Dojka

Philip Roth

The Breast. Najbolj bizarno delo avtorja, katerega sem prebrala praktično vsa v slovenščino prevedena dela. Tega pa nisem, čeprav gre za zanimivo središče romana, s podobno tematiko in verjetno podobnimi motivi pisanja, kot ga ima Roth pri ostalih svojih delih, posebej v nizu Kapesh in Nemesis.

Prav te dni pa začenjajo v kinematografih vrteti film, ki je nastal na osnovi njegovega romana Ameriška pastorala, ki mi je pred dobrim letom prišel v roke v okviru ponudbe Mesta bere.

Prevara

Philip Roth

Deception. Rotha je vedno zanimivo brati, čeprav se v praktično vseh svojih delih dotika staranja, bolezni, ljubezni, spolnosti, judovstva in pisateljevanja. Kot običajno tudi tu piše o svojih izkustvih in notranjih doživetjih. Nekaj je napisal tudi o tem, da pisatelji velikokrat pišejo sterilno, torej, da pišejo tem, kar predvidevajo, da bi bralci radi brali in ne o svojih dejanskih doživljanjih, da ne bi razkrili sebe, svoje intime. »Vsa tista plahost, prikrita v »diskretnost«, o človeških nasprotjih in brezbožnih impulzih. Strah pred razsvetinjenjem in groza samote. Kot bi bila čistost srčika pisateljeve narave. Naj nebesa pomagajo takšnemu pisatelju! Kot bi Joyce ne brez sramu ovohaval Norinih spodnjic. Kot bi Svidrigailov nikoli ne šepetal v duši Dostojevskega.« Če pisanje ni (notranje) iskreno ni pristno. Bralec to čuti.

»Zanima ga strašna dvoumnost in negotovost »jaza«, način, kako avtor dela mit iz samega sebe in, predvsem, zakaj. Kaj ga je vzpodbudilo? Od kod prihajajo vse te improvizacije na samega sebe? Zakaj je biograf že nekako jezen na Zuckermana in ga skuša premagati.« Roth se torej ukvarja s svojim alter egom, in ko mu ta postane dolgočasen ga pusti umreti. Zadnji roman z Zuckermanom je izdal pet let pred Prevaro.

Zanimiva je tudi njegova misel o tem, da »pisatelj, ki pri šestintridesetem ve, kaj hoče, ne prenaša več izkušenj v mit – mit podeljuje izkušnji.«

Nejasna prihodnost je vznemirljiva, prav danes smo v neki družbi razpravljali o tem, da je bolje, da je meglena, da ne vemo zanjo. »Ne zmorem životarjenja od enega stavka do naslednjega. Ne, jogo izvajam. Nekakšno makrobiotiko. Ravnokar skušam živeti z radostjo, ki jo premorem. Saj veš, ta vrsta brezmejne nejasnosti je zelo vznemirljiva.«

Piše tudi o tem, da se preenostavnih razmerij naveličamo. » … In to je moja nemesis. Tako. to je vse. Mar nisi imela razmerij, ki ne bi bila obremenjujoča – ki so bila prijetna? No ja. Kaj je bilo s temi? Naveličala sem se jih.« (s. 110)

»Neka ženska, ki ima ogromno dragocenega nakita in torbo, ki jo je kupila pri Louisu Vuittonu, kar pomeni ­– da ne dojema ničesar.«

»Toda, kaj ni mišljeno, da bi se ukvarjali s problemom tebe, ne pa s tvojimi problemi?«

»Res je ob ljubimcu izgine življenjski vsakdan. Bolezen Emme Bovary. V silovitem naletu prvih ženskih strasti je vsak ljubimec Radolphe.«

»… V najslabšem primeru bi to pomenilo, da bi živela do konca življenja,….«

Slehernik

Philip Roth

Everyman. Še nikoli se nisem zamislila ob besedi slehernik. In, da dejansko pomeni to, kar je v angleščini everyman. Vsak človek, vsakdo. Roth se v romanu dotika podobnih tem, kot jih najdemo v njegovih zadnjih romanih. Staranja in ob tem doživljanja moškosti, življenja po petdesetem, spolne sle in navdiha, ki jo daje mladost, bolezni, doživljanja in pričakovanja smrti, družinskih razmerij, spominov na otroštvo. Vsa dela dajo občutek avtobiografskega pisanja, prav zaradi včasih precej intimnega razmišljanja o dogodkih in ljudeh, pa tudi zaradi izbire krajev, kjer se zgodbe odvijajo. Sicer naj bi šlo za literarno fikcijo, to delo pa spada v sklop del poimenovan »Nemeses«. Najbrž poguba ob iztekanju življenja.

Čeprav so teme, ki se jih loteva precej zahtevne in neprijetne za razmišljanje, piše o njih na zanimiv način. Četudi jih je neprijetno brati, in jih slehernik v vsakdanjem življenju skuša odrivati na stran, se mora vsakdo z njimi enkrat soočiti.

Opis praznine, ko nekoga ni več. »Toda prostor, ki sta ga zavzemala s svojima telesoma, je bil zdaj prazen. Njune, vsaj do tega trenutka prisotne snovnosti ni bilo več.«

Otroška različica Vargovega dekleta.

Ogorčenje

Philiph Roth

Indignation. Kot v preostalih knjigah Philipha Rotha, je tudi branje te lepo vodilo misli. Za tekočo besedo se imamo zahvaliti tudi prevodu Miriam Drev. Zgodba vpotegne bralca v občutenja posameznika in dogajanje njegovega življenja.

Glavni junak (sin košer mesarja) je bil upornik proti hlinjenim in licemernim družbenim navadam, upiral se je tudi institucionalno zapovedani veri. Njegov značaj in nazor lahko spoznamo iz razgovora z dekanom, ko je bil Markus poklican na zagovor. "Ne potrebujem utehe. Ne verjamem v boga in ne verjamem v molitev." "Oporo najdem v tem, kar je resnično, in ne v tem, kar je dozdevno. Molitev je po mojem mnenju čisti nesmisel." Dekan ga je po tej izpovedi vprašal: "Ampak dovolite, da vas vprašam Marcus iz gole radovednosti, kako shajate v življenju – ko so vendar naša življenje prepolna bridkosti in nadlog – ne da bi se naslanjali na versko in duhovno vodstvo?" Odgovoril je: "Povsem dobro shajam" In še "Je kaj narobe s tem, če človek poišče rešitev tako, da mirno odide?" Marcus si je mnenje ustvarjal tudi iz eseja Bertranda Russela (s.78), ki med drugim "popolnoma nepristransko razpravlja tudi o tem, kako so cerkve upočasnile človeški napredek, in kako ljudem vseh vrst povzročajo nezasluženo in nepotrebno trpljenje, ker se oklepajo lastne opredelitve tega, čemur pravijo moralno. Religija, zatrdi Russel, temelji predvsem na in v glavnem na strahu – strahu pred skrivnostnim, strahu pred neuspehom in strahu pred smrtjo. Strah, pravi Bertrand Russel, je oče okrutnosti, zato ni nič čudnega, da sta okrutnost in religija dolga stoletja stopali z roko v roki. Osvojite svet z inteligenco, pravi Russel, ne pa da se pustite suženjsko podjarmiti grozi, ki jo povzroča življenje na njem. Pojmovanje boga v celoti, zaključi, je pojmovanje ki je nevredno svobodnega človeka."

V svojih odločitvah je bil Marcus Messner precej svojeglav in se ni podrejal družbenim normam. To ga je, najbrž po mnenju moralistov, pripeljalo do povsem drugačnega konca življenja, kot bi ga, če bi se pri odločitvah podrejal merilom, ki jih postavlja družba (in vera). "Na kako grozen, nedoumljiv način človekove najbolj vsakdanje, naključne, celo smešne odločitve dejansko privedejo do popolnoma prekomernih posledic." Primer takšnih posledic je v knjigi prikazan tudi z dogodkom, ko je povsem nedolžno kepanje na dvorišču kolidža ušlo z vajeti.

