela bralno izkušnjo, ko se je zgodba končala bizarno, izven nekih etičnih načel, kot na primer kakšne Dahlove zgodbe ali pa ena izmed črno belih pisanih Harrisove (čeprav so sicer dobro branje).

Središče, ki ga iščemo, naj bi bilo »ključ do najglobljega«. »Romani lahko govorijo o osebni izkušnji, o znanju, ki ga pridobimo preko svojih čutov, hkrati pa lahko priskrbijo drobec vedenja, intuicijo, nekakšen ključ do najglobljega – z drugimi besedami, središče ali tisto, čemur bi Tolstoj rekel smisel življenja (ali kakor koli pač to imenujemo), težko dosegljivi kraj, za katerega optimistično menimo, da obstaja. Sen doseganja najglobljega, najdragocenejšega vedenja o svetu in življenju, ne da bi morali prestajati tegobe filozofije ali družbene pritiske verstev – pri čemer to opravimo na podlagi lastnih izkušenj, z uporabo lastnega razuma – je zelo egalitarna, zelo demokratična vrsta upanja.« …»Naučil sem se tudi, da naše popotovanje na tem svetu, življenje, ki ga preživljamo v mestih, na cestah, v hišah, sobah in v naravi, sestavlja izključno iskanje skrivnega smisla, ki nemara obstaja, nemara pa ne.« Preveč razmišljamo o tem, namesto, da bi kar živeli in užili to, kar nam je dano.

Velikokrat v romanih tudi poskušam ugotoviti, kaj naj bi bilo resnično, kaj izmišljeno, kaj avtobiografsko (izkušnja pisatelja samega) in kaj plod domišljije, kdo naj bi bil v ozadju kakšnega lika, kje se zgodba dogaja in podobno. Zato grem velikokrat brskat po raznih virih, da bi lahko primerjala zgodbo z biografijo pisatelja ali pa locirala kraj dogajanja v resničnem svetu. Tako sem na primer v Morski katedrali primerjala srednjeveško Barcelono s sedanjo in iskala ulice na zemljevidu, ali pa s pomočjo uličnega ogleda v googlu skušala priti do Salingerjevega skritega domovanja v Cornishu, kot je pot opisal Beigbeder v svojem romanu.

»Eden bistvenih užitkov, na katerega naletimo ob prebiranju romanov, tako kot Ana Karenina počne med branjem na vlaku, je užitek primerjanja svojega življenja z življenji drugih. To drži celo tedaj, ko beremo romane, ki se zdijo napisani izključno po domišljiji.«

Pamuk piše, da je zanj pisanje vizualiziranje točno določenega prizora, slike »Skozi okno zrem prav toliko, kot strmim navzdol v list, na katerega pišem z nalivnim peresom. Ko se pripravljam preobraziti svoje misli v besede, si prizadevam vizualizirati vsak prizor kakor filmsko sekvenco, vsak stavek pa kakor sliko. Toda analogiji s filmom in sliko veljata samo do določene mere. Ko se lotevam opisa prizora, si poskušam predstavljati in poudariti njegov vidik, ki ga je mogoče izraziti na najbolj zgoščen in najmočnejši način. Ko moja vizualna domišljija gradi poglavje, ki ga pišem, prizor za prizorom in stavek za stavkom, se osredotoča na podrobnosti, ki jih je mogoče najučinkoviteje izraziti z besedami. Včasih se spomnim na podrobnost iz resničnega življenja in jo vizualiziram, ampak nato, ko spoznam, da je ne morem izraziti  z besedami, jo odslovim. Ta občutek nezadostnosti je pogosto posledica mojega prepričanja, da so moje izkušnje edinstvene samo zame. Iščem pravo besedo – »le mot juste«, za katero je Flaubert dejal, da jo išče, ko je pisal (pravzaprav preden se je usedel, da bi pisal) – s katero lahko najbolje opišem podobo v mojem umu. Romanopisec ne išče zgolj besede, ki najbolje izrazi tisto, kar on vizualizira, temveč se postopno nauči tudi vizualizirati stvari, ki jih zna dobro verbalizirati. (Takšno dobro poznano podobo bi morali imenovati l'image juste – »prava podoba«.) Romanopisec čuti, da lahko podoba, ki jo vidi v očesu duha, privzame pomen, šele ko jo preobrazi v besede, in da se vizualno in verbalno središče v njegovih možganih približujeta drug drugemu, bolj ko se nauči vizualizirati stvari, ki jih lahko ponovno ulije v besede. Ti dve središči sta morda ugnezdeni druga v drugo in se ne nahajata na nasprotnih straneh možganov.

»Tako kot Ayşe tudi sam uživam branju romana, za katerega je videti, da ne zanima nikogar drugega, saj uživam v občutku, da sem ga sam odkril.« Povsod, ne samo pri branju romanov, je užitek večji, če imaš občutek, da si nekaj sam odkril, da je za tisti trenutek občutje samo tvoje. Spominjam se, kako z veseljem sem v pogimnazijskih časih v Tivoliju pod drevesom brala Cankarjeve črtice. Odkrila sem Cankarja, čeprav so nam, mislim da celo že v osnovni šoli, v gimnaziji pa sploh, z obveznim branjem želeli pokazati na Cankarjevo genialnost. Pa ni bilo užitka pri branju, ker smo knjige morali prebrati. Spominjam se tudi, kako me je navdušila Maupassantova Močna kakor smrt, ki sem jo našla sama med knjigami na polici in ni bila del obveznega gimnazijskega branja.

Moram priznati, da se tudi meni, kot Ani Karenini v razdelku nočnega vlaka med sedežnim metežem na poti iz Moskve v Sankt Peterburg primeri, da se ne morem zbrati k branju in mi misli uhajajo k temi, ki mi tisti čas zaposluje misli.

VermeerPogled na Delft – majhna zaplata rumenega zidu (popolnost)

Orhan Pamuk

Ko začneš z branjem njegovih knjig, jih postopoma predelaš vse. Poseben način pisanja, za posebne priložnosti. Najprej Sneg, potem še Istanbul, Ime mi je rdeča, Črna knjiga in Bela trdnjava. Mehkoba pisanja, ki je značilna za vse orientalske avtorje. In neka melanholija, ki pride do izraza predvsem v Istanbulu, mestu, kjer prihajajo skupaj različne kulture, različne vere, različni pogledi na svet.

Verjetno bi po tej knjigi morala še enkrat v to mesto ob Bosporju. Tam smo bili namreč precej na hitro, po sicer predčasno končani poti po Turčiji.

Čaka me še Muzej nedolžnosti.