Najdeno v Tokiu

Kratke zgodbe japonskih avtorjev.

Haruki Murakami, Izginotje slona. Nekoliko mistično, kot je pri Murakamiju običajno.

Ryū Murakami, Topaz. Prostitucija.

Jirō Asada, Ljubezensko pismo. Jakuze. Žalost za ženo, ki je nikoli ni poznal.

Mikihko Renjo, Mladostnica. Obrnjena prostitucija.

Yūko Tsushima, Molčeča kupčija. "Po svoje znotraj in zunaj gozda potekajo molčeče kupčije."

Masahiko Shimada, Momotarō v kapsuli. Baje je lik iz legende. Zgodba mi nekako ni stekla.

Rieko Matsuura, Dan žalovanja. "Zdi se mi, kot da gledam starkina razočaranja in celo njeno poželenje po večnem življenju."

"Slišala sem zgodbo o moškem, ki je živel samo zato, da se je vsak dan obril. Ker je podedoval bogastvo svojih staršev, mu ni bilo več treba delati. Cele dneve je samo posedal, zaradi česar je nazadnje postal negotov, ni mogel več obstajati, ne da bi nekaj počel. Se pravi, ker ni našel nikakršne samozaposlitve, se je njegova zaskrbljenost povečevala, in ko je bil že tik pred tem, da se mu zmeša, se je nekoč ozrl v ogledalo in postal pozoren na zanesljivost rasti brade in brkov. Od takrat je vsako jutro pri britju dobil občutek, da ima nekaj opraviti. Ko se je v njegovem praznem življenju pojavila ena mehanska dolžnost, je našel smernik. Jasno je, da tudi praznina v življenju povzroča zmedo. Tudi soočenja z raznimi težavami in ugankami pomagajo, da lahko nadaljuješ, ne da bi zblaznel."

Yōko Ogawa, Solzni kristali. So situacije, skozi katere se je treba prebiti z zadnjimi atomi moči. Včasih se rešitev pojavi sama od sebe.

Banana Yoshimoto, Sanje o kimčiju. "Spomini so energija, in če se ta energija ne sprosti, ostane v naših telesih v bridki obliki."

"Nato sem kar naenkrat zaspala. Zavita v topel futon brez misli, ki bi me lahko prizadele."

"Čakanje je zaposlnilo stanovanje do zadnjega kotička."

Miri Yū, Penis. Prostitucija.

Kuhinja

Banana Yoshimoto

キッチン

Prav zanimivo je, kako te knjiga, čeprav brana v slovenščini, ponese v japonska občutja. Morda je to zaradi načina prevoda, ki ga narekuje izvorni jezik, bolj verjetno pa prej zaradi načina življenja na Japonskem in razmišljanja japonskih avtorjev. Tako je z branjem Hirajde, Murakamija pa celo Notrthombove, ki je odrasla na Japonskem. Nekateri japonski avtorji pa so se v kakšnih izmed svojih del oddaljili od teh občutjih, tako Ishiguro ali pa Kureishi.

Včasih se ne zavedamo, kaj doživljamo skupaj z nekaterimi ljudmi in minljivosti tega, posebej z našimi bližnjimi. »Smrklja! Tudi sama sem se tako obnašala, če sem bila utrujena. Takšno govorjenje z babico boš obžalovala, sem pomislila.«

»Dan se je spremenil v noč in noč je na enak način minevala vsepovsod po svetu. Zdaj sem se počutila zares sama, na dnu globoke samote, ki se je ni smel dotakniti nihče. Ljudi ne pobijejo okoliščine ali zunanja sila; poraz napade od znotraj, sem premišljala. Izgubila sem zadnje zaloge moči. Pred mojimi očmi se je nekaj končevalo, nekaj, za kar nisem hotela, da bi se končalo, a nisem imela več prave moči, da bi za to trpela, in še manj, da bi se za to borila. V meni je bil le svinčen brezup.«

»Da, a če človek ni nikoli okusil pravega obupa, se postara, ne da bi znal ceniti svoje mesto na svetu; nikdar ne ve, kaj je v resnici sreča. Zato sem hvaležna.« Prav danes sem prebrala v nekem časopisu, da se ljudje v današnji družbi preveč pehamo za srečo  (Pia Kapetanovič in Zorana Bakovič v dveh zaporednih člankih o tiraniji sreče in o zenbudističnem pojmovanju uspeha). Želimo si doživljati nenehno srečo in prav to nas dela nesrečne. Bistveno za občutenje sreče ali nesreče naj bi bila prisotnost ustvarjalnega toka v človeku. Poleg tega tudi ljubezen, kot je dejal Sigmund Freud "Ljubezen in delo, delo in ljubezen, to je vse, kar je). Tudi Marx je postavil delo visoko med dejavnike medčloveških odnosov. Strinjamo se lahko tudi z mislijo, da nas prav tiranija sreče, izbire in svobode dela nesrečne. Zanimivo je bilo tudi vprašanje, čeprav postavljeno v drugem kontekstu, če gre pri ugodnem izidu nečesa za srečo, usodo ali preizkušnjo. V današnjem času so huda nadloga tudi naprave, ki nas vse bolj odmikajo iz sveta pristnih medčloveških odnosov v virtualni svet. Tudi mobilni telefoni z vsemi aplikacijami na nas delujejo kot druga. Ob vsakem dogodku "se v naših možganih dvigne raven serotonina, a le malo, tako da si vedno želimo še in še in zato ves čas pogledujemo na telefon, vendar s tem svoje notranje baterije nikoli ne napolnimo do konca. To lahko napolnita le pristen medčloveški odnos in delo."

Še marsikatera zanimiva misel se najde v tej knjigi. A žal nisem imela pri roki označevalnih lističev. In ni se mi dalo vstati iz udobnega fotelja, da bi jih šla iskat.