The Meaning of Liff

Douglas Adams & John Lloyd

It is somehow becoming that today on ”The towel's day” eve something of Douglas Adams is published. At least every enlightened intergalactic reader should expect commemorative sign fourteen days after anniversary of D.A. unexpected death in 2001. That unexpected fact gives even more meaning to life. Actually to relish each instant of our lives. Carpe diem. The problematic part of this story is that everyone knows that he should enjoy every moment of his short life, but in reality it is hard to carry out. Mostly we are occupied with trifles and not enjoying the nitty – gritty. Therefore I found important to study this book and come to an end with reflections about the meaning of existence.

Let's come to the nitty- gritty of this booklet. ”In Life (and indeed in liff), there are many hundreds of common experience, feelings, situations and even objects which we all know and recognize, but for which no words exist. On the other hand, the world is littered with thousands of spare time doing nothing but loafing about on signposts pointing at places. Our job, as we see it, is to get these word down of the signposts and into the mouths of babes and sucklings and so on, where they can start earning their keep in everyday conversation and make a more positive contribution to the society.”

Let me point to some examples of this unusual dictionary.

Chenies (pl.n.)

The last few springs or tassels of last Christmas’s decorations you notice on the ceiling while lying on the sofa on an August afternoon.

NYBSTER (n.)

Sort of a person who takes the lift to travel one floor.

Whaplode drove (n.)

A homicidal golf stroke.

Winston-salem (n.)

A person in a restaurant who suggests to their companions that they should split the cost of the meal equally, and then orders two packets of cigarettes on the bill.

Skenfrith (n.)

The flakes of athlete's foot found inside socks.

Sligo (n.)

An unnamed and exotic sexual act which people like to believe that famous film stars get up to in private. “To commit sligo.”

Clovis (q.v.)

One who actually looks forward to putting up the Christmas decorations in the office.

Kentucky (adv,)

Fitting exactly and satisfyingly.

The cardboard box that slides neatly into an exact space in a garage, or the last book which exactly fills a bookshelf, is said to fit “real nice and kentucky”.

Liff (n.)
A book, the contents of which are totaly belied by its cover. For instance, any book the dust jacket of which bears the words "This book will change your life."

etc.

Zadnja priložnost

Douglas Adams in Mark Carwardine

Če ste ljubitelj okolja, še podrobneje redkih živalskih vrst in Douglasa Adamsa, je ta knjiga za vas prava kombinacija. Tudi za izmišljenega bratranca moje sestrične. Aj-aj na Madagaskarju, kuščar na Komodu, severni beli nosorog v Zairu (in Zair), Kakapo na Novi Zelandiji, rečni delfin v Jangceju, sadni netopir na Rodiriguesu. Same resnične, a duhovito opisane dogodivščine ob iskanju zadnjega pogleda na živalske vrste, ki izginjajo (torej lahko sklepamo, da resnično običajno ni duhovito). Podobno tematiko najdemo tudi v preostalih Adamsovih pisanjih, objavljenih v Lososu dvoma. Carwardine piše, »da nihče ne ve, koliko drugih vrst je tako blizu izumrtju. Saj niti tega ne vemo, koliko živalskih in rastlinskih vrst je na svetu. Doslej so jih našli in določili osupljivih 1,4 miljona, vendar nekateri strokovnjaki menijo, da je odkritih še 30 milijonov. To niti ni tako presenetljivo, če pomislimo, da vemo več o površju meseca, kakor o predelih našega lastnega planeta. Mnoge živali in rastline izginejo, še preden se zavemo njihovega obstoja, nemara skrite nekje v globini kakega neraziskanega morja ali v kakem mirnem zakotju tropskega deževnega gozda. Bitja seveda izumirajo že miljone let: živali in rastline so izginjale že davno preden je na prizorišče stopil človek. Toda spremenilo se je nekaj drugega: hitrost izumiranja. Dolge milijone let je vsako leto povprečno izumrla ena vrsta. Toda večina vrst je izumrla šele zadnjih tristo let. In večina vrst, ki so izumrle v zadnjih tristo letih, je izumrla v zadnjih petdesetih. Večina vrst, ki je izumrla v zadnjih petdesetih, pa je izumrla v zadnjih desetih. Bolj od vsega je potemtakem srhljiva hitrost izumiranja. Zdaj na našem planetu vsako leto zgubimo več kakor tisoč rastlinskih in živalskih vrst.« Mi pa še vedno verjamemo ekonomistom, da bo nas bodo spoznanja in zakonitosti te vede varno prepeljala čez nevarne vode. Težko že v primeru, če gledamo na našo prihodnost homocentrično. Žagamo si vejo, na kateri sedimo. Sploh pa nismo sposobni pogledati na naše okolje z vidika narave in živeti z njo po njenih zakonitostih. To pa je širša razprava.