Govori tudi o spremembi svojega očeta po petdesetem. Včasih je pri najhujšem, ko so jih oropali vsega dejal. "Denar bomo že nadomestili. Hvala bogu, da smo ostali živi in zdrav." "Isti človek, ki je bil zmožen reči kaj takega in to tudi verjeti, zdaj ne more narediti ničesar več, ne da bi ga glodalo miljon skrbi." Mama, ki ves čas živi z njim pravi. "Ljubi fant, je to tisto, čemur pravijo sprememba osebnosti, ali pa se je z njim zgodilo nekaj strašnega? Je to nekaj novega – je mogoče? Z Jasnega neba? Pri petdesetih? Ali pa gre za nekaj, kar je bilo zakopano v njem, in zdaj prihaja na površje?"

 Vstanite vsi, ki nočete postati sužnji! Z lastnim mesom inkrvjo, zgradili bomo nov kitajski zid!"

Umirajoča žival

Philip Roth

The Dying Animal.

Naslov prihaja iz Yeatsove pesmi, ki se ukvarja s podobno tematiko kot Rothova novela. Caught in that sensual music all neglect. … Consume my heart away; sick with desire/ and fastend to an dying animal/it knows not what it is; and gather me/into the artifice of eternity. (Sailing to Byzantinum). 

Pravzaprav sem ob branju najprej pomislila, da gre za avtobiografsko delo, saj so strasti, hotenja in razmišljanja protagonista, podobne starosti kot avtorja, prepričljiva.  Podobno, kot v Intimnosti, le da je tam Kureishi odkrito pisal svojo zgodbo. Erotična hotenja v prvem delu knjige so napisana prav po moško, tako da sem ob branju najprej mislila, da bo šlo samo zato in se zaradi ponavljanja niso zdela več zanimiva. A vsebina se razvije in postane precej več kot zgodba neukrotljive strasti starejšega moškega. Družinski odnosi. Pričakovanje konca. Spoznanje bolezni.

»Treba je razlikovat med umiranjem in smrtjo. Umiranje ni skozinskoz nepretrgano. Če je človek zdrav in se dobro počuti, je umiranje neopazno. Ni nujno, da se konec, ki je gotov, napove izrazito. Ne, tega ne morete vedeti. Edino, kar veste o starih ljudeh, dokler niste stari, je, da jim je čas vtisnil svoj pečat. Toda, če veste o njih samo to, jih zamrznete v njihovem času, to pa pomeni, da ne veste sploh ničesar. Še ne starim pomeni izraz biti star si bil. Če si že v letih, pa ti izraz biti star ne pomeni samo, da si bil, ampak povrh tega tudi to, da še zmerom si. Tvoja nekdanjost je zelo živa. Še zmerom si, in tvoje zdajšnje bivanje te s svojo polnostjo preganja ravno tako kakor tvoje nekdanje bivanje, tvoja preteklost. Predstavljajte si starost takole: ta je samo preprosto dejstvo, da je vaše življenje na kocki. Ne moreš ubežati vedenju, kaj te čaka  kratkem. Tihota, ki te bo obdajala za večno. Drugače se nič ne spremeni. Drugače si nesmrten tako dolgo, dokler živiš.«

Protagonist zgodbe se veliko ukvarja s svojim staranjem v povezavi s svojo seksualnostjo, ki jo poustvarja s precej mlajšim objektom poželenja, ki mu nudi volupté - Consuelo. In ob tem pomišlja z asociacijo na sliko The Artist and his Second Wife Satnleya Spencerja, ki visi v galeriji Tate. Na strani 143 je precej realistični opis te slike, pisatelj ga imenuje kot »klasičen primer sobivanja ženske in moškega, ki sta že dolgo skupaj«. Krutost realnosti. Mlajši bi rekel: »Me da asco«. Starejši pa se sprijazni in išče druge vzporedne svetove za navdih.

