Čarovnikov vajenec

Evald Flisar

Za branje gostega besedila je treba imeti kar precej koncentracije. Zato sem poleg te vzporedno brala še dve knjigi, ki sta bili precej lahkotni in sta pomagali pri odnašanju misli. Pa vmes še ogled kakšnih smučarskih skokov.

»Poznaš resnico?« »Moj duh želi prebivati v miru. Ta mir želim poiskati.« »Tvoj duh je nemiren? Brez gibanja ni duha. Tvoj duh je seštevek tvojih miselno-čustvenih procesov, ki se nikdar ne ustavijo. Duh zmeraj išče, zmeraj skače okrog in to, kar išče je zmeraj v prihodnosti, nikoli v sedanjem trenutku. V sedanjem trenutku se duh ne more gibati, ker nima prostora. Zato pa potrebuje prihodnost. In preteklost. Duh se giblje v preteklosti in prihodnosti; v sedanjosti se ne more. Resnica pa je zmeraj v sedanjem trenutku. In duh je zmeraj v preteklosti ali prihodnosti. Duh in resnica se ne moreta srečati.« (23)

»Hrepenel sem po nerazdvojenosti, po občutju enosti s sabo in s svojo izkušnjo in svetom. Po otroštvu mogoče. Vendar ne po otroštvu zaradi možnosti, ki so takrat še bile pred mano, ampak zaradi neomajne otroške vere, da je svet prostor čudežev, da je življenje brezkončno obdobje nedolžnosti in navdušenja. »«Odtlej je bilo moje življenje v osnovni struji vračanja. … Od tam bi se vrnil pod streho svoje prvotne sreče. Vendar tega doma nisem znal nikoli opisati.« »Razkol se je z leti poglabljal. Po eni strani sem se zaganjal v čutni, materialni svet, po drugi pa me je vleklo v duhovno, slutenjsko območje neizrazljivih možnosti. In koliko je bilo možnosti! Šele, ko sem prišel do roba in mi je spodrsnilo, sem sprevidel, da neomejeno število možnosti vodi v blaznost. Šele takrat sem sprevidel, da me uničuje Kierkegaardova bolezen neskončnosti.« (30)

»Marsikaj se ti zdi. Poslušam te in kar naprej mi prihaja v ušesa, da se ti zdi to ali ono, da imaš tak ali drugačen občutek. Strahopetno si ohranjaš varno razdaljo med seboj in dogodki, med seboj in svetom. Dokler se ti kaj le zdi, lahko odgovornost za zmotne korake zvračaš na varljive občutke. Ko pa rečeš: ne zdi se mi, ampak vem, si stopil iz zaklona na odprto bojišče. Tam ti lahko odleti glava. Ti si junak za steno. Teoretik si, ki se bori v domišljiji. In celo tam si premagan.« »Preveč razmišljam in premalo storim. Premalo zaupam nagonu. Preveč posameznikov je v meni, ki se ne morejo sporazumeti. Previden ostajam zato, ker imam slabe izkušnje. Pogrešam gospodarja v sebi. Postal sem, tako kot milijoni ljudi, žrtev pretirane skepse in racionalizma. Razdrobljen sem na tisoč provinc in rad bi jih združil in podredil centralni vladi.« »No, pa jih združi. Enemu od tem posameznikov podeli avtoriteto.«

»Vrtiš se v krogu. V ozkem krogu družbeno privzgojene resničnosti, družbeno programiranih navad in oblik vedenja. Temu stanju ujetništva budisti pravijo samsara. Kar naprej se vračaš tja, kjer si že bil. In samo zato, ker misliš, da si to, kar misliš, da si. Ko se prebudiš iz te iluzije, se boš osvobodil.« »«Vedel boš, da nisi to, kar misliš, da si, ampak to, kar misliš. … Svoboden boš le, ko začutiš, da nisi to, kar misliš, da si. Ampak si to, kar misliš.«