Štoparski vodnik po galaksiji

Douglas Adams

The Hitchhiker's Guide to the Galaxy

Vsak razsvetljeni intergalaktični bralec je gotovo pričakoval objavo tega bloga na današnji dan. Najbrž je bilo le naključje, da so s praznovanjem dneva brisače (The Towel's Day) pristaši Douglasa Noela Adamsa začeli prav na dan mladosti. Praznovati so se ga namenili štirinajst dni po njegovi še nepričakovani smrti (11. maja 2001). V vodniku je namreč omenjena pomembnost tovrstnega kosa blaga, navedeno pa je tudi, da vam za varnost ni treba drugega, kot da imate pri sebi svojo brisačo (Ford Perfect jo je imel vedno v svojem nahrbtniku poleg gledaliških besedil, elektronskega štoparskega palca, sub-sta-sens-o-matica, nekaj kulijev, beležnice in knjigo (štoparskega vodnika) v mikro-submezon-elektronski izvedbi (z napisom »Don't panic« na plastičnem ščitniku v prijaznih velikih črkah)). Velika kopalna brisača je bila znamke Marks&Spencer.

“A towel, it says, is about the most massively useful thing an interstellar hitchhiker can have. Partly it has great practical value. You can wrap it around you for warmth as you bound across the cold moons of Jaglan Beta; you can lie on it on the brilliant marble-sanded beaches of Santraginus V, inhaling the heady sea vapours; you can sleep under it beneath the stars which shine so redly on the desert world of Kakrafoon; use it to sail a miniraft down the slow heavy River Moth; wet it for use in hand-to-hand-combat; wrap it round your head to ward off noxious fumes or avoid the gaze of the Ravenous Bugblatter Beast of Traal (such a mind-bogglingly stupid animal, it assumes that if you can't see it, it can't see you); you can wave your towel in emergencies as a distress signal, and of course dry yourself off with it if it still seems to be clean enough.

More importantly, a towel has immense psychological value. For some reason, if a strag (strag: non-hitch hiker) discovers that a hitchhiker has his towel with him, he will automatically assume that he is also in possession of a toothbrush, face flannel, soap, tin of biscuits, flask, compass, map, ball of string, gnat spray, wet weather gear, space suit etc., etc. Furthermore, the strag will then happily lend the hitch hiker any of these or a dozen other items that the hitch hiker might accidentally have "lost." What the strag will think is that any man who can hitch the length and breadth of the galaxy, rough it, slum it, struggle against terrible odds, win through, and still knows where his towel is, is clearly a man to be reckoned with.

Hence a phrase that has passed into hitchhiking slang, as in "Hey, you sass that hoopy Ford Perfect? There's a frood who really knows where his towel is." (Sass: know, be aware of, meet, have sex with; hoopy: really together guy; frood: really amazingly together guy.)”

Njegovo delo se je globoko dotaknilo nekaterih bralcev. V prologu Lososa dvoma izvemo, da kroži zgodba o ženski, ki je umirala v hospicu, pa je menila, da bo vse v redu, ker je imela pri sebi svojo brisačo. Sprejela je Douglasovo vesolje in ga vključila v svoje. Douglas je bil v hudi zadregi, ko je slišal zanjo. Zanjo pa je bila brisača dobesedno simbol varnosti, ko se je odpravljala na neznano pot.

Se pa brisače v nekoliko drugačni vlogi pojavijo tudi v slovenskem radijskem mediju. V osemdesetih letih jih je preko frotistov v humorno nadrealistični svet pripeljal Emil Filipčič.

Poleg slogana »Don't Panic«, je med bralci gotovo najbolj poznan odgovor super računalnika Deep Thought (Kodre ga je prevedel v GlobokaMisel) na vprašanje »O življenju, vesolju in sploh vsem«, ki ga je računal sedem in pol milijona let. 42. Problem je bil v tem, ker zastavljavci nikoli niso vedeli kaj je vprašanje. Dokončno vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsem, ki bo lahko prineslo Dokončni odgovor, lahko postavi računalnik, ki bo prišel za njim.

Holistična detektivska pisarna Dirka Gentlyja

Douglas Adams
Dirk Gentley's Holistic Detectice Agency
,,,
»In čas je začel resno minevati.«
,,,

»Visoko na skalni štrlini je čemel Električni Menih na zdolgočasenem konju. Spod svoje grobo tkane kapuce je srepo strmel v drugo dolino in z njo imel težavo.«
,,,

»Čas je tekel.«
,,,

»Morda.«
,,,

»Visoko na svoji skalni štrlini je Električni Menih še naprej  čemel na konju, ki je tiho in potrpežljivo besnel. Spod svoje grobo tkane kapuce, je srepo strmel v dolino, ki mu je povzročala težavo, toda težava je bila v Menihu nova in odvratna, kajti bila je – dvom.«
,,,

»Problem je samo, da je zofa obtičala na polovici dolgega stopnišča, ki vodi do mojega stanovanja. Če prav razumem, sta jo dostavljavca spravila do polovice poti navzgor, obtičala z njo, jo obračala in vrtela v vse mogoče smeri, jo poskušala brezuspešno premakniti naprej in na koncu sta precej presenečeno ugotovila, da je ni moč spraviti niti nazaj dol. To bi moralo biti popolnoma nemogoče.

Čudno, jaz še nikoli nisem naletel na nobeno ireverzibilno matematiko, ki bi vključevala zofe. Lahko, da je novo področje. Ste že govorili s kakšnim prostorskim geometrikom?

