Držimo pesti

Carolina Setterwall

Låt oss hoppas på det bästa

Pisatelji se poslužujejo različnih možnosti opisovanja preteklosti in sedanjosti. Nekateri pišejo zgodbo tako kot se je dogajala, od začetka do konca, tako kot na primer Murakami v Uboju komturja. Moram reči, da mi je ta način najbliže, ker se napetost v zgodbi stopnjuje zaradi poteka samega. Je pa res, da je Murakami mojster pisanja in zgodba vpotegne v vsakem primeru. Nekateri pisatelji pišejo eno poglavje v sedanjosti, drugo v preteklosti in tako skačejo nazaj in naprej. Od knjig, ki sem jih brala v zadnjem času je bilo v zgodbi romana Tako belo srce. Tam je bilo verjetno nujno, ker je bila zgodba, ki se je dogajala v preteklosti preveč nazaj. Tovrstni pristop lahko pripelje do tega, da bralcu zgodba iz preteklosti ni tako pomembna, ker se napetost stopnjuje v sedanji. Setterwallova je ubrala podoben pristop, le da se alternacija dogajanja v času v zadnji tretjini zlije v zgodbo v sedanjosti. Poglavja, ki opisujejo preteklo dodajanje namreč potujejo v času hitreje, kot tista v sedanjosti.

Sicer, kot berem, gre za avtobiografsko delo. Moram reči, da me je v nekaterih delih zgodba bolj pritegnila, v nekaterih manj. Vse skupaj je zanimivo branje osebnega doživljanja odnosov in sebe v posebni situaciji.

O naraščanju nemira. »V meni poleg dojenčka raste tudi nemir.«

O spreminjanju. »Od nekdaj sem znala vse dobro izpeljati. Bila sem učinkovita organizatorka. Dobro sem prenašala stresne situacije. Zato sem zdaj grozno razočarana nad sabo.«

»Čeprav ne reče, da je srečen, ampak radosten.«

Knjige, ki jih berem, dam v branje tudi mami. Zapisala je: »Dobra knjiga in odličen prevod.«

Knjiga o Blanche in Marie

 Per Olov Enquist

Boken om Blanche och Marie. Knjiga s posebno tematiko, za katero je treba biti razpoložen. Tako kot za Ljubimki Elifriede Jelinek, ki sem jo brala pred kratkim. Nekoliko specifične in temačne okoliščine z ozračjem psihiatričnih bolnišnic v predprejšnjem stoletju.

Ogledala

Vesna Milek

Kratki zapisi. Impresije, včasih pomešane z ekspresijo. Tako vidim Ogledala.

Murakami je tudi razmišljal o podobi v ogledalu. " »A se ne vidiš vsako jutro v ogledalu?« »To je drugače«, je rekla. »Tisto je samo fizičen odsev.« "

O ločevanju od stvari. Nekaj podobnega sem že prebrala pri Ellen DeGeneres.

»Spadam med tiste ljudi, ki se težko ločijo od stvari. Ko rečem stvari, mislim na tiste drobne brezvredne predmete, ki jim rečejo navlaka, ali kosi oblačil, ki jih je »treba zavreči, če jih nisi oblekel dve sezoni«. Priznam, pride trenutek, ko se mi zdi, da me dušijo, takrat začnem z poklanjanjem, razdajanjem, ..« Moram priznati, da delim ta občutja, vendar je tu še en moment – stvari, ki so še v redu, ne morem kar vreči stran. V njih je vložene toliko in toliko zemljine energije, poleg tega s tem, ko jih zavržemo, obremenimo okolje. Zato imam precej boljši občutek, če jih še kdo uporabi. So pa stvari, ki odsevajo nek čustven spomin, pri meni na primer tudi moj avto. Če ste prebrali zadnjo Murakamijevo knjigo, tudi on se je navezal na starega Peugeota 205.

O branju.

»Moje lansko poletje je bilo v znamenju Elene Ferrante in Neaplja, to je bila tista vročična izkušnja, ko knjig nadomesti zunanji svet, ko drhtiš od vznemirjenja in jočeš, ko se približuješ koncu četrte knjige, ker si ne znaš predstavljati, da se boš moral posloviti od likov, ki so postali del tvojega sveta.« Branje knjige tudi mene vpotegne in še nekaj časa živim z njo, jo pogrešam.

»Brati pomeni približevati se nečemu, kar pravkar nastaja, je rekel Italo Calvino.«

»Vsakič, o beremo pesem, to ni ista pesem. Ker mi nikoli nismo isti. V tem je čar branja, ključ, zakaj te izkušnja lepega tako pretrese v »tistem« trenutku, v naslednjem ne več. Ker samo takrat, ko si razpoložen za lepoto, lahko zagledaš lepoto kjerkoli.« Imam podobno izkušnjo s knjigami, za nekatere nisem bila pripravljena, v pravem stanju.

O marsičem.

»So samo ljudje, ki se zavedajo, da povzročajo bolečino, in taki, ki se ne zavedajo.«

Pri rdečelaskah je izpustila Suskindovo.

»Govoril je počasi, zelo počasi, kot bi z besedami dejansko raztegoval čas.«

»Človek je nesrečen zato, ker ne ve, da je srečen. (Dostojevski, Besi)«

»Bistvo ljubezni je v nenehnem hrepenenju. (Durrel, Rumi)

 

Luz Casal, Piensa en mi, cuando sufras…. 

 

Kavarna nostalgija

Zoe Valdes

Cafe Nostalgia

Že v blogu o Dala sem ti vse življenje iste avtorice sem zapisala, da jo včasih odnese v (pre)dolgo opisovanje ali nezanimive dialoge in sem zato kakšne dele prebrala le po diagonali. Tudi pri tem romanu je bilo podobno. Mestoma zelo zanimivi opisi, zgodbe in asociacije (predvsem, ko opisuje življenje v Parizu), tu in tam pa deli, ki niso pritegnili moje pozornosti.

So pa med besedilom zanimiva razmišljanja. V tem na primer v enem odstavku poveže ljubezen, izkušnjo branja in sprejemanje drugega jaza (izpisala sem si od branja naprej, ker je dolg odstavek, celotnega lahko preberete na strani 11). "Branje me sili k branju. Branje je znamenje, da ostajam nedolžna, