Prezir

Alberto Moravia

Še en čudovit prevod Cirila Zlobca. Tudi tokrat se je Moravia posvetil proučevanju bližnjih odnosov in njihovih doživljanjih posameznika ter podrobno opisoval značaje, razmerja pa tudi fizične značilnosti.  In občutja. In o tem, kar se nam vsem dogaja. "Zgodi se nam včasih, ko smo zaradi kake globoke misli posebno raztreseni, da postavimo nekam, ne da bi vedeli kam, kak predmet, kakršen koli, knjigo, krtačo, čevlje, in da ga potem, ko nas raztresenost mine, zaman iščemo ure in ure in ga potem najdemo na najbolj čudnem, nerazumljivem mestu, takšnem, da je potreben še umski napor, če hočemo razumeti: na vrhu omare, v kakem zapuščenem kotu, v zaboju. "

O razumski razčlembi dvoma. "Opazil sem, da kolikor bolj nas razjeda dvom, toliko bolj se prijemamo lažne jasnosti razuma, kakor da upamo z njim razjasniti to, kar so čustva napravila kalno in temno. Z veseljem sem se tedaj, ko mi je instinkt dajal tako protislovne odgovore, lotil razumske preiskave, skoraj kot kak policijski agent v kriminalnih romanih."

O zvestobi in ljubezni. "Zvestoba, gospod Molteni, ne ljubezen … Penelopa je zvesta, ne vemo pa do kakšne meje ga ljubi … in kot veste, včasih smo lahko do kraja zvesti, ne da bi ljubili … V določenih primerih je zvestoba celo neka oblika maščevanja, odkupnine, potešeno samoljubje … Zvestoba, ne ljubezen."

"Mogoče si je predstavljati najneprijetnejše stvari in predstavljati si jih z gotovostjo, da so res takšne. Toda potrdilo te domneve, ali bolje, te gotovosti, bo prišlo vedno nepričakovano in boleče, kot da si nismo predstavljali ničesar."

Del zgodbe se, kot pri nekaterih drugih njegovih romanih dogaja v Rimu, del na Capriju.

Ciocara

Alberto Moravia

Še en Moravia, tokrat iz njegovega zgodnejšega obdobja. Kot vedno zelo nazorno opisuje podobo in značaje ljudi, opisuje krajino in vasi ter tekoče pripoveduje zgodbo.

Lepota je skušnjava. »»Ej, lepa je Italija.« Zasmejala sem se: Michele, to si pa povedal, kakor, da ti je žal.« On: »Res je, nekoliko mi je žal, kajti lepota je skušnjava.««

Moja mama knjige ne bi brala zaradi dveh razlogov. Prvič, ker gre za broširano izdajo Prešernove družbe iz leta 1962, ki ima izjemno majhen font, mislim da 6. Drugič, ker opisuje lakoto med vojno, ki jo je sama preživela.

Po romanu je bil 1960 posnet film v režiji Vittoria de Sice s Sophio Loren v glavni vlogi.

Lazar (evangelij). Jaz sem vstajenje in življenje. Freske v cerkvi v Fondi.

Ciocaria - Vallecorsa, Fondi, vas Sant'Eufemia,

1934

Alberto Moravia

Naslov originala je 1934, slovenskega prevoda pa Melanholija ali 1934. Tisoč devetsto štiriintrideset je kar primeren naslov in ni potrebe po dodatni razlagi duha časa. (Melanholija se sicer v knjigi pojavi v obliki Dürerjevega bakroreza.) Duh časa (Zeitgeist) tistega časa je namreč poseben. Čas med vojnama, ujet v intelektualno skrivnostnost in izgradnjo človeških vrednot na napačnih ideoloških premisah. Podoben način pisanja tistega časa z veliko filozofije intelektualnih junakov lahko ujamemo tudi pri Stefanu Zweigu ali Vladimirju Bartolu.

Moraviin junak, ki je po vzoru Heiricha von Kleista in Goethejevega Wertherja raziskoval »obup«, »ljubezen«  in »samomor v dvoje«, razlage za svoja razmišljanja pa potrjeval tudi v Nietzcheju. »Dokler je obup, je življenje se vam ne zdi?«, »Nesreča se začne z upanjem. Ne poznate izreka vaše dežele, po katerem človek, ki živi v upanju, umre obupan?« ali pa »Je mogoče živeti v obupu in si ne želeti smrti?« Dogodki so glavnega junaka pripeljali tudi do zasukov v razmišljanjih (a ne za dolgo): »Problem, ki me je že lep čas mučil, ali je mogoče, če tako rečem, »ustaliti« obup ali pa ga spremeniti v normalno stanje življenja in tako nikoli ne priti do logičnega in neogibnega konca, kot je samomor, je bil nenadoma postavljen na glavo.« Zasuk se je začel prvi dan »po Beati«(op. neuslišani ljubezni), ko je ugotovil, da je vendar treba kljub vsemu živeti. »Značilno je, da sem po prihodu v Piccolo Marino z užitkom, če ne celo z veseljem, počel vse običajne letoviščarske in pri tem spoznal še en vidik obupa; obup nad tem, da nisem obupan.«