»Stvari same po sebi niso destruktivne. Destruktivna so nekatera duhovna stanja. Odpoved ni v tem, da se stvarem odpoveš, ampak v razumevanju, da jih ne moreš obdržati.« »Ko postanem pravilno pozoren, bom videl, da, da stvari sploh niso pomembne. V resnici nisem navezan na zdravje, na dohodek, na knjige, na ugled, na ljubezen, na znanje, na priznanja in tako dalje, ampak na idejo, da bi bilo življenje brez njih siromašno. Navezan sem na svoja prepričanja. … Moj svet je suženj mojih misli. Ko postanem pozoren, pa bo suženjstva konec in rodila se bo spontanost.«

Jogijske vaje (97)

Resnica (194)

Kaj je bog (197)

»Ni absolutne resnice, bog pa je element psihološkega tkiva.«

»Narava je večni tok, rast in usihanje, vse je minljivo. Ti pa misliš, živiš in čustvuješ, kot da ni. Upiraš se toku in se kot klop oprijemaš otrdelih form, stvari, ljudi, dogodkov, idej, vsega kar je maja. Oprijemaš se svojega ega, čeprav je tudi ta iluzija, intelektualni koncept brez realnosti. Zakaj to počenjaš? Zaradi nevednosti. Resničnost je tekoča, neulovljiva, neopisljiva. Ti jo pa skušaš ujeti in fiksirati v mrtve, negibne vzorce. Skušaš jo ujeti v posode, ki jih je izdelal tvoj intelekt. Hočeš jo imeti in kontrolirati, namesto da bi jo le doživljal. Zato trpiš. Hočeš mladost, pa izgine, hočeš ljubezen, pa se razblini, hočeš smisel, pa te pusti na cedilu, hočeš znanje, pa se izkaže za kup predsodkov, hočeš resnico, pa se izkaže za mnenje. Oklepaš se form, ki so minljive in so forme samo v tvojem duhu. Dokler se jih oprijemaš, vsaka izpolnjena želja ustvari novo in vsak odgovor na vprašanje rodi le novo vprašanje. V začaranem krogu si. … Tvoj živčni sistem je skaljen z usedlinami maje. Izčisti ga. …«

»Dolgčas je vhod v meditacijo. …Plavanje s tokom. Ko plavaš s tokom, se ne upiraš. Ni slepo prepuščanje s toku, ampak aktivna sinhronizacija z njim. … Ko ne plavaš s tokom, zboliš…. Duh postane svoboden, ko neha zatirati to, kar je.«

»Odvrnil sem, da mi je jasno skoraj vse, kar mi prej ni bilo, manjka mi samo nit, ki bi dele povezala v celoto. Vse je neurejeno, obilje vtisov, novih vpogledov, notranjih premikov, novih konceptov, novih možnosti. Ni pa še novih navad..«

»Iščem duhovno osvoboditev.«

»Ne išči, ampak najdi.«

»Duh je zmeraj skoncentriran. Vselej, ko misli, je skoncentriran na to, kar misli. Duh ni drugega, kot zaporedje misli.«

»Tukaj in zdaj. Pozornost na trenutek in tudi, če se boš (vrnil), se ne boš vrnil ti.«

»Večno je le minevanje.«

Moje kraljestvo umira

Evald Flisar

Ob branju sem dobila občutek sestavljenosti več sklopov.

V prvem in predzadnjem je zgodba z negovalko.

V drugem je na srečanju pisateljev, spomnilo me je na Jančarjevo pisanje, mislim da v Posmehljivem poželenju.

»Če želite uspeti na bojišču, ki mu pravimo literatura, mora biti vaša sla po uspehu večja, kot vaš strah pred porazom.« To velja pravzaprav povsod, ne samo pri literaturi.

