Nebeški pašniki

John Steinbeck

The Pastures of Haven. Ko sem spet brskala po Steinbecku, sem se spomnila, da sem brala tudi že njegove kratke zgodbe iz najzgodnejšega obdobja. Mislim, da je bilo to njegovo drugo objavljeno delo, objavil ga je nekje v začetku tridesetih. Že v teh zgodbah je čutiti zanj tako značilen humoren način pisanja, čeprav je bil tam dan večji poudarek posameznim zgodbam in značajem junakom, pa tudi slikovitem opisovanju zelene doline blizu Montereya (tam nekje, kjer je Steinbeck doma). 

Sladki četrtek

John Steinbeck

Sweet Thursday. Neke vrste nadaljevanje Ulice ribjih konzerv. Isti junaki, enaka manira pisanja, le da se zgodbe dogajajo naprej. Nekaj odlomkov, (ki ne rabijo komentarjev).

»Ko sta bila s kosilom pri kraju, se je Doc zleknil na borove iglice in se zapredel v čudovit mir. Zrak, mehka preproga iglic, vonj alg in bora in yerba buena (op. meta), glasba morskih valov, ki je udarjala v zvenenje vetra med borovimi iglicami, prijetno poln želodec – vse to je spletlo okrog njega puhasto mrežo zadovoljstva.«

»Je bil to samo sen? Ste si jo ustvarili v mislih?« »Ne vem. Ampak, če je bila plod moje domišljije, sem ponosen, da se lahko domislim česa tako lepega. Kaj bi radi?«

»Nekateri dnevi se že spočnejo odurni. Od prvega svita naprej niso vredni pol hudiča, ne glede na to, kakšno je vreme, to je splošno znano. Nihče ne ve, kaj je krivo, da je tako, toda na tak dan se ljudem preprosto upira vstati iz postelje in se spopasti z dnevom, ki je pred njimi. Ko jih služba ali lakota končno izbeza izpod odeje, ugotovijo, da je dan natanko tako ušiv, kot so že naprej vedeli.«

»Veš, kadar se moški zaljubi za žensko, je zaljubljen v nekaj, kar je v njem samem in nima z njo  prav nikakršne zveze. Mogoče ga spominja na mater, ali pa je temnolaska in on se boji svetlolasih, mogoče si želi, da bi bil tako kot kdo drug ali pa ni natanko prepričan, da je res dedec in hoče to dokazati.«

»Neredko se dogaja, da zjutraj, ko smo vse dobro prespali, nenadoma brez težav ugledamo rešitev za zadevo, ki je bila prejšnji večer videti še nerešljiva.«

»Ne bi mogli natanko trditi, da se značaj izoblikuje v težavah, ker v velikih težavah značaj prav tako pogosto tudi propade.«

»Ne bo dva meseca, ko se bo sprevrgla v varuhinjo domačega ognjišča. In kaj bo potem s tvojo prostostjo?«

Ulica ribjih konzerv

John Steinbeck

in Polentarska polica (Cannery row, Tortilla flat). Ti dve knjigi sem prebrala že davno. Verjetno enkrat v srednji šoli. Kot imam v spominu, je naša generacija Steinbecka dobro poznala, pa tudi za ti dve knjigi smo vedeli. Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem izvedela, da generacija mojih že gimnazijsko izobraženih hčera, ne pozna Steinbecka. Verjetno imajo drug učni načrt. Prav pri njima se spomnim, da so imeli že v osnovni šoli knjige, določene za domače branje in bralno značko, ki so bile skoraj vse po vrsti teže prebavljive. Kot bi hoteli, da otroci ne bi pridobili bralnih navad. Najbrž je bilo treba podpirati določene avtorje in založbe tako, da so si zagotovili primerno število kupcev.

Če se vrnem k Steinbecku, sem ponovno branje teh dveh knjig doživljala precej drugače, kot v mojih rosnih letih. Takrat sem zajemala bolj zgodbo, tokrat pa bolj humorne opise in v tej maniri neizbežen tok dogodkov. Ponekod sem dobila asociacijo na doživljaje Paasilinninih junakov, drugod spet na duhovit pristop nekaterih vzhodnoevropskih avtorjev. Njegov humoren način pisanja se je nakazal že v njegovem zgodnejšem delu Nebeški pašniki, le da je tam bil dan večji poudarek posameznim zgodbam in značajem junakov, pa tudi slikovitem opisovanju zelene doline blizu Montereya.