Počasnost

La lenteur. Podobno kot Slavje nepomembnosti me je na začetnih straneh knjiga močno pritegnila, v teku zgodbe pa mi je pozornost padla in sem do konca brala bolj po diagonali.

»V vsakdanji govorici beseda hedonizem označuje nemoralno nagnjenost k užitkarskemu, če ne celo k grešnemu življenju. Kajpak gre za pomoto. Epikur prvi velik teoretik užitka je srečno življenje pojmoval na skrajno skeptičen način; užitka je deležen človek, ki ne trpi. Potemtakem je prav trpljenje temeljni pojem hedonizma: človek je srečen, če se zna izogniti trpljenju; in ker užitki ponavadi prinašajo s seboj več gorja kot zadovoljstva, Epikur priporoča le zmerne in skromne užitke. Za epikurejskim naukom se skriva melanholično ozadje: človek, vržen v gorje sveta, ugotavlja, da je edina zanesljiva in trdna vrednota samo užitek, pa naj je še tako neznaten, užitek, ki ga lahko sam užije; požirek hladne vode, pogled v nebo (skozi okna ljubega Boga), nežen dotik.«

Tudi Kundera, podobno kot Milekova, mislim da v Razpoloženi za Pariz, veliko pozornosti namenja razčlenjevanju Laclosevim Nevarnim razmerjem.

Na strani 15 se začne zapis o primerjavi plesalcev s politiki, sloneč na Pontevinu.

Slavje nepomembnosti

Milan Kundera

La Fête de l'insignifiance. Zanimiv preplet pariških osebnih zgodb in anekdot o Stalinu, kjer med drugim izvemo, zakaj je po Kalininu imenovano mesto.

»Nepomembnost, dragi prijatelj, je bistvo življenja. Spremlja nas vseskozi in na vsakem koraku. Navzoča je celo tam, kjer je nihče noče videti: v grozodejstvih, v krvavih spopadih, v najhujših nesrečah.«

Unendliche Wohlgemutheit, Heglova neskončna dobrovoljnost: »Noben zasmeh, nobena satira, noben sarkazem. Samo z višav neskončne dobrovoljnosti lahko opazuješ neskončno človeško neumnost pod seboj in se ji smejiš v brk.«

Epizoda o ženski, ki stopi iz avta ob reki, me je spomnila zgodbo iz nedavno videnega španskega filma Relatos salvajes, čeprav razen mosta, reke in bizarnosti ni imela skupnih elementov.

Nesmrtnost

Milan Kundera

Nesmrtelnost. Prav poseben roman. Prepletanje zgodbe, pisateljevih doživljajev, Goetheja in Bettine, novodobnega Rubensa in filozofiranja predvsem o ljubezni, življenju, kretnjah in nesmrtnosti.

Poiskala sem ga, ko mi je prijateljica Margo ob enem izmed naših ženskih druženj ob večerji na vprašanje, kaj je kaj zadnje čase brala, dejala, da jo je pritegnil začetek nekega Kunderovega romana. »Gospe je bilo kakih šestdeset, petinšestdeset let.« In v tem poglavju je tudi opis mladostne kretnje, ki jo je gospa naredila odhajajoč iz bazena in pritegnila pisateljevo pozornost (posvetil ji je celo poglavje in se je dotaknil tudi še nekje proti koncu). Izsek je predolg, da bi ga zapisovala, predlagam, da ga poiščete kar v knjigi sami.

Zanimiva je navedba razlogov molčanja nekoga v družbi. »A ker oče ni bil prida družaben človek in je v družbi najraje molčal (kdo ve, ali zavoljo plahosti ali zato, ker je mislil na kaj drugega, se pravi, ali je njegov molk pričal o skromnosti ali o nezainteresiranosti), so sorodniki sprejeli dar bolj z nelagodjem kot z radostjo.« Najbrž je še kar nekaj možnih razlogov za to, da je nekdo v družbi bolj tiho.

