Nadležna ljubezen

Elena Ferrante

L'amore molesto. Vse dosedanje knjige Elene Ferrante sem z veseljem prebrala. Ta pa je bila prepolna travm iz otroštva. Pisanje je iz njenega začetnega obdobja, prevedeno v slovenščino pa je bilo šele v zadnjem času, po tem ko smo predelali že ves njen opus. Branje sem opustila nekje v prvi tretjini, morda se še kdaj vrnem.

Izgubljena hči

Elena Ferrante

La figlia oscura. Med pandemijo so očitno nastajale bolj kratke knjige. Ta je ena izmed njih, ki zapelje na peščeno plažo ene izmed italijanskih obal. Zgodba doživljanja, odnosov, moralnih dilem se lepo bere. Nekoliko drugače kot ostala dela Ferrantejeve, zaradi drugačnega toka besed. Prav zanimivo je, da me je na primer prevod zadnje Giordanove knjige bolj asociiral na pisanje Ferrantejeve kot tale. Nič narobe, samo opažanje. Tudi Izgubljena hči se lepo bere v slovenskem prevodu. 

Zlagano življenje odraslih

Elena Ferrante

La vita bugiarda degli adulti. O dojemanju življenjske zgodbe svoje in družinske. Zgodba družinske sage pisana na način, ki me je spomnil na pisanje Moravie, morda v Neprizadetih. Značaji in življenjske zadrege pa so bile podobne kot tiste glavne junakinje iz Neapeljske trilogije. Po tem, ko sem videla nekaj oddaj nadaljevanke, sem si tudi tu like predstavljala v podobah igralcev, ki so upodobili Eleno Greco in Nina Serratoreja. Tudi tu je simpatija med likoma temeljila na skupnem entuziazmu do znanja in knjig.

Morda malo preveč na dolgo napisano, zgodba me ni vpotegnila kot ostale, ki nam jih je podarila anonimna pisateljica.

"Prav jaz sem se vsa izmučena prva umaknila in se odpovedala zaupnim pogovorom po telefonu."

"Doma nismo bili nikoli pri denarju, oče je rad naredil dober vtis na ljudi, ki jih še ni poznal, brez zadržkov pa je škodoval tistim, katerih naklonjenost si je že prislužil."

"Preveč te skrbi, ne moreš tako živeti."

 

O izgubljeni deklici

Elena Ferrante

Storia della bambina perduta. Knjigo sem dočakala v knjižnici prav na dan, ko sem bila zadnjič v mestu in preden so se tudi knjižnice zaprle. Tako je zaznamovala del časa osamitve na domu. Posebnega časa. Z veseljem sem se vračala k njej in jo brala brez pritiskov, da bi jo morala prav kmalu vrniti. V prvem delu je bila morda preveč ekstenzivno opisovalna (spet sem dobila občutek da pisatelji morajo napisati tistih petsto strani), na sredini se je zgodba razvila in bila zanimiva, v zadnji tretjini je postala neoptimistična in se zapletla, brez posebnega upanja, da bi lahko bilo kdaj bolje (morda zato, ker opisuje življenje junakinj po petdesetem). Naj vas slednje ne zmoti. Z veseljem sem jo prebrala. Dodatno mi je oslikala podobo soseske in junakinj nadaljevanka prvega dela neapeljskega cikla, ki so jo začeli pav te dni predvajati na domači televiziji.

O navezanosti pisateljice na besedilo. »Besedilo je prešlo zadnji stadij začasnosti in izginilo. Strahoma sem se ločila od njega. Spet ga bom videla šele v njegovi končni obliki in nobeni besedi ne bo več pomoči.«

O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo

Elena Ferrante

Storia di chi fugge e di chi resta. V slovenski različici naslova so kar tri vejice.

Zadnji del trilogije Elene Greco na začetnih straneh ni veliko obetal, je pa kmalu zatem zgodba spet vpotegnila vase. Ob branju se nenehno postavlja vprašanje – je zgodba avtobiografska? Ali vsaj deloma? Naslednja misel pa je, da so Dnevi zavrženosti nadaljevanje zgodbe, ki se konča v tem tretjem delu.

