Erica Johnson Debeljak
Posebno
branje. Neke vrsta analiza fantazije v realnosti? Z mitološkimi primerjavami in
citati iz književnosti.
Na
hitro sem prebrala stavek in zazdelo se mi je, da je pisateljica napisala, da
se stara čas. Ni bilo tako, zapisala je, da se stara telo, in da tega ne more
nadzorovati. Ampak, zanimiva je pomisel, da se stara čas in ne mi.
Zjutraj,
po sanjah. »Našla bom načine, kako obvladovati nezavedno.«
Tako
je. »Uživala sem v tekočem objemu morja.«
Erika Johnson Debeljak
Mi je
čudno, da sem knjigo zasledila šele po sedmih letih od njene izdaje. Najbrž
zato, ker sem po knjigah Johnson Debeljakove začela pogledovati šele po
prebrani knjigi z naslovom, ki vsebuje trojno poimenovanje žensk. Res lepo
tekoče piše, zgodba je zanimiva in vleče v branje prav do konca. Gotovo tudi
nekaj doprinese odličen prevod, ki dodatno pripomore k dobremu toku branja in
užitku pri odkrivanju lepih slovenskih besednih zvez.
Vesela
sem bila, da sem našla tudi to knjigo in hkrati odkrila, da smo že pred
Golobovim Jezerom Slovenci imeli odlično kriminalko, ki se dogaja v naših
krajih. Način pisanja Johnson Debeljakove me je celo nekoliko spominjal na
Golobovo. Pravzaprav bi glede na časovno zaporedje knjig morali reči ravno
obratno (a sem Golobove prebrala prej).
Pri
branju sem našla kar nekaj zanimivih odlomkov in misli, ki bi jih zapisala, a
si jih žal nisem označevala, ker sem knjigo večinoma brala na poti.
»Parkirišče,
kjer sta se prvič srečala, so osvetljevale ognjene barve umirajočega dne« To je
najlepši del dneva zame in ognjene barve so dober opis rumeno oranžne svetlobe
na zahodnih fasadah stavb. Nikoli pa nisem v teh čudovitih atmosferskih
trenutkih pomislila, da bi lahko pomenili umiranje nekega dne. Daj je vsak samo
eden. Morda čas pojmujem bolj kot kontinuum, nenehno nadaljevanje. Zato se je toliko teže
sprijazniti z dokončnostjo smrti.
Erica Johnson Debeljak
In the Antifa Zone. Kriminalen roman, ki se poveže z
mladostniško dobo odraščanja. Spet eden izmet teh, ki vpotegne v branje, s
katerim v času prebiranja zaživiš, ga bereš pozno v noč in čakaš naslednje
priložnosti, da bi nadaljeval z branjem.
Erica Johnson Debeljak
Virgin Wife Widow Whore
To je knjiga na katero sem v knjižnici
čakala najdlje. Mislim, da vsaj pol leta. Začela sem kot 53 na čakalni listi in
se zelo počasi približevala cilju. Pri drugih knjigah gre hitreje, verjetno
imajo po več izvodov. Tu pa je šlo počasi, kot da imajo samo enega. Knjigo pa sem čakala z velikim pričakovanjem.
Ker sem želela na nek način sočutiti z Debeljakovo, kako je preživljala te
težke čase. Ker mi je bilo blizu pisanje Aleša Debeljaka. In predvsem ker tudi
jaz nisem verjela govoricam, da je življenje končal namenoma. Bila sem
zgrožena, kako so ljudje poznavalci že takoj po vest o nesreči začeli širiti svojo
resnico. Res neverjetno, kako kruti so ljudje, predvsem tisti, ki se imajo za
bližnje prijatelje, znance. S kakšno pravico? Tudi, če bi bilo res kar so si
domislili, zakaj ne pustijo ljudem njihovih intimnosti. Tako njega, kot njegove
bližnje, da bi lahko žalovali v krogu svojih misli in občutkov.
Težko bi kaj dodala kratkima ocenama
na platnici knjige. Res je tudi, kar piše Drakulićeva, da se tudi v modernih
družbah pogled na vdove, ločenke, matere samohranilke ni kaj dosti spremenil.
Ne samo družbe širše, ampak tudi ožjega kroga navideznih prijateljev in drugih
puritancev.
Pisanje me je čustveno vpotegnilo, gotovo
zaradi odkrito napisanega doživljanja iz prve roke. Močna zgodba. Najbolj
neposredne so lahko zgodbe iz prve roke v času doživljanja. Neko posebno težo
so prinesle tudi primerjave iz bibličnega, mitičnega in literarnega sveta.
Hvala avtorici za pogum!
Tokrat bo blog brez citatov, ker je
knjigo treba prebrati v celoti, da razumemo njeno sporočilo. Morda samo tale, ki
ni tako povezan s sporočilnim bistvom: »Vera brez dvoma nima smisla.«
P.S. Klub temu, da se slovenski prevod
naslova rima, morda whore ne bi
prevedla v prasico. Prasica ima še dodatno negativno konotacijo.