Še več. Poklical sem sosedovega mulca, ki je bil včasih sposoben rešiti Rubikovo kocko v sedemnajstih sekundah. Sedel je na stopnici in več kot uro strmel vanjo, preden je razglasil, da je nepreklicno obtičala. Rekel je, da je zdaj nekaj let starejši in je že zvedel o puncah, toda mene je zbegal.«

,,,

»Trak je ležal natanko tam, kot mu je Richard povedal, na dolgi mizi, kjer je stali šest macintoshev. Dirk ga je ravno hotel spraviti v žep, ko je njegovo pozornost pritegnila podoba Richardove zofe, ki se je počasi zvijala in obračala na velikem macintoshevem ekranu. Usedel se je za tipkovnico.

Nekaj časa je raziskoval program, ki ga je napisal Richard, a je takoj spoznal, da v svoji trenutni obliki ni preveč jasen, zato o njem ni dosti zvedel. Končno mu je uspelo rešiti zofo in jo pomakniti nazaj dol po stopnišču, a spoznal je, da je moral izključiti del stene, da je lahko to dosegel. Razdraženo je zagodrnjal in obupal.«

,,,

»Globoko v deževnem pragozdu je počelo to, kar običajno počne v deževnih pragozdovih; deževalo je: od tod ime deževni pragozd.«

Intergalaktični humor se je tokrat dogajal bolj na zemlji. Z elementi galaktičnega. Bistvo doživetja ni v zgodbi, ampak v množici pronicljivih domislic, ki so napeljane v tok dogodkov. Kot običajno pri Adamsu. Na enak način sem doživela tudi druge pisce, Modre cvetke Raymonda Quenaua, še posebej pa Dobra znamenja, verne in natančne prerokbe Agnes Nutter, coprnice (Pratchett, Gaiman). Čeprav je v teh dveh knjigah tovrstnih domislic, ki dosežejo svoj učinek pri bralcu nekaj manj.

V Lososu dvoma pa lahko najdemo nadaljevanje dogodivščin Dirka Gentlya. Začnejo se s faksom: »Dirk Gently je sprejel od nekoga, ki ga ni nikoli videl, nalogo, ki je ni nikoli slišal, zato začne slediti naključno izbranim ljudem. Preiskava ga privede v Los Angeles, skozi nosne opne nosoroga, v daljno prihodnost, v kateri prevladujejo posredniki za nepremičnine in do zob oboroženi kenguruji. Šale, rahlo skrknjene ribe in izpeljane lastnosti kompleksnih sistemov tvorijo ozadje za najzamotanejši in najosupljivejši primer Dirka Gentlya."

Losos dvoma

Douglas Adams

The Salmon of Doubt. Zlagoma se bliža dan brisače, zato je nujno potrebno, da začnemo s počasnim ogrevanjem zanj. Losos  dvoma je pravzaprav zadnja knjiga, ki je izšla pod Adamsovim imenom, čeprav je ni uredil sam. Izšla je leto po njegovi smrti  maja dvatisočprvega, v slovenščini pa smo jo imeli že ob letu izida. Z vidika bralca odlično in vidno z ljubeznijo prevedeno s strani Alojza Kodreta. Po prebranih Adamsovih knjigah začenši s štoparskim vodnikom in njegovimi nadaljevanji in končavši z Dirkom Gentlyem in njegovo detektivsko pisarno, katerega delce osnutka tretjega dela najdemo v lososu. V dvomu najdemo tudi zbrane članke in zapise iz Adamsovega računalnika. Vse v njegovi duhoviti maniri, ki jo Nicholas Wroe v Guardianu imenuje kot posebni intergalaktični humor. V njegovem pisanju se močno prepozna vpliv Monty Phytona, vendar poznavalci pravijo, da je John Cleese bolj logično analitičen, medtem ko je Adams bolj zbadljivo analitičen. Med članki zasledimo tudi nastavke in povezave do Zadnje priložnosti. 

Lososa sem prebrala z velikim veseljem, pravzaprav sedaj, ko pišem tale odstavek, nekatere dele še enkrat, s prav takšno veselostjo. Pa z notranjim zadovoljstvom, ker duhovite domislice odvračajo od vsakdanjih nerazumljivih neumnosti, ki se nam dogajajo v življenju.  Njegove mladostne in druge dogodivščine, pisanja v koži MacUserja, ki jih je nenehno motil Frank Vandal, intervjuji, med katerimi je zelo navdušil s tistim za revijo The Atheist in kjer lahko najdemo poglobljeno razpravo o razliki med agnostiki in ateisti.

Že nekaj časa iščem njegova slovarja The (Deeper) Meaning of Liff. Najbrž se nisem dovolj potrudila.

Ob koncu nekega članka o tegobah s tehnologijo je zapisal: »Vedno smo obsojeni na tehnologijo, ko pa bi radi samo stvari, ki delujejo. Kako prepoznate nekaj, kar je še tehnologija? Precej dober razpoznavni znak je, če ob nakupu dobite tudi priročnik«