Nekje v prvem ali drugem delu je pomemben opomin, da »se postavlja službo pred zdravje.«

V tretjem uvede pisateljsko blokado, o kateri pišejo mnogi pisci. Spomnim se na Austenovo Orakeljsko noč, Zakonsko življenje Alberta Moravie, Murakamijevo knjigo O čem govorim, ko govorim o teku, na Rothovo o človeškem madežu.

V četrtem nas popelje v srhljivo fikcijo zdravljenja blokade, ko se znajde »zdrav« v psihiatrični bolnici. Tu sem dobila asociacijo na film 12 Monkeys, kjer se Brad Pitt in Bruce Willis znajdeta v psihiatrični ustanovi.

In zadnji, kjer je v sklopu govora od prejemu Nobelove nagrade predstavljena filozofska razprava o življenju nasploh (s. 351 – 361). »Ali ima življenje sploh smisel v svetu, v katerem narava ni več naš zaveznik, kjer smo zaradi pohlepa postali njeni sovražniki? V svetu, kjer nam ne vladajo več politiki, ampak bankirji?«

 »Sprevidel sem, da so to stene mojega 'jaza', ki jih ne bom nikoli prestopil. … Sanje o tem, sanje o tem, da bi lahko kdaj bil kdo drug ali drugačen, so samo iluzija, neka moja zasebna, prav trmasta utvara, ki mi v vesolju brez upanja predstavlja nadomestilo za upanje …« (s. 349)

Dekle, ki bi raje bilo drugje

Evald Flisar
Že nekaj časa nazaj, ko sem prebrala Čaj s Kraljico, sem si rekla, da moram doživet še kakšen Flisarjev roman. Poskusila sem s Čarovnikovim vajencem, a mi nekako ni stekel.  Z veliko radovednostjo sem si v knjižnici izposodila lanskoletno novost Dekle, ki bi raje bilo drugje. Prebrala sem ga na mah, praktično v enem dnevu. V odmorih med beljenjem, pospravljanjem in kuhanjem. Pripovedovanje je tako neposredno in duhovito, vpeto v zanimivo zgodbo. Nekje med Bridget Jones, Alico v čudežni deželi in Hamletom. Z razmišljanji o samopodobi, književnosti, življenju in smrti.

»Zakaj ti nihče ne pove? Ko si mlad, bi te moral nekdo posvariti, kaj te čaka na koncu, na kakšen način in v kakšnih bolečinah boš zbrisan s površine zemlje. Vem, da ti lahko zdaj z genetsko analizo napovejo, kakšne bolezni te najverjetneje čakajo, ampak to še vedno ni nič. Skoraj nekakšna zarota obstaja o tem, da ne bi vedel nič, dokler ti smrt ne potrka na vrata. In potem se je treba čez noč soočiti s tem, da se boš moral vsemu odreči in vse, tudi spomine, pustiti na tej strani. In, da ti pravzaprav nič ne pripada, razen pravice do dihanja, dokler je to še mogoče. In vsa tista pričakovanja, ki si jih imel, in vsi tisti načrti. Res je, nekateri so se uresničili, ampak na to pozabiš. Najhujše bolečine ti povzročajo načrti, ki se niso premaknili z mrtve točke ali pa so opešali po nekaj korakih; tistih ne moreš pozabiti. In, da se moraš ko se bolj ali manj sprijazniš s spoznanjem, da se ti je v življenju kljub vsemu lepemu, kar ti je tudi prineslo, zgodila krivica, ti začne biti zadnja ura, postal boš prah. Kakšna krivica, te vprašajo. Že to, da se rodiš obsojen na smrt, je dovolj huda krivica. Čeprav seveda ne bi hotel večno živeti, ampak vedno bi hotel živeti še nekoliko dlje. Samo še malo, samo še malo. Da bi se dokončno sprijaznil. Odpustil sebi in drugim. Naredil nekaj resnično dobrega. Koga zelo osrečil, vsaj eno osebo, vsaj koga, ki hrepeni po življenju tako močno, kot si hrepenel po njem sam. Saj ne, da se ti ni zgodilo dovolj, in dovolj zanimivega. Ampak na koncu vseeno nekaj manjka. Toliko je na koncu stvari, ki se ti niso zgodile. In še več je stvari, ki jih nisi naredil. Pa bi jih rad. Četudi v zadnjem trenutku.«

