Đorđić se vrača

Goran Vojnović

Z veseljem sem prebirala Vojnovićeve knjige, najboljši vtis mi je pustila Figa. Ta knjiga, kljub temu, da mi je bil Đorđić poznan lik, pa me ni pritegnila. Morda je ravnopravšnji vtis o romanu zabeležila moja mama, ki je knjigo vzela v roke pred menoj: »Žal nisem zdržala čez polovico. Razen jezikovnih štosov, je žal prazna knjiga.«

Prvič

Goran Vojnovič, Keith Gray, Jenny Valentine, Melvin Burgess, Patrick Ness, Mary Hooper, Sophie McKenzie, Bali Rai, Anne Fine, Suzana Tratnik.

Kratke zgodbe so v zbirki mladinske literature. Knjigo sem si sposodila, ker sem iskala Vojnovičeva pisanja. Nekaj zgodb sem z veseljem prebrala, nekaj bolj po diagonali. Sem pa izvedela, da se moški delijo na Dannyje in Eddije. Če dobro pomislim je nekaj na tem.

Figa

Goran Vojnović

Ena izmed pomisli, ki se mi je večkrat prikradla med branjem knjige je bila od kje jemlje? pri teh letih. V tej starosti še zdaleč nisem imela toliko spoznanj in razumevanja življenjskih situacij. Je bila to njegova osebna izkušnja ali je bil dober poslušalec življenjskih zgodb drugih? Vsekakor gre za pisanje, ki je še preseglo njegova prejšnja. Z zgodbo, opisi, razmišljanji, ki lahko senzibilnemu bralcu vzbudijo čustva. Med branjem romana so se mi porodile miselne povezave z Sejranovićevim romanom Lepši konec, Baukovim Konec.Znova, pa tudi Razmerji v ogledalu Cvetkove in seveda temami njegovih prejšnjih dveh romanov.

Moč pripovedi je težko ujeti v nekaj odlomkov, zato, kot običajno, z njimi ne bom povzemala zgodbe in sporočil romana. Tudi povzemanje zgodbe ne bi pričaralo občutkov, ki jih lahko doživljamo ob branju knjige. Še posebej kaj takšnega ne bi šlo pri romanu, kot je Figa. Zato ne bom česa takega niti poskušala. Če ga hočete začutiti, ga morate prebrati.

Avtor nam pojasni svoje videnje razlike med zaznavanjem podob iz knjig in televizije. »Podobe, ki si jih ustvarimo ob branju knjig so naše lastne, na televiziji pa gledamo tuje.« Nekje na drugem mestu romana tudi razliko med podobami, ki si jih ustvarimo na osnovi fotografij ljudi in dogodkov iz preteklosti, ki jih nismo doživeli in podobami, ki si jih ustvarimo na osnovi pripovedovanja. Slednje so takšne, kot si jih pripovedovalci sami ustvarijo v svojih predstavah. So oplemenitene še z lastnim doživljanjem in dojemanjem pripovedovalcev. »A veš, da ni slik z njune poroke? Nobenih slik nimata iz časov, ko sta bila mlada. Nobenih slik, ko sva bili z Majo majhni, s počitnic, rojstnodnevnih zabav. Nič. Imata slike za osebne izkaznice. Prve slike, na katerih sta oba, so z najine poroke. Pred tem pa nič. Njuna zgodba ni ovekovečena. Poznamo jo le takšno, kakršno sta nam sama povedala. Kot v knjigah. Nihče drug ne more povedati njune zgodbe drugače, kot sta jo sama želela povedati. A ni to lepo? Pravljično. Ostale so samo slike, ki smo si jih ustvarili v svojih glavah ob njunem pripovedovanju.« »Danes, ko vse slikamo in snemamo, ko vse beležimo, bodo lahko vsi govorili naše zgodbe, vsi bodo mislili, da jih lahko govorijo, in na koncu se bodo zgodbe, ki jih bomo sami pripovedovali o sebi, izgubljale med množico drugih. Ne bo več zgodb, spisanih po spominu, romantičnih zgodb, prekrojenih po naši lastni volji in potrebi.« In to slednje da razumeti, da je Vojnović polne in čustveno nabite zgodbe spisal tudi po pripovedovanju tistih, ki so jih doživeli.

