Niccolò Ammaniti
Io non ho paura. To
knjigo sem prebrala že pred leti, verjetno kaj kmalu po njenem izidu. Bila mi
je blizu, zato sem jo imela še na spisku, da jo pripravim za blog. A spomnila se nisem ne naslova, ne avtorja. Zapisano sem imela le »zgodba o fantku v
Italiji«. Spominjala sem se vožnje s kolesi po makadamski cesti v času poletne
vročine in ruševine v kateri je odkril dečka ter prijetnega občutka iskrene
pripovedi zgodbe. In pozitivnega značaja
glavnega junaka. Pred nekaj dnevi sem v knjižnici sem nabirala knjige za branje
in iz police priporočenih knjig, ali pa morda tiste, na kateri so bolj brane
knjige, vzela čokoladno rjavo italijanskega avtorja. A še nisem vedela, da je
ta tista. In prav istega dne, sem kot po naključju, vprašala mamo, če ima kje
zapisan naslov tiste knjige »o fantku v Italiji«. Še enkrat sem pobrskala po
njej in se spomnila posebne zgodbe, pripovedovane v lepem jeziku. Ne bom vam je
izdala. Kar preberite knjigo. Dogaja se v zaselku Lucignana, v gričevnatem
svetu nekje na sredini med Firencami, Bologno, Viareggiom in La Spezio.
