Ljubezenski pobegi

Bernhard Schlink

Liebesfluchten.

Včasih se kaj naključi. »Počasi se je peljal mimo njene hiše in upal, da bo stopila ven, ga pozdravila, on pa bo potiskal kolo ob sebi in jo spremljal, nakar bi se samo po sebi naključilo, da bi se znova srečala. V bistvu se ne bi dogovorila, ampak preprosto sporazumela, kje in kdaj bo ona in on tudi. Za prav zmenek je bila mnogo premlada. Vendar ni nikoli stopila iz hiše, ko se je peljal mimo.«

Življenje v običajnosti. »Ni hotel živeti v drugi običajnosti, kot jo je poznal.«

Kaj s preteklostjo? »Ne razumem, zakaj preteklosti ne moremo pustiti pri miru. Zakaj te preteklost ne moremo pustiti pri miru, kot vse druge preteklosti.«

O minevanju ljubezni.

»Tako je svojo ljubezen vedno bolj prirezoval.«

»Le ritual ljubljenja se je izgubil. Ni vedel kdaj in zakaj Spominjal se je nekega jutra, ko se je zbudil in poleg sebe zagledal zabuhel obraz svoje žene, zavonjal rezek vonj njenega potu ter zaslišal njeno žvižgajočo sapo, in to ga je odbilo. Spominjal se je tudi svoje zgroženosti. Kako ga je lahko vse to nenadoma odbijalo, če pa se mu je prej njen zabuhli izraz zdel ljubek, njen rezki vonj vznemirljiv, žvižganje njene sape pa smešno. Ne to jutro, ampak nekoč pozneje, je njuno ljubljenje povsem usahnilo. Nekoč se je zgodilo, da noben od njiju ni več storil prvega koraka, čeprav bi vsak od njiju z veseljem sledil prvemu koraku drugega. Z veseljem, bilo ga je ravno dovolj, da bi zadostovalo za drugi korak, ni pa zadostovalo za prvega.«

O posledicah nesprejemanja odločitev.

»Vedel je tudi, da življenje odločitve, ki jih človek ne sprejme, zabeleži prav tako kot tiste, ki jih sprejme.«

Črni čevlji z luknjastim budimpeštanskim vzorcem.

Padajoči mož na sliki Maxa Backmanna.

Olga

Bernhard Schlink

Danes sem dokončala prvo e-knjigo v mojem življenju. Branja po tej poti nisem lotila prej, ker preprosto raje v rokah držim knjigo. Je bolj osebno. Pa tudi zvečer v posteljo zadnjih nekaj minut pred spanjem ne želim s prenosnikom. Knjiga ne terja nenehne pozornosti in dovoli, da ob njej že malo posanjaš in obrneš zgodbo v svojo smer. Tudi časopis raje berem v papirju. V času osame doma, ko so bile knjižnice zaprte in sem vse prebrala, kar sem imela izposojenega, sem se le odločila in si prenesla prvo elektronsko. Za prvo izkušnjo je bila Olga idealna – kratka poglavja, lepa beseda in zgodba, ki vpotegne. Vzporedno sem začela še eno knjigo, v papirju, to sem imela za branje pred spanjem. Čeprav precej različni zgodbi, se obe med drugim ukvarjata z izginulim moškim.

Olga govori o ljubezni. pred stoletjem, ko je šlo vse bolj počasi. Ko so imeli ljudje potrpljenje za čakanje.

»Mi smo bili potrpežljivejši od vas. Marsikdo je bil takrat mesece in leta narazen in vmes skupaj le za kratek čas. Morali smo se naučiti počakati. Danes se odpeljete in odletite in pokličete in mislite, da je drugi na razpolago. V ljubezni drugi nikoli ni na razpolago.«

»Zanimala me je tudi njena ljubezen do Herberta. Hotel sem vedeti, kako sta šla skupaj njena ljubezen do njega in njeno odklanjanje Herbertovega fantaziranja in izvedel, da ljubezen ne pomeni seštevka dobrih in slabih lastnosti drugega.«

Še posebej se dotaknejo ljubezenska pisma, ki jih naslovnik nikoli ni prebral. In ta so čudovito priročna, da si odpremo domišljijo pri pozdravu.