Vsa ta notranja razmišljanja so postavljena na poletni Capri, ki daje zgodbi počitniški okvir – azurno modro nebo, zalivčke v opoldanskem soncu in sprehode ob obali. Anacapri, Piccola Marina, Due golfi. Tja je glavni junak pravzaprav prišel, da bi pisal. Bil je eden tistih pisateljev, ki je iskal pravo inspiracijo za pisanje (Moravia se s tem ubada že v Zakonskem življenju, Auster pa na primer v Orakeljski noči). Zato je v penzionu na Capriju ob svojem prihodu iskal primerno sobo, kjer bi lahko imel pravo inspiracijo za ustvarjanje. »Ne vem, kako naj se vam zahvalim, gospod Galamini (op. receptor). Ne veste, oziroma prav gotovo veste, kako pomemben je za pisatelja kraj, kjer dela. To je osnovnega, odločilnega pomena. Okno, postavljeno na poseben način, posebna svetloba, tišina, in že je roman na dobri ali slabi poti.«

Glavni Junak se je ob srečevanju z možem svoje neuslišane ljubezni venomer spraševal o drugem pomenu komunikacije med njima, ko ga je ta vprašal, če se Nietzche piše z »e« ali »ie« na koncu: » Presenetil me je, zato sem za hip neumno pomislil, da mi je vprašanje zastavil resno, morda celo s pretvezo, da bi navezal pogovor, kot se v penzionih često dogaja. Toda hitro sem razumel, da je to le sarkastičen način, da bi me »postavil tja, kamor spadam«; skoraj tako, kot je naredil že na parniku, ko mi je dal njun naslov v Anacapriju«.

O pogovoru z očmi: » Tako se je začel nekakšen pogovor najinih oči in trajal vse do trenutka, ko je parnik zaplul v caprijsko pristanišče. Gledal sem jo in gledala me je; presenečeno sem odkril, kar sem sicer že od nekdaj vedel, a nisem dotlej še nikoli izkusil: da se da z očmi sporočati, ampak tudi na poseben in razločen način pogovarjati.«(Lassen wir unsere Augen sprechen.)

Zakonska ljubezen

Alberto Moravia

L'amore coniugale. Kot v vseh njegovih knjigah tudi tu Moravia prepleta opisovanje notranjih občutenj, opazovanja zunanjih in notranjih značilnosti soljudi in opisovanja zunanjega sveta. Je pa ta zgodba po občutku bolj svetla, kot na primer Neprizadeti ali pa Notranje življenje. Morda zaradi italijanskega podeželja, kjer se dogaja, morda zaradi nekega posebnega sožitja med zakoncema, ki se vzpostavi tudi zaradi notranje borbe glavnega junaka ob pisanju knjige. Knjige, ki je na koncu v bistvu ta, ki jo beremo. Sicer pa je že kar nekaj pisateljev v svoje romane vpletlo svoje pisanje, notranje prepričevanje na poti k inspiraciji in potrebno disciplino pri pisanju. Murakami v »O čem govorim, ko govorim o teku«, Philip Roth v Človeškem madežu, kjer se s to težavo sicer ne ubada glavni junak, ampak pisec, ki se je umaknil v osamo, Paul Auster v Orakeljski noči. Moravia v tej knjigi opisuje zadovoljstvo ob izpolnjenem načrtu, ki se začne z vsakodnevnim prihodom brivca. »Njegov prihod je bil znamenje, da lahko končam pisanje, povrhu pa se je ujemal z najlepšim trenutkom mojega dneva, s tistim izbruhom, ki sem ga že opisal, neprikrite in povsem telesne radosti, ki jo je zbudil v meni občutek opravljenega dela.«

Dotakne se tudi drugačnosti, za katero je med drugim bolehal tudi glavni junak prej omenjenega Človeškega madeža, kjer je drugačnost temeljila na rasnih razlikah. Tu pa drugačnost izvira iz neavtohtonosti kot na primer pri Čefurjih raus. »»Toda tujec je«, je nadaljeval Angelo, »in tujci imajo, to je znano, drugačne navade… mogoče v svojem kraju ne bi bil nič posebnega … toda tukaj … nihče ga ne more prenašati.«« Drugačnost lahko izvira tudi iz samooklicane superpozicije določene družbene skupine, ki si je za svoj položaj v družbi ustvarila svoja, diskriminatorna, največkrat pomanjkljivo sistematična pravila. S sistemom polnim dovoljenih prikritih izjem, ki omogoča nadvlado samooklicanih in manipulacijo s tistimi, ki so jih v želji po nadvladi pripeljali v svojo sredino. Lahko pa gre samo za nezavedne občutke, umišljanje ali subjektivno percepcijo, ki je lahko že na meji zdravega razuma. »Vse te svoje misli opisujem urejeno in jasno. Toda tiste dni to pravzaprav niti niso bile misli, pač pa samo nejasni občutki, da je neka neprijetna zavest posegla tja, kjer je bilo dotlej vse tako ugodno in nezavedno.«