Brezpogojna ljubezen ali zastrtost? Lastništvo ali svoboda. Težko je najti ravnotežje, ker nobena izmed skrajnosti ne pripelje do zadovoljstva. »Kje je zadoščenje in kje je občutek lastništva. Kako, da je ne morem imeti, če jo imam? Celo kadar dobiš, kar hočeš, ne dobiš tega, kar hočeš. V tem ni miru in ga ni mogoče najti.«

Roth kot Beigbeder. David poustvarja klasično glasbo, da bi pozabil na ljubezenske strasti. (s. 97) 

Ljubezenskim fantazijam se je prepuščal tudi ob igranju Mozartove sonate v c-molu. Consuela mu je vračala domislice. Na primer s pošiljanjem razglednice z »značilnim Modiglanijevim aktom dosegljivega zleknjenega sanjskega dekleta«.

Svojo vlogo očeta primerja s tistem v Bratih Karamazovih: »zakaj otrok, bi mu bil napoti v njegovem razuzdanem življenju.«

Merrymount zibelka puritanstva. 

Ameriška pastorala

Philip Roth

American pastoral. Rotha sem poiskala v knjižnici, ker ga imam že nekaj časa na spisku. Po prebranem Človeškem madežu. Sicer nisem iskala ravno Ameriške pastorale, pravzaprav sploh nisem iskala kakšnega specifičnega naslova. Bil je dan, ko nisem prišla v knjižnico z vnaprej pripravljenim spiskom knjig, ampak sem brskala po avtorjih, katerih kakšna izmed knjig se mi je že dobro brala. V obeh knjigah kot lik pisatelja nastopa isti Rothov alter ego Nathan Zuckerman.

Pisanje poseže globoko v nrav glavnih junakov, v vzgibe in vzroke, ki so krojili njihove značaje in njihovo ugibanje, zakaj se jim je življenje tako obrnilo. Protagonisti ameriške pastirske zgodbe so liki ameriškega sna, »lepote po ameriško«, z idealnim prvim dejanjem življenja (blesteči kot Kennedy) in ne srečnim koncem. »In to pri moškemu, ki mu je sreča padla v naročje, da bi se nato vse zasukalo popolnoma drugače. Niti najmanj pripravljenemu na tisto, kar ga je doletelo. Kako bi mogel vedeti, ob vsej svoji skrbno preverjeni dobroti, da je tveganje, če bi rad živel ubogljivo, tako visoko? Ubogljivost si vendar izbereš, kadar želiš zmanjšati tveganje. Lepa žena. Lepa hiša. V službi mu gre kot po maslu. S svojim težavnim očetom shaja solidno. Resnično si je ustvaril svojo različico raja in se ugnezdil v njej. Tako živijo uspešni ljudje. Dobri državljani so. Bog se jim smehlja iznad oblakov. Če se pojavijo težave. se prilagodijo. Nenadoma pa se vse skupaj spremeni in postane nevzdržno. Nič se ti ne smehlja od nikoder. In kdo se lahko tako prilagodi? Tu je človek, povsem nepripravljen na življenje, ki bi se zatikalo, kaj šele, da bi postalo neznosno. Toda kdo je sploh pripravljen na nevzdržen položaj, v kakršnem se slej ali prej znajde? Kdo je pripravljen na tragedijo in nedoumljivost trpljenja? Nihče. Človekova tragedija je v tem, da ni pripravljen na tragedijo – in takšna je tragedija slehernega človeka.« Shit. Raje spijem kakšen kozarček antioksidanta in pojem magdalenico.