Zanimivi so opisi občutenj. »Ni več zdržala, vstala je, ko je Nadia še govorila, in odšla z Gennarom ven, z mučno energijo v sebi, ki jo je, ker se ni imela kam izliti, zvijala v želodcu.«

Misli Gigliole Spagnuolo. »Nikoli me ni imel rad. Z mano se poroča, da bo imel zanesljivo služkinjo, vsi moški se poročajo zaradi tega. In kar naprej mi govori: kaj zaboga, počnem s tabo, ničesar ne znaš, nisi pametna, brez okusa si, to lepo stanovanje je potrateno, s tabo vse postane navaden drek.«

In Elene Greco. »«Stvari me niso več zanimale, ni mi več uspelo skrbeti niti za videz. Sicer pa, za koga naj bi se urejala? Nikogar več nisem videvala razen Pietra, ki se je do mene vedel vljudno, a čutila sem, da sem zanj senca.«

»Zakaj sem edini, ki si ne zasluži, da bi kaj vedel?« Vsi vejo.

Sposobnost razločevanja pravil v neredu.

O novem priimku

Elena Ferrante

Storia del nuovo cognome. Zdaj, ko sem prebrala drugo knjigo Neapeljskega cikla, se spet vrnem k prvi, ki ji nisem mogla nekako zbrano slediti. O novem priimku lepo vpotegne v neapeljsko življenje mladih in notranjost glavne junakinje, katerih osnovnice so verjetno precej podobne povsod. Prenese tudi občutja življenja v južni Italiji. Mestoma me je način pisanja spomnil na Moravio v opisovanju značajev ljudi in življenja deklet in žena ali pa v opisovanju poletja na otoku. Sicer gre po mojem občutku za iskreno pisanje, verjetno v velikem delu avtobiografsko. Najbrž tudi »pisano v enem zamahu«, kakor napiše avtorica nekje proti koncu romana.

Zelo nazoren je bil opis italijanskih žena in mater, po tem ko se poročijo in posvetijo družini. »Takrat sem razločno videla družinske matere stare soseske. Bile so razdražljive, bile so pokorne. Stisnjenih ustnic in sključenega hrbta so molčale ali pa so vpile in divje zmerjale svoje nadležne otroke. Vse izžete so vdrtih oči in lic ali s širokimi zadnjicami, nabreklimi gležnji in zajetnim oprsjem vlekle nakupovalne torbe in otročiče, ki so se jim držali za krila in hoteli, naj jih vzamejo v naročje. In, ljubi bog, bile so deset, kvečjemu dvajset let starejše od mene. Zdelo se je, da so izgubile znake ženskosti, ki so bili za nas dekleta tako pomembni, da smo jih poudarjale z obleko in ličili. Razjedla so jih telesa mož, očetov, bratov, katerim so ob naporih, bližajoči se starosti, začele postajati vse bolj podobne. Kdaj se je začela ta preobrazba? Z gospodinjskim delom? Z nosečnostjo? Z udarci?«

Dotakne se tudi nesprijaznjenosti z usodo kot vzrokom za nezadovoljstvo v življenju. »Po drugi strani pa je sama čutila, da nesprijaznjena z usodo tone v nezadovoljstvo in nekajkrat sem jo zalotila, da je v novi delikatesi ob redkih trenutkih, ko v njej ni bilo strank in ni imela opravka z dobavitelji, zre v prazno, z roko na čelu, med lasmi, kot bi si blažila rano, z izrazom človeka, ki skuša zajeti sapo.«

V zgodbah in poeziji iščemo vzporednice in razlago življenja. »Oprijemala sem se verzov in romanov, kot da so pomirjevala.«

Še ena navedba čuječnosti, tokrat skladna z mojo predstavo o pomenu tega pojma. »Ves denar sem spravila za modrc, kot je počela moja mama, in ure prebila v čuječi tesnobi, ki se je stapljala z vse močnejšim občutkom prostosti.«

Med predvidljivostjo in burnim življenjem. »…, ki so me spodbujali, da bi dajala od sebe čedalje več, doživljala kot del preveč zaščitenega, preveč predvidljivega sveta, v nasprotju z burnim svetom, skozi katerega se je ob življenjskih pogojih v soseski znala v bežnih vrsticah pomečkanih in popacanih strani sprehajati Lila.« Kako naj živimo? Predvidljivo, kar daje določeno verjetnost varnosti, ali spontano z iskanjem novega, kjer pa si težko predstavljamo že bližnjo prihodnost? Ni škoda kratkega življenja za predvidljivost? In ali bomo tvegali in se podali v neznano, negotovo, računajoč na možnost življenja na robu?