O odhodu. »Dedek je bil povsod, le tam, na postelji kjer je nazadnje ležal, ga ni bilo več. Ni ga bilo ne za razbarvanimi sivozelenimi očmi, ne za razbežanimi belimi obrvmi in brki, ki so se mu zdaj prvič vdano polegli po obrazu. Sedel sem tik ob njegovem negibnem telesu, se ga z roko skorajda dotikal, a njegove smrti se še vedno nisem zavedal. Vse v hiši je bilo tako isto, tako vsakdanje. … Na videz se od mojega zadnjega obiska ni nič spremenilo. Le dedek je umrl.«

O času, povezanim z našimi občutenji. »Tako sem ostal sam s časom, s katerim nisem vedel kaj početi. Čas hitro menja svojo nrav. Še sinoči me je pomirjal, danes pa me je plašil.«

O prihodu in odhodu žalosti. »Redki vedo, da se moramo žalosti, ko pride čas zanjo, prepustiti. In bo odšla sama, tako nenadno, kakor je nenadno tudi prišla.«

O enem izmed receptov za preživetje.»Nikoli nisem pomislil na to, da sta bili skrb in usmiljenje pravzaprav edini stvari, ki sta dedku pomagali preživeti, da sta bili edini, ki sta ga držali nad gladino osame in mu preprečevali, da bi se odtisnil v širno vesolje izdanosti. Tako mamljivo se je bilo najbrž počutiti prevaranega, tako preprosto bi se bilo takrat prepustiti , a se dedek nikoli ni. Nikoli ga ni nehalo skrbeti, nikoli mu ni zmanjkalo usmiljenja«

O trganju vezi z našimi spomini v škatlah. »Med kupi knjig, poletnimi oblekami, brisačami za plažo in albumi s fotografijami so vsepovsod po stanovanju ležale še mnoge druge stvari, ki bodo pozneje odmaknjene v klet, iz kleti v garažo in iz garaže v smeti ali na odpad, sočasno s tem, ko se bova midva počasi, stežka ločevala od prejšnjega življenja in od nekdanjih domov, ko bova trgala vez za vezjo s svojim otroštvom.«

O napačnih predstavah o mirnem življnju. »In mir sem si predstavljal tako, da z Anjo zvečer sediva na kavču in ona je naslonjena name in je vse tiho in ni nikogar razen naju in noči pred nama. Nisem še vedel, koliko nemira lahko v sebi skriva prav tak navidezen mir.«

O tem, da je včasih laže, če je dan že oddan. »Nekaj pomirjujočega je bilo na njej,…, zavedanje, da je pred njo že oddan dan, ki ga mora potrpežljivo počakati, da mine.«

O poslednji volji. »Dedek nam ni dovolil, da bi se orkestrirano predajali žalosti. Odrekel nam je celo glasbo in nas pustil brez intonacije za naše zadrževane solze.«

Svet nima smisla, so le naključja. »… zgodbo iz katere se lahko napaja tvoje sovraštvo, s pomočjo katere si se prepričal, da se je vse zarotilo proti tebi, vse to pa le zato, da se lahko počutiš kot žrtev in pravično sovražiš svoje krvnike. A ni tako? Ti si ustvaril veliko zgodbo svojega sovraštva. Ti si ustvaril svoje lastno sovraštvo. … otročje je to, kar počneš, odrasli sprejmemo, da svet ne pozna smisla, da pozna le naključja in da se stvari dogajajo neodvisno od nas in da je zaman iskati njihove vzroke, svet je kaos in otročje ga je na silo riniti v zgodbo …«

O svobodi in ljubezni. »Morda nas res vse usodno privlači svoboda in zato neprestano bežimo od ljudi, ki jih imamo radi, in morda zato ljubezen ni nikoli l ljubezen, ker je ljubezen lepa, a nesvobodna, ker nas veže na naše ljubljene, in se zato v ljubezni včasih počutimo privezane k tlom, čutimo, kako nam odmirajo krila.«

O svobodi in osamljenosti. »A tudi takrat ne bi bil svoboden, vem. Svoboda je utvara vseh utvar, le drugo ime za osamljenost.«

O osamljenosti. »Ni treba biti sam, da bi bil osamljen..«

 »Proradio mu inat bosanski«

Jugoslavija, moja dežela

Goran Vojnović

Že kakšne petnajst minut premišljujem, kako naj bi začela tale zapis o naslednji Vojnovićevi knjigi. Pa ne najdem pravega uvodnega stavka, ki bi izrazil moja razmišljanja. Da bi povedal, kaj mislim in, da ne bi zvenel preveč klišejsko. Že med branjem knjige sem ob priložnostih, ko sem razmišljala o njej, v mislih že kovala stavke, s katerimi bi najbolje opisala moje misli o njej. Takrat je bilo vse jasno, a misli nisem zapisala, ker sem se vozila v avtu, hodila po cesti ali pa opravljala tedenski nakup. Skratka, želela sem povedati, da je po moje pisanje v knjigi še krepak korak naprej od nagrajene Čefurji raus! Moč pripovedi je odlično ujel v tok besed, jezik mu lepo teče. Tudi vložki v jugo, JNA in fužinskem slengu so zapisani na nek pristen način, tako da se berejo naravno, ne tako kot v kakšnih drugih romanih (drugih avtorjev), kjer velikokrat zvenijo nenaravno in moteče. Odlično pisanje, ki bralca čustveno vpotegne v močno in pretresljivo zgodbo. Zapisano je tako dobro, z mnogimi detajli, ki dajo misliti, da bi delo lahko bilo avtobiografsko. Pa najbrž ni? Zaenkrat še nisem zasledila kakšnega zapisa, ki bi mi pojasnil, od kod je avtor črpal pripoved.

V zgodbi so večkrat omenjeni vzporedni svetovi, svetovi ljudi, ki živijo drug ob drugem, a njihovo življenje teče drugje. Sošolci, gimnazijci, mama in sin. Kot pri Murakamiju ali Karin Rasmussen. Ali pa, če gremo v čas, ko se je dogajala zgodba, vzporedni svet jugoslovanske vojne in našega življenja tu v Sloveniji. Iz poročil smo slišali za vojne grozote, sočustvovali smo z narodi, za katere smo se še pred kratkim v šoli učili, da so naši bratski, ali pa z njimi skupaj sodelovali na državnih prvenstvih, nastopali na stadionih, gledali iste filme in peli iste pesmi. A mi smo živeli tu, v Sloveniji, v nekem oddaljenem svetu, daleč od tistega grozljivega tam doli. Šli smo se vsakdanje življenje, hodili v službo, nakupovali v trgovinah, šli na smučanje in na morje, se zabavali in trpeli, a slednje iz precej bolj banalnih razlogov, kot ljudje v bivši Jugi. Šele ko sem v začetkih dvatisočih spet prišla v meni draga mesta – Sarajevo in kraje ob bosanski meji, sem videla, kaj se je tam pravzaprav dogajalo. Požgane hiše, mesta duhov, luknje od nabojev v višini glav, hribi, ki obkrožajo Sarajevo brez gozdov, a polni grobov, žalost v očeh ljudi. Sevdah.

Zanimivi so tudi pogledi v človekovo psiho, ki si išče opravičilo v razlagah o tem, zakaj je nekdo skrenil s poti etičnega in se pustil zavesti skupinski norosti nedopustnega. V tej knjigi na en način, nekoliko drugače v Littlovih Sojenicah.

V knjigi pa je zgodba prežeta tudi s številnimi opažanji in doživljanji dogodkov, na način, kot jih doživljamo vsak dan. »Meni pa se je medtem porajal le neprijeten občutek, da se človek pred menoj na vse pretege trudi, da bi mi pokazal, da zanj na tem svetu obstajajo pomembnejše stvari od mojega obiska.«

Sem imela še kar nekaj zaznamkov ob branju tega romana, pa sem si premislila, ne bom jih zapisala, ker bi takole, vzeti iz konteksta, zveneli preveč banalno. Preberite knjigo.

Čefurji raus!

Goran Vojnović

Knjigo sem prebrala v poletju še istega leta, ko je izšla. Na morje je sicer nisem prinesla v sklopu svojega bralnega kupčka knjig, ampak sem jo dobila v branje iz prijateljevega. V tistem letu sem namreč svojega kaj hitro predelala, čeprav je obsegal zajeten kup strani. Zato sem začela pogledovati po že prebranih knjigah pri sosednjih bralcih. Knjiga je bila prava osvežitev in nekoliko drugačen pogled na »Fužine«, kot sem ga dojemala sama. Morda so predsodki drugih narodov proti staroselcem in slovenceljnov proti čefurjem bolj blizu novejšim generacijam obojih ali pa res tistim bolj zadrtim predstavnikom našega naroda. Mi, ki smo skupaj z vsemi živeli že v Jugoslaviji, doma in v republikah, ki so južneje od nas, nismo poznali takšnih predsodkov. Bili smo vzgajani v duhu sožitja in tolerance. Morda nas je družba (ne dom, da ne bo pomote), bolj usmerjala v neko omalovaževanje podeželskega prebivalstva (iste narodnosti), kot pa drugih. »Kmet« je bil pojem, ki smo ga uporabljali za nekoga, ki se ne zna oblačiti (kmečko oblečen), ali pa obnašati po merilih mesta in mode. Takrat je bil precej bolj spoštovan položaj delavca kot pa kmeta. Danes pa ne enega, ne drugega. Pravzaprav v vrednostnem sistemu političnega turbo kapitalizma niti navadni ljudje, ki se niso »znašli« ali »pozicionirali«, niso preveč spoštovani. Kje so prave človeške vrednote? Zaradi koga je nastala in za koga je potrebna država?

Nazaj k čefurjemraus. Se mi zdi, da zgodba izžareva več kompleksa, kot bi bilo treba. Ali pa je to samo moj občutek?

Na začetku knjige je definicija iz Snojevega etimološkega slovarja: »čefur-ja m 'priseljenec iz južnih republik nekdanje Jugoslavije (20.stol.), pisano tudi čifur, čufur, čefurka, čifurka, čefurski, čifurski, čufurski, vse slabšalno. Verjetno prevzeto iz hrv., srb. Čift, Čivut 'Žid', kar je v večini govorov slabšalna oznaka pripadniku tega naroda. Slovensko –ur namesto izvornega –ut se je po zgledu nem-čur vzpostavilo zaradi slabšalnosti.

Torej bi bili lahko v očeh (samo)poklicanih ali pozicioniranih tudi ****čurji?