V začetku romana podrobno opisuje spremembe, ki jih je opazil na svoji ženi. "Najprej bi rad govoril o svoji ženi. Ljubiti pomeni poleg toliko drugih stvari uživati v gledanju in opazovanju ljubljenega bitja. In ne samo uživati ob njegovi lepoti, ampak tudi ob tistem, kar je na njem grdega, pa naj je tega veliko ali malo."

Razen težav z inspiracijo in disciplino za pisanje se niti nisem dotaknila bistva knjige, ki pa naj si ga bralec sam razkrije.

Notranje življenje

Alberto Moravia

La vita interiore je eno izmed kasnejših del Alberta Pincherle-a, ki je kakor tudi njegova preostala kasnejša, obrnjeno v preučevanje notranjosti preko katere analizira notranje vzgibe početja in hkrati prikazuje razmere v takratni družbi. Pisano v obliki dialoga med piscem in glavno junakinjo, katere življenje sta usmerjali dve notranji sili. Zanimiv pristop, lahko bi rekli zelo analitičen. Kot vsa ostala kasnejša Moraviina dela, je tudi to bolj ponotranjeno, temnejše, raziskujoče po globinah človeške duše.

Moravia

Alberto Moravia je bil eden iz med stalnic mojega poletnega branja. Sicer sem z njim začela prav v njegovi domovini Italiji, ko sem na smučanju v Sestrieru brala njegovo knjigo Neprizadeti. Na postelji nekoliko večjega, a še vedno neudobnega apartmaja z imenom, ki obeta nekaj več Nube d'Argento v kraju zatrepne doline Borgata. Tam smo bile moji hčeri, Maruša in jaz, skupaj s še eno družino. Apartmaji so bili res grozni, mislim, da še nikoli na smučanju nismo srečali kaj takšnega. Majhne luknje, dve ležišči sta bili na pogradu v predsobi. Kot rečeno smo imele malo več sreče s prostornostjo, to pa na račun tega, ker smo želele drugi družini prepustiti nekaj boljšega – v našem apartmaju naj bi bilo nekaj narobe s sanitarijami. Pa se je potem izkazalo obratno. Ta družina pa je imela še to smolo, da sta oba starša zbolela. En za drugim. In od dopusta nista imela nič. Tudi Sestriere ni kraj, ki bi bil poln smučarske romantike kot kakšni drugi, kjer smo bili. A bilo je neko posebno smučanje, ki ga bom kljub vsemu imela v lepem spominu.

Kot rečeno, tam sem prebirala Moravio v italijanskem okolju. Nekaj prav posebnega. Zvečer sem namreč poslušala poročila iz Rima, mesta kjer se zgodba dogaja, italijanščina je napolnjevala moja ušesa. Branje Moravie prinese posebno vzdušje, ki ga veže napetost ljubezenskih doživljanj in slikovitost opisovanja značajev, tudi preko zunanjega videza. Zgodba se dogaja v temini rimskih meščanskih stanovanj.

Mislim, da je bila naslednja, ki sem jo prebrala Zakonska ljubezen. Začela sem z branjem ležeč na na robu šotora po tem, ko sem iz njega izgnala vse velike črne pajke. Svetloba je na robu šotora, tako da sem tam začela z branjem zgodbe o možu, ki je po letih skupnega zakonskega življenja v ženi začel videti neko drugo osebo, ne več tisto v katero se je zaljubil. Knjiga mi je pustila nek svetal vtis za razliko od prejšnje prebrane.

Vsako leto sem na morske počitnice odnesla kakšno njegovo knjigo. Spominjam se knjig Človek, ki gleda, Melanhonija 1934, Rimljanka, Dolgčas, Prezir in Rimske zgodbe. Kar se tiče stila pisanja in zgodb mi je bolj všeč njegovo zgodnejše obdobje, v poznejšem namreč vse bolj piše o teminah človekove duše, običajno zagrenjenega zaradi notranjih nesporazumov s seboj.

Moravia lepo piše (še lepše, če ga je prevedel Ciril Zlobec). Zaradi pisanja v prvi osebi in neke posebne vrste samoljubja me spominja na pisanje dedka. Verjetno tudi zaradi cajtgajsta tridesetih let prejšnjega stoletja. Podobno piše tudi Zweig.