»Otrok si Herbert.«

»Ob vsem tem sem Tvoja Olga.«

»S sanjarjenj te pozdravlja Tvoja Olga«

»Držim te v ljubezni, Tvoja Olga«

»Tvoja sem, kot ti si moj,  Olga«

»Obupano se te oklepam, Olga«

»Tvoja, ne vprašaj kako, še vedno tvoja Olga«

In za konec še en življenjski nasvet. »Tako ne gre to, dete. Iz tega, kar ti je dano, ne moreš narediti najboljšega, če danega ne sprejmeš.«

Vrnitev domov

Bernhard Schlink

Die Heimkehr. V osebno zgodbo otroštva in počitnic pri starih starših v Švici in ljubezensko zgodbo zrelejših let  je vpletena zasvojenost glavnega junaka z raziskovanjem zgodbe vojaka in iskanjem očeta, ki ga ni poznal. Tem zgodbam, predvsem zadnjima dvema daje tudi vzporednice Odiseje in ju prepleta z (filozofskimi) razmišljanji. Vse skupaj je zelo prijetno in zanimivo branje, v zadnji tretjini pa tudi bolj napeto, čeprav se sluti za kaj naj bi šlo in kako se bo zgodba končala.

Če povežemo dvoje: »Hotel sem dokazati, da je pravica samo takrat koristna, če se njene zahteve teoretično razvijejo in uveljavijo v praksi ne glede na družbeno koristnost. Fiat iustitia, pereat mundus – zgodi se pravica, pa čeprav propade svet – zdelo se mi je, da bi to dejansko moralo biti geslo pravičnosti, in če svet meni, da ga pokorščina do zahtev pravičnosti vodi v propad, potem ima proste roke, da se pokorščini odpove in prevzame za to odgovornost; v nasprotju s tem pa pravičnost nima dolžnosti, da te zadeve omili.« in »Ko sem se začel smiliti samemu sebi, sem se spomnil mrtvega Ahila, ki je Odiseju v Hadu rekel, da bi raje živel kot dninar, kakor pa da bi bil vladar v kraljestvu mrtvih.«, lahko parafraziramo tudi v smeri, da je bolje živeti kot dninar, kot biti vladar v svetu, ki se je odrekel pokorščini do zahtev pravičnosti.

Dobro in zlo, potrebujemo oboje, torej darove iz obeh Zeusovih vrčev. Tistega, ki je zvrhan dobrih in tistega, ki je zvrhan zlih darov. Sokrat napačno citira odlomek iz Iliade, ko pravi, da ni pahnjen v pogubo tisti, ki je obdarovan iz vrča zlih darov, temveč tisti, ki je obdarovan iz zgolj enega vrča. Po interpretaciji iz knjige filozofija, za razliko od religije, izhaja iz enakopravnosti dobrega in zlega ter, da je dobro brez zlega za človeka prav tako malo primerno kot zlo brez dobrega. Na dobro in zlo naveže tudi razmišljanja Hannah Arendt, za katero ugotavlja, da ima prav, da je zlo banalno in, da so normalni ljudje pripravljeni na vsa grozodejstva, če jih k temu le pozove kdo z avtoriteto.

Resnica in zlo. »Bodite nezaupljivi! Ne zaupajte niti naslednjemu desetletju niti naslednjemu stoletju. Ne zaupajte niti dobremu in normalnemu. Resnica se razkrije šele vpričo zlega in v trenutku krize.« Tudi resnica o ljudeh. Ki smo jim zaupali. Pa svojega dobronamernega zaupanja nikakor ne moremo pripisati samo odraščanju v samoumevnosti toka življenja v času socializma. Ker so dobronamerni (naivni) samo eni, drugi, ki so odraščali v istem času pa nikakor ne. Še kako prav je imel Hobbes!