Ali, kot piše nekoliko kasneje. »Ničesar ni mogel preprečiti. Ne zdaj, ne kdaj prej, čeprav je bil šele sedaj pripravljen verjeti, da izdelovanje prvorazrednih damskih rokavic v četrtinskih velikostih ni zagotavljalo, da bo obenem brezhibno ukrojeno življenje vseh, ki jih je imel rad.«

Če gremo še malo naprej, pa smo že pri smislu življenja. »Dojel sem najhujši nauk, ki ga ima na zalogi življenje – namreč, da je nesmiselno. In komur se primeri to, sreče nikdar več ne doživlja spontano. Zanj postane izumetničena in še za takšno mora plačevati ceno trdovratne odtujitve od sebe in svoje preteklosti.« Precej bliže mi je različica pogleda Douglasa Adamsa. In predvsem je z njo laže živeti.

Zanimiva je tudi misel, da imaš nekoga rad kot objekt. »Kot objekt – rad jo imaš kot usran objekt. Tako kot imaš rad svojo ženo.« To ni samo del ameriške lepote, ki jo srečamo v Stepfordu. Tudi pri nas se najde Stepford. Ne samo doma, tudi na delovnem mestu.

Ameriški junaki težkim izkušnjam navkljub ohranijo navidezno plitkost. Vsaj tako je mislil Nathan, ko se mu je Šved zaupal »Na ukaz nečesa, kar je presegalo njegove moči, se je davno tega zaustavil. Nekaj ga je davno tega spremenilo v poosebljeno plitkost. Nekaj ga je davno tega posvarilo: glej, da ne boš čemu nasprotoval!« Nathan ob Švedovi zgodbi poišče vzporednice s Tolstojevim Ivanom Iljičem, ki je vse življenje živel spodobno in cenjeno, na njegovi smrtni postelji pa ga je v muki agonije in groze prešinila misel: »Morebiti pa nisem živel, kakor bi bilo treba.« Morda že kakšna kriza srednjih let prinese podobna razmišljanja. Postavlja se torej vprašanje, kako je prav živeti oz. kako je živeti prav. In kaj smo v življenju naredili narobe, da se nam je obrnilo v neželeno smer. V bistvu je to srž proučevanja značajev, odnosov in dogodkov protagonistov romana.

Pisatelj se, tako kot v Človeškem madežu, ukvarja z umikom v samoto. Pa tudi s tem, ali se ubadati s tem, kako razumemo druge (ljudi). »Ampak kaj kljub temu storiti s to strašno pomembno temo sočloveka, s katere se neizbežno osuje pomen ki ji ga pripisujemo, in se v zameno navzame takšnega, ki je gol nesmisel, ker smo vi brez izjeme tako slabo oboroženi za prepoznavo notranjih procesov in nevidnih nakan druge osebe? Naj vse vsi po vrsti umaknemo, zaklenemo vrata in, podobno kot samotarski pisatelji, občepimo sami v zvočno neprodušni celici, v njej izoblikujem ljudi iz besed in potem trdimo, da so ti ubesedeni ljudje bliže resničnosti, kakor resnični ljudje, ki jih iz dneva v dan mrcvarimo s svojo nevednostjo? Stvar je taka, da v življenju ne gre zato, da bi ljudi pravilno razumeli. Pač pa življenje pomeni, da jih razumemo narobe. Tako pravzaprav prepoznamo, da smo živi: motimo se. Mogoče bi bilo najbolje, da nehamo razglabljati, ali ljudi razumemo prav ali narobe, in se kratko malo prepustimo toku. Toda kdor to zmore – ha, ta e srečen človek.«

Na zanimivi izkušnji z obletnico mature v kasnejših letih se Nathan (če ste brali površno, je to pisatelj) ukvarja tudi z drobnimi idejami, kako premagati strah pred smrtjo. »Pet minut po odhodu srečanja sem odstranil dvojni omot in pojedel vseh šest rugelachev, polžkov iz krhkega testa s sladkornim posipom, s cimetom obrobljene hiške pa so bile mikroskopsko okrašene z drobcenimi rozinami in sesekljanimi orehi. Med hlastnim goltanjem grižljaja za grižljajem sladičic, katerih mokasto razkošje – mešanica masla, kisle smetane, vanilje, smetanovega sira, jajčnih rumenjakov in sladkorja – obožujem že iz otroštva, sem morda upal, da bo Nathana zapustilo tisto, kar je, kot pove Proust, zapustilo Marcela v trenutku, ko je prepoznal »okus male magdalenice«: strah pred smrtjo. »Samo okus,« piše Proust, in … »nenadoma je zginilo občutje, da sem klavrno, naključju podložno in umrljivo bitje.« In tako sem pohlepno, lakomno jedel, ne da bi za hipec predahnil med volčjim požiranjem nasičenih maščob in ne da bi bil na koncu deležen vsaj delčka Marcelove sreče.« O tem (strahu pred smrtjo) sicer obširno razglablja knjiga pisem, ki jo že berem in bo naslednja na vrsti za tale blog – Mance Košir Darovi minevanja.

