Evald Flisar
Že nekaj časa nazaj, ko sem prebrala Čaj s
Kraljico, sem si rekla, da moram doživet še kakšen Flisarjev roman. Poskusila
sem s Čarovnikovim vajencem, a mi nekako ni stekel. Z veliko radovednostjo sem si v knjižnici
izposodila lanskoletno novost Dekle, ki bi raje bilo drugje. Prebrala sem ga na
mah, praktično v enem dnevu. V odmorih med beljenjem, pospravljanjem in
kuhanjem. Pripovedovanje je tako neposredno in duhovito, vpeto v zanimivo
zgodbo. Nekje med Bridget Jones, Alico v čudežni deželi in Hamletom. Z razmišljanji
o samopodobi, književnosti, življenju in smrti.
»Zakaj ti nihče ne pove? Ko si mlad, bi te moral
nekdo posvariti, kaj te čaka na koncu, na kakšen način in v kakšnih bolečinah
boš zbrisan s površine zemlje. Vem, da ti lahko zdaj z genetsko analizo
napovejo, kakšne bolezni te najverjetneje čakajo, ampak to še vedno ni nič.
Skoraj nekakšna zarota obstaja o tem, da ne bi vedel nič, dokler ti smrt ne
potrka na vrata. In potem se je treba čez noč soočiti s tem, da se boš moral
vsemu odreči in vse, tudi spomine, pustiti na tej strani. In, da ti pravzaprav nič
ne pripada, razen pravice do dihanja, dokler je to še mogoče. In vsa tista
pričakovanja, ki si jih imel, in vsi tisti načrti. Res je, nekateri so se
uresničili, ampak na to pozabiš. Najhujše bolečine ti povzročajo načrti, ki se
niso premaknili z mrtve točke ali pa so opešali po nekaj korakih; tistih ne
moreš pozabiti. In, da se moraš ko se bolj ali manj sprijazniš s spoznanjem, da
se ti je v življenju kljub vsemu lepemu, kar ti je tudi prineslo, zgodila
krivica, ti začne biti zadnja ura, postal boš prah. Kakšna krivica, te
vprašajo. Že to, da se rodiš obsojen na smrt, je dovolj huda krivica. Čeprav
seveda ne bi hotel večno živeti, ampak vedno bi hotel živeti še nekoliko dlje.
Samo še malo, samo še malo. Da bi se dokončno sprijaznil. Odpustil sebi in
drugim. Naredil nekaj resnično dobrega. Koga zelo osrečil, vsaj eno osebo, vsaj
koga, ki hrepeni po življenju tako močno, kot si hrepenel po njem sam. Saj ne,
da se ti ni zgodilo dovolj, in dovolj zanimivega. Ampak na koncu vseeno nekaj
manjka. Toliko je na koncu stvari, ki se ti niso zgodile. In še več je stvari,
ki jih nisi naredil. Pa bi jih rad. Četudi v zadnjem trenutku.«
Tole je samo en delček iz raznolike in bogate
knjige. Še ta, ki govori o smrti je optimističen. Sicer pa se vživimo v usodo
sodobne junakinje z neverjetnimi in duhovitimi doživetji. In tam nekje, ko
zgodbo občutimo kot dramo, že lahko ugotovimo za kaj gre in kako se bo končala.
Dodatek 2020. V času koronakrize, ko si iz knjižnice
nisem fizično sposojala knjig, sem brala ali e-knjige ali knjige iz domačih
polic. Ali pa knjige, ki mi jih je prinesla mlajša hči iz knjižnice v drugem
gospodnijstvu. In vzela sem v roke Dekle, ki bi raje bilo drugje. Očitno imam
luknjičast spomin. Sprva, ko sem videla naslov, sem si rekla, da sem knjigo že
prebrala, misleč, da gre za eno izmed deklet Stega Larssona. Potem sem jo
začela brati, kot da jo berem prvikrat. Sicer so se mi zdeli znani prizori,
tisti, kjer se dekle ogleduje v ogledalu in ni zadovoljna s svojimi nogami, pa
tisti, kjer v Londonu prebirajo knjige. A velika večina branja se je zdela, kot
da ga berem prvič. Najbrž tudi zato, ker po sedmih letih in pol name naredijo
vtis drugi poudarki.
»Najraje imam živali. Superiorna bitja. Svoja mnenja
znajo zadržati zase.« Ljudje večinoma ne
O pogrešanju. »Gospod Yamaguchi,« sem rekla, ko se je
že obrnil »Pogrešate ženo?« »Življenje je eno samo pogrešanje,« se je bridko
nasmehnil.
»Se spomnite gospod Yamaguchi, kako ste mi v Hyde
Parku rekli, da je življenje eno samo pogrešanje? Ugotovila sem, da najbolj
pogrešam odsotnost pogrešanja. Sposobnost, da bi bila brez naporov zadovoljna s
tem, kar mi življenje prinese (ali iztrga iz rok in odnese). Bojim se, da bom
to sposobnost pogrešala vse življenje. In tako ne bom nič posebnega, ostala bom
ena od mnogih, ki pogrešajo vsak svoje metafore uspešnih korakov na poti do
(nedosegljivega) cilja. Prav ste imeli. Razumeti in sprejeti je največ.«
O bežanju pred samim seboj (naslov knjige). »… o tem,
kako me vse življenje preganja želja, da bi bila drugje, kjer koli, samo ne
tam, kjer sem v danem trenutku, prav kot bi verjela, da je drugje vse drugače,
predvsem da bi drugje tudi sama bila drugačna, kajti v bistvu ne bežim od
sveta, ampak od sebe, to mi je jasno že nekaj časa, sanjarim o presaditvi
možganov v drugačno telo, ki bi ga lahko izbrala kot obleko v trgovini.«
