Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva

Alice Munro

Hateship, Friendship, Courtship, Loveship, Marriage. Še tretja knjiga kratkih zgodb Nobelove nagrajenke, ki sem jo brala. Tudi tu je, kot pri Ubežnici, treba nekaj pravega razpoloženja in koncentracije za branje. Morda mi je od njenih zbirk kratkih zgodb še najbolj ležala Preveč sreče – morda se me je dotaknila, ker je bil naslovni pojem sklepna misel nekega življenja.

V tej zbirki me je najbolj pritegnil prav začetek prve zgodbe, ki pa se je potem nekoliko razvodenela. Morda tudi zaradi nepravega razpoloženja in koncentracije za branje.

Ubežnica

Alice Munro

Runaway. Kratke zgodbe nobelove nagrajenke. Nekaj koncentracije in pravega razpoloženja je potrebnega za branje.

»Če je bila podobna komerkoli v Sylviinem življenju, so bila gotovo nekatera dekleta, ki jih je poznala v srednji šoli – tiste, ki so bile bistre, a nikoli prebistre, dobre športnice, a ne goreče tekmovalne, vedre, a ne razposajene. Naravno srečne.«

»Vedno sem čutila potrebo po pristnejšem življenju. Vem, da ne morem pričakovati, da bosta to razumela.«

»Malo ljudi, zelo malo, jih ima zaklad, in če ga imaš, se ga moraš oklepati. Ne smeš se dati pregovoriti, in si pustiti to vzeti.«

Se pa v eni izmed zgodb pojavi Črnogorec. Pisateljica nacije očitno ne pozna prav dobro, ker so izpostavljene precej drugačne značilnosti, kot jim jih običajno pripisujemo tisti, ki živimo geografsko bliže. »To po čemer slovijo Črnogorci, je kričanje in vpitje in pretepanje.« Moram reči, da med obiski v Črni gori tovrstnih značilnosti nisem opazila.

Preveč sreče

Alice Munro

Too Much Happiness. »Preveč sreče« so bile zadnje besede Sofije Kovalevske. Srečo je v bistvu težko opredeliti. Najbrž gre le za trenutke, ki pa se jih moramo zavedati takrat, ko so. Občutiti srečo. To mimobežno občutenje je najlepše ubesedil Pamuk v Muzeju nedolžnosti, gotovo še kakšen pisec, a Pamuka se vedno spomnim, ko se sprašujem, če je nek trenutek sreča.

Tudi tokrat so kratke zgodbe bizarne, nenavadne za običajno življenje in mestoma grozljive. Kot Dahlove ali Mc Ewanove, ne pa fantastične in mistične kot na primer Pachechove ali tiste Harrisove.

Običajno nenehnih nasvetov, po katerih nismo sami povprašali, ne sprejemamo z odprtimi rokami. »Dajali sta mi nasvete, ki jih nisem želela.« Težko pa se ustavimo, da ne bi dajali nasvetov drugim, na primer svojim otrokom. Sčasoma se tudi tega naučimo.

Zabaven se mi je zdel odstavek o značilnih oblekah, ki jih nosijo ljudje nekaterih poklicev. »«Zdi se mi tako absurdno«, je napisal, »da naj bi se človek zapenjal v nekakšne obleke. S tem mislim na obleke, kakršne so značilne za inženirje ali zdravnike ali geologe, ki se sčasoma prirastejo na kožo in jih ni mogoče več sleči.«« Ste že kdaj pogledali črne napol športne čevlje geodetov, ki jih nosijo za službene priložnosti? Ali pa kariraste srajce računalničarjev? Ali pa morda črne pulije arhitektov? In razpoznavna oblačila dizajnerjev?

Govori tudi o življenju v sedanjem trenutku, ki ga večinoma nismo sposobni. »Pravi, da živi v sedanjem trenutku. Ko sem ga vprašala, ali mar danes ne živimo vsi tako, je odgovoril, da on misli na resničen sedanji trenutek.« »Življenje sproti« pa lahko pripelje tudi do absurda. Življenje, ki ne išče gotovosti za prihodnost s kopičenjem materialnih dobrin.