Nekateri imajo oklepe. »Že res, da sem se naučila sistematične vztrajnosti raziskovalca, ki preverja celo vejice, in to kazala na izpitih in v diplomi, ki sem jo pisala, dejansko pa sem ostajala kljub vsej načitanosti kakor neoborožena, nisem imela oklepa, v katerem bi se z mirnim korakom pomikala naprej kot oni.«

Elena Ferrante pa nam še ni predstavila pravega priimka.

Dnevi zavrženosti

Elena Ferrante

I giorni dell'abbandono. Najbrž je res v zgodbi veliko avtobiografskega, kot ugibajo bralci in recenzenti. A kljub temu je možno, da se za zakrito identiteto skriva nekdo drug. Če je pisateljica te zgodbe ženska, je premogla veliko avtoironije in humorne domišljije. Lahko pa bi bil za takšnim pogledom na doživljanje zapuščene žene tudi moški. Kdo ve? Podobno, kot sem skoraj prepričana, da se za Melisso P., ki si pred spanjem stokrat skrtači lase, skriva moški pogled. Precej bolj avtobiografska se mi je v podobnem primeru zapustitve zdela Siri Hustved, ali pa z moške plati Kureishi, Klunn ali Roth.

S povezavo na skrito identiteto se mi postavlja tudi vprašanje, če ni avtor(ica) pripisal(a) domislice o »praznini smisla« prav zato možu (s.6). Ker je verjetno tako ustrezen domislek poimenovanja stanja lahko samo moški? Todi opis doživljaja s Carranom bi lahko prišel prej od ljubosumnega moža, kot ženske, ki se je podala v nekaj takega.

So pa precej bolj žensko avtobiografska razmišljanja o samopodobi v stanju zavrženosti, kjer je avtor(ica) zapisal(a): »Mogoče sem bila res še lepa, kljub temu, da je moj mož zmečkal občutek moje lepote in ga kot darilni papir vrgel v koš.«

Iz prevoda Anite Jadrič se čuti, da je zadaj italijanščina, kar pripomore k doživljanju bralca. K razmišljanju o tem, kakšno mero avtobiografskosti ima zgodba in kakšnega spola je pisec, vam lahko pomaga spremna beseda Ane Ugrinovič. Strinjam se tudi s citatom Lojzeta Kovčiča, ki ga je uporabila: »Ni dovolj, da spišeš samo dobro knjigo, marveč tudi, da si izpišeš srce iz prsi, da pustiš, da zagorijo vse tvoje zvezde.« Iz zapisanega se namreč lahko razbere, kje je bil avtor iskren, kje je pisal iz sebe in, kdaj je pisal samo zaradi tega, da napiše knjigo.

Genialna prijateljica

Elena Ferrante

L'amica geniale. K branju me je pritegnil članek o avtorici , posebej zaradi skritosti njene identitete pod psevdonimom (morda pa je avtor?) ter seveda zaradi dobre ocene njenih pisateljskih dosežkov. Prva knjiga Neapeljskega cikla me ni potegnila v branje, zato sem z njim zaključila nekje na šestini. Mogoče poskusim še z Dnevi zavrženosti.

Oktobra 2018 je bil objaljen še en članek o skrivnostni avtorici.

7. februar 2018

Po prebranih Dnevih zavrženosti in še posebej po drugi knjigi Neapeljskega cikla O novem priimku, sem se še enkrat lotila Genialne prijateljice. In jo precej bolj z zanimanjem prebrala, ker sem iskala nastavke za tisto, kar se je zgodilo po tem in sem o njih lahko samo ugibala.

Lazzarella, AurelioFierro