Pubertetna hči pravi staršu: »Zmeraj samo neki načrti. Zmeraj ti tvoji poskusi, kako poiskati najpametnejšo rešitev.« Že slišano. In še res je, da v življenju pretiravamo s svojimi predsodki, stereotipi. Morda zato, da bi čutili neko varnost za prihodnost, ki je negotova. Otroci nam velikokrat pokažejo ogledalo. Tudi pravi prijatelji. »Ti povem, kaj si? A ti kaj štekaš? Nekdo, ki vedno poskuša vse zgladii. Nekdo, ki vedno poskuša ostati zmeren. Nekdo, ki nikoli ne pove resnice, če meni, da bo z njo nekoga prizadel. Nekdo, ki vedno sklepa kompromise. Tak, i je vedno zadovoljen s sabo. Tak, ki vedno išče svetlo plat zadeve. Lepih manir. Tak, ki vse potrpežljivo prenese. Ki je vedno skrajno spodoben. Fant, ki ni nikdar prekršil pravil. Ubogaš vse, kar ti predpiše družba. Spodobnost. Spodobnosti se pljune v fris.« Je tudi vse kar počnete vi prežeto z vašo dobročudnostjo? Ste se tudi vi zamislili?

Tudi Roth se ukvarja s seboj kot pisateljem. Ne samo zato, ker je v svojih romanih tudi pisatelj, tudi zato, ker razglablja o tem kako pisati. Citat iz njegovega prvenca Zbogom Columbus (v prevodu Zdravka Duše) nam je podarila prevajalka Miriam Drev (mimogrede čestitam za prevod pastorale!), v spremni besedi. »Svojih bralcev se hočem polastiti, medtem ko berejo – in, če mi le uspe, se jih polastim na načine, na kakršne se jih drugi pisatelji ne morejo. Nato jih spustim, da se vrnejo v svet, kjer si vsi drugi prizadevajo, da bi jih spremenili, prepričali, premamili in jim zavladali.« Prehod med bralnim svetom in realnostjo je. V besedi iščeš vzporednice z realnim svetom in iz knjig se učiš, kako se laže spoprijeti z življenjem.

Duke Ellington,Caravan 

Spet en predlog blog za bralce. Meni je (ravno) prav, da se spomnim.

Človeški madež

Philip Roth

Pravkar sem ugotovila, da bi morala knjigo še enkrat prebrati, če bi želela prenesti naprej kakšno izbrano misel. In to zelo skrbno na način, da bi označevala ali izpisovala posamezne pomisli ob njih. Že večkrat sem si rekla, da si moram ob začetku branja vedno pripraviti priročni listek in pisalo za sprotno zapisovanje ujetih misli. Pa me je tudi ta knjiga, zahtevni tematiki navkljub*, močno potegnila in prebrala sem jo praktično na mah. Gotovo je temu botrovala tudi mojstrska zasnova razkrivanja posameznih plati sedanjosti in preteklosti ter značajev udeležencev v zgodbi. Torej polna knjiga.

*Rasizem, vietnamski, postravmatski sindrom, zatajitev lastnih korenin, zaradi česar babica nikoli ni videla vnukov, popolna osamitev, brezkompromisno povzpetništvo, ki povozi tako dobro v človeku, kot dobro razvoja ne meneč se za veliko krivico.