Življenje za trenutek pa je tisto, ki lahko prinese občutenje sreče. »Tako mi je lažje. Obstaja samo tisto, kar je videti navzven, dejanja, vsak trenutek v življenju. Odkar sem spoznal to, sem srečen.«

Ljubo življenje

Alice Munro

Dear life.

»O tem gre knjiga: Ime mu je bilo Roly Grain in ne igra nadaljnje vloge v tem, o čemer pišem, kljub svojemu škratjemu imenu, ker to ni zgodba, samo življenje.« Knjiga gre torej o življenju, običajnemu življenju, ki je daleč od tistega, kot si ga zamišljamo, da bi moralo biti. Vedno imamo v sebi neko predstavo, kako bi moralo življenje teči in s to idealno predstavo primerjamo vse kar se nam primeri. Težava je v tem, da je tisto, kar se nam primeri življenje, idealna predstava pa je samo naša misel, pravzaprav iluzija o življenju. Življenje se torej zgodi, se dogaja in nikoli ni takšno, kakršnega smo si začrtali v naših predstavah. Morda je to še teže doumeti nam, otrokom socializma, ki nam je do začetka devetdesetih vse teklo nekako samoumevno, tudi zato, ker smo živeli v neke vrste nevednosti in nismo bilo obremenjeni z dogodki, ki razdvajajo narod. Sem že malo zašla, a želela sem povedati, da knjiga pripoveduje kratke zgodbe o življenju kot je. Vsaka izmed zgodb v sebi nosi dogodke, ki so življenje in zgodbe, ki se ne končajo. Ne srečno in ne nesrečno, ker sta občutenje sreče in nesreče nerelevantna pri tem, ker je življenje takšno kot pač je. Torej smo lahko samo subjektivno srečni ali nesrečni v tem kako vse skupaj doživljamo. Ker življenje je in gre svojo pot.

O subjektivnem doživljanju nas je učil že profesor ekološke psihologije: »Ko sem bila mlada, sem živela na koncu dolge ceste oziroma ceste, ki se mi je zdela dolga.«

O tem, da mora preprosto miniti čas, da na koga malo manj mislimo: »Tisto jesen in zimo in pomlad, ki so sledile, skoraj ni minil dan, da ne bi mislila nanj.«

O tem, da se v ljubezni nič ne spremeni: »Zame je bilo enako kot takrat, ko sem zapustila Armundsen, ko me je vlak odvlekel proč, še vedno zbegano in polno dvoma. V ljubezni se v resnici nič ne spremeni.«

O tem, da se lahko malo zamislimo nad svojim obnašanjem, ko smo nad petdeset: »Res je, da je bila starejša, morda preko petdeset, in ženske take starosti so se začele vesti gospodovalno.«

O nenavadni percepciji moških: »Bilo je kup stvari, ki so jih moški sovražili. Oziroma niso imeli kaj početi z njimi, kot so rekli. In to je bilo povsem res. Niso vedeli, kaj bi z nečim počeli, zato so to sovražili. Morda na enak način, kot sem jaz čutila do algebre – močno sem dvomila, da mi bo kdaj koli prišla prav. A ne do te mere, da bi si zato želela, da nekega dne izgine z obličja sveta.«

O tem, da je vse proti nekaterim: »Nekateri ljudje naredijo vse narobe. Kako naj to razložim? Hočem reči, da obstajajo taki, pri katerih je morda vse proti njim.«

»Ampak vse je za nekaj dobro, če imaš voljo.«

»Za nekatere stvari rečemo, da jih ni moč odpustiti ali, da  si jih ne bomo nikoli odpustili. Ampak si jih – ves čas tako počnemo.«

Za konec pa še glagol, ki ga je uporabila prevajalka, ki me je pozitvno vznemiril – osrediniti. »A ni se mogla osrediniti na njegove odgovore.«