Tole je samo en delček iz raznolike in bogate knjige. Še ta, ki govori o smrti je optimističen. Sicer pa se vživimo v usodo sodobne junakinje z neverjetnimi in duhovitimi doživetji. In tam nekje, ko zgodbo občutimo kot dramo, že lahko ugotovimo za kaj gre in kako se bo končala.

Dodatek 2020. V času koronakrize, ko si iz knjižnice nisem fizično sposojala knjig, sem brala ali e-knjige ali knjige iz domačih polic. Ali pa knjige, ki mi jih je prinesla mlajša hči iz knjižnice v drugem gospodnijstvu. In vzela sem v roke Dekle, ki bi raje bilo drugje. Očitno imam luknjičast spomin. Sprva, ko sem videla naslov, sem si rekla, da sem knjigo že prebrala, misleč, da gre za eno izmed deklet Stega Larssona. Potem sem jo začela brati, kot da jo berem prvikrat. Sicer so se mi zdeli znani prizori, tisti, kjer se dekle ogleduje v ogledalu in ni zadovoljna s svojimi nogami, pa tisti, kjer v Londonu prebirajo knjige. A velika večina branja se je zdela, kot da ga berem prvič. Najbrž tudi zato, ker po sedmih letih in pol name naredijo vtis drugi poudarki.

 

»Najraje imam živali. Superiorna bitja. Svoja mnenja znajo zadržati zase.« Ljudje večinoma ne

O pogrešanju. »Gospod Yamaguchi,« sem rekla, ko se je že obrnil »Pogrešate ženo?« »Življenje je eno samo pogrešanje,« se je bridko nasmehnil.

»Se spomnite gospod Yamaguchi, kako ste mi v Hyde Parku rekli, da je življenje eno samo pogrešanje? Ugotovila sem, da najbolj pogrešam odsotnost pogrešanja. Sposobnost, da bi bila brez naporov zadovoljna s tem, kar mi življenje prinese (ali iztrga iz rok in odnese). Bojim se, da bom to sposobnost pogrešala vse življenje. In tako ne bom nič posebnega, ostala bom ena od mnogih, ki pogrešajo vsak svoje metafore uspešnih korakov na poti do (nedosegljivega) cilja. Prav ste imeli. Razumeti in sprejeti je največ.«

O bežanju pred samim seboj (naslov knjige). »… o tem, kako me vse življenje preganja želja, da bi bila drugje, kjer koli, samo ne tam, kjer sem v danem trenutku, prav kot bi verjela, da je drugje vse drugače, predvsem da bi drugje tudi sama bila drugačna, kajti v bistvu ne bežim od sveta, ampak od sebe, to mi je jasno že nekaj časa, sanjarim o presaditvi možganov v drugačno telo, ki bi ga lahko izbrala kot obleko v trgovini.«

Čaj s kraljico

Evald Flisar

Vili Vaupotič, akademsko izobražen slikar, se želi uveljaviti v Londonu. Ni imel prav veliko sreče, ne z ljudmi, ne z zaslužkom od slik. Zgodbo spremlja iluzija Sandrine, dekleta, ki jo je srečal na ladji na poti v London. Na psihološko zanimiv način opisuje karakterje in svoje doživljanje ljudi in dogodkov. Na koncu se mu nasmehne sreča s prodajo slik in z »egipčansko kraljico«.  Knjiga me je pritegnila in z veseljem sem jo prebrala. Brala v Ljubljani v najhujši vročini in ob koncu tedna na Krasu, v čudovitem podeželskem okolju domačije Šajna.