Resničnost. »Kar smatramo za resničnost, so zgolj besedila, in kar smatramo za besedila, so zgolj interpretacije. Od resničnosti in besedil ostane zgolj, kaj naredimo iz tega.« Kako malo ljudi resnično izpelje stvari do konca, resnično kaj naredi.

Razmišljanja o tem, kaj potrebujemo za svoje življenje in ali bi pogrešali predmete, s katerimi smo se obkrožili najdemo ob opisu, ki se dotika zapustitve utrdbe Breslau (Wroclaw) med drugo svetovno vojno. »Vzrok zato, da smo odvrgli ves balast, ki smo ga do sedaj vlačili za seboj skozi življenje, ki smo ga pomotoma poimenovali kultura, in ki je bil kljub vsemu le cenena civilizacija. Pogosto smo mislili, da bomo z uničenjem te zunanje kulise našega meščanskega življenja uničili tudi sami sebe. To ni res. Desettisoči moških in žensk v utrdbi Breslau so izkusili, da so od vsega, kar so smatrali za neposreden sestavni del svojega osebnega bitja, svojih stanovanj, svojih spominov, svojih zbirk, tisočih malenkosti, ki so bile blizu njihovemu srcu, da so se od vsega tega zavestno poslovili, ne da bi se ob tem zlomili.«

»Zgodovini se očitno ne mudi. Spoštuje, da je treba v življenju delati, nakupovati, kuhati in jesti, da se opravki na uradih, športne dejavnosti in srečanja s sorodniki preprosto ne končajo.« Zato je tudi nesmiselno, da v življenju čakaš, kdaj se bo zgodilo. Zgodi se, s teboj ali brez, le škoda je, da medtem pozabiš živeti in le razmišljaš kako boš živel. Skratka vsake toliko je dobro prebrati kakšnega Douglasa Adamsa ali pa podoživeti Monty Pythona, četudi ga Mick Jagger uporabi za prispodobo lastne karikature.

Ama, et fac, quod vis – če ljubimo, lahko dejansko počnemo, kar želimo. »Kar ljubimo, je seveda naša odgovorna odločitev. Ljubezen ni stvar čustev, temveč volje.« Zanimivo.

»Za vedno, kako naj vem, če je za vedno?«

Bralec

Bernhard Schlink
Naj začnem z odlomkom, ki ga je neznani bralec v knjižnici izposojene knjige, označil s svinčnikom z oglatimi oklepaji (saj ste se že srečali z mnogimi zaznamki v izposojenih knjigah, ali ne?): »Zakaj? Zakaj postane, kar je bilo lepega, če se ozremo nazaj, tako krhko zato, ker je skrivalo grde resnice? Zakaj postane spomin na srečna zakonska leta grenak kot žolč, če se izkaže, da je partner vsa ta leta imel ljubimca? Ker v takem položaju človek ne more biti srečen! Včasih spomin ne ostane zvest sreči še zato, ker je bil konec boleč. Ker sreča velja le če je večna? Ker se lahko le boleče konča, kar je bilo boleče, nezavedno in nespoznano že prej. Kaj pa je nezavedna in nespoznana bolečina?«.
Ostal je občutek povojne Nemčije. Pravzaprav tudi značajev, ki so nekoliko »nemško značilni«. Ali pa kar Nemčije. Podobno, kot če se napotiš v strogi, a sproščeni Berlin. Mesto nasprotij. Neka strogost glavne junakinje in značaj, ki izvira iz njene življenjske poti. Morda usode. In še nedolžnega glavnega junaka, ki ga je življenjsko obdobje »bralca« za vedno zaznamovalo.
»V ljubezni oblast po pravici pripada tistemu, ki manj ljubi« (Madame d'Houdetot).