Uvedel je pojem vljudne pozornosti. » … da se bosta po očetovi smrti (ki se je že dolgo napovedovala, zato so ga obdajali z vljudno pozornostjo, kakršna gre človeku, ki se mu je po vseh pravilih načrtovani čas že iztekel) …«

O izročitvi lastne volje. »Prepričani so bili, da brez matere sploh ne zmore živeti, pa ne le zato, ker ni znal za nič sam poskrbeti, ampak niti ni vedel, kaj bi pravzaprav rad, saj ji je že zdavnaj izročil v roke tudi lastno voljo.«

Najdemo razlage o ljubezni. »Ljubezensko čustvo v vseh nas drami lažnivo utvaro poznavalstva.« Nekje v romanu govori tudi o iluziji ljubezni. Piše tudi o tem, da se lahko nekdo svojega partnerja sramuje. In o tem, da nekaterim prvinsko srečo prinašajo samo doživljaji v dvoje. »«Kaj pa, kadar si sama doma in poslušaš plošče svojega ljubega Mahlerja, kaj ti to ne zadošča vsaj za košček prvinske sreče, za katerega je vredno živeti?« »Kaj ne slišiš, kakšne neumnosti kvasiš, Agnes? Mahler mi ne pomeni ničesar, če ga poslušam sama. Mahler mi lahko ponudi zadovoljstvo, samo če sem z Bernardom ali če vem, da Bernard misli name. Kadar sem sama, nimam niti toliko moči, da bi si postlala posteljo.« In o tem, da lahko samo zapreke povišajo ljubezen. »Skoraj je zavidal Lauri zapreke, ki so ji zastavljale pot, zakaj po Paulovem mnenju lahko samo zapreke povišajo ljubezen v ljubezensko zgodbo.«

Piše in filozofira tudi o pojmu »absolutno moderen«, ki ga je bojda uvedel Rimbauld. »… biti absolutno moderen pomeni: ne postavljati vsebine modernosti pod vprašaj, ampak se ji pokoravati, kot se pokoravamo absolutnemu, se pravi, onkraj vsakega dvoma.«

Razlaga tudi o tem, zakaj nekateri ponižanja nočejo javno kazati. Priznanje ponižanja je namreč dvakratno ponižanje.

Kundera se obregne tudi ob semantično pahljačo sklepnih vljudnostnih obrazcev za pisma, ki jih uporabljajo Francozi in z njimi z lekarniško natančnostjo odmerjajo najfinejše odtenke čustev, ne da bi jih pri tem zares gojili. Pri uporabi zaključka pisma »Dragi gospod, bodite tako ljubeznivi in spremite na znanje zagotovilo o mojih najizbranejših čustvih.« razloži, da najizbranejša čustva sodijo prav na dno vrednostne lestvice uradne vljudnosti in mejijo malodane že na prezir.

Misliti vs. čutiti. »Mislim torej sem, je stavek intelektualca, ki podcenjuje zobobol. Čutim, torej sem, je veliko splošnejša resnica, ki zadeva vse živo. Moj jaz se od vašega v bistvu ne razlikuje po tem, kar misli. Ljudi je veliko, misli pa malo: vsi mislimo približno enako, misli si medsebojno izmenjujemo, si jih posojamo ali krademo. Ko pa mi nekdo stopi na nogo, čutim bolečino samo jaz. Temelj jaza ni mišljenje, ampak trpljenje, ki je najtemeljnejše med vsemi čustvi. V trpljenju niti mačka ne dvomi o svojem nezamenljivem jazu. Kadar je trpljenje najhujše, se svet kar nekam izgubi, vsak od nas ostane sam s seboj. Trpljenje je visoka šola egocentrizma.«

Živeti in biti. »Živeti ni nobena posebna sreča. Živeti: prenašati svoj trpeči jaz po svetu. Toda biti, biti je sreča. Biti: spremeniti se v vodnjak, v kamenito fontano, v katero se kot mlačen dež usuje vesolje.«

Nekje govori tudi o razliki med potjo in cesto. Pot je hvalnica prostoru in doživljanju, cesta je razvrednotenje prostora - sama po sebi je brez smisla, je le črta, ki spaja dve točki v prostoru.

Prevajalec tudi tokrat uporablja čudovite slovenske besede, kot na primer »odsihdob« ali »drastljivejši«. Uporabi tudi pojem čuječnost, ki je bliže mojemu pojmovanju vsebine, ki se skriva za to besedo. »Paulov očitek je v Agnes znova prebudil čuječnost.«

Adagio Mahlerjeve Desete simfonije. 

Nevednost

Milan Kundera

L'Ignorance

Po svoje je neznosno lahkotno, da je to prvi Kunderov roman v tem blogu. A Kundero sem brala že mnogo preden sem se lotila tega zapisovanja prebranih knjig.

Pri prevodu mi je bila zelo blizu uporaba lepih, prijetno zvenečih slovenskih besed, ki niso prav pogosto uporabljane.

Zelo zanimiv opis etimologije besede nostalgija v začetku poglavja 2.

»Odisej je pri Kalipso užival pravcati dolce vita, lagodno in radostno življenje. In vendar je med dolce vita na tujem in tvegano vrnitvijo domov izbral slednjo. Pred vznemirljivim odkrivanjem neznanega (pustolovščino) je dal prednost znanemu (vrnitvi). Raje od neskončnega (zakaj pustolovščina vselej teži k neskončnosti) je imel končno (zakaj vrnitev je vselej sprijaznjenje s končnostjo življenja).« Kaj ni večja pustolovščina vrniti se domov po mnogih letih? In ali ne iščemo neskončnosti (nesmrtnosti) prav v rutini trenutnega življenja, ki nikakor ni pustolovščina?

Kitica iz pesmi Jana Skácla, češkega pesnika »govori o žalosti, ki ga obdaja, o žalosti, ki bi jo najraje dvignil v naročje in jo odnesel nekam daleč, da bi si iz nje sezidal hišo; za tristo let bi se zaprl vanjo, tristo let bi ne odprl vrat, nikomur in nikdar bi tristo let ne odprl vrat.«

O vplivu matere na hčer. »Kako naj Gustafu razloži, da v začaranem krogu materine moči sama nikdar ni mogla zagospodariti nad lastnim življenjem? Kako naj mu razloži, da jo je materina nenehna bližina odrivala v zakotje, jo obsojala na šibkost in nezrelost?«

In o vplivu matere na sina. »Kot sleheren pristen mamin sinko ni znal živeti sam, brez ženske nege in skrbi, a je hkrati težko prenašal njihove terjatve, prepire, solze in še zlasti preveč nasilna in lakomna telesa.«

»Da moški, ki je bežal pred ženo in drugimi ženskami, pri njej ni iskal pustolovščine nove mladosti in čutne razuzdanosti, pač pa počitek. Ni da bi pretiravali: daleč od tega, da bi njeno telo ostajalo nedotaknjeno, a v Ireni je čedalje močneje vrtal črv dvoma, ali je bilo dotaknjeno v meri, kot bi si to zaslužilo.«

»Naključje je samo druga beseda za usodo.«

O življenju narazen. »Predstavljam si čustveno vzburjenost dveh bitij, ki se srečata po mnogih letih. Svojčas sta bila pogosto skupaj, zato sta prepričana, da si delita enake izkušnje in enake spomine. Enake spomine? Prav na tej točki se začne nesporazum: ne delita si enakih spominov; od nekdanjih srečanj se sicer spominjata tega ali onega doživetja, vendar vsak svojega; njuni spomini se ne ujemajo, se ne križajo, niti količinsko se jih ne da primerjati: prvi se drugega bolj spominja, kot le-ta njega; najprej zato, ker se sposobnost pomnjenja od človeka do človeka močno razlikuje (kar bi bila za oba še sprejemljiva razlaga), drugič pa zato (in s tem se je veliko težje sprijazniti), ker drug drugemu ne pripisujeta enake veljavnosti.«

In o življenju skupaj. »Če dva človeka živita v istem stanovanju, če se vsak dan videvata in če se za povrh še ljubita, z vsakdanjimi pogovori vnašata ubranost v svoja posamična spomina: z neizgovorjenim in podzavestnim soglasjem odrivata v pozabo obsežne kose življenja, hkrati pa v pogovorih nenehno obujata prgišče skupnih doživetij, ki sta jih spletla v enotno zgodbo, ki kot nežna sapica v vejevju šelesti nad njunima glavama in ju nenehno opominja, da sta živela skupaj.«

»Komur je spodletelo ob slovesu, si tudi ob snidenju ne more kaj prida obetati.«

O sedanjosti in prihodnosti, tokrat brez preteklosti. »Zmotil se je. A zastran prihodnost se tako ali tako motimo vsi. Človek je lahko prepričan samo v sedanji trenutek. Pa je to res? Mar zares tako dobro poznamo sedanjost? Lahko tako mirne vesti sodimo o njej? Nikakor ne. Kako naj človek, ki ne pozna prihodnosti, sodi o sedanjosti? Če ne vemo, v kakšno prihodnost nas vodi sedanjost, kako lahko zanjo rečemo, da je dobra ali slaba, da si zasluži našo naklonjenost, nejevero ali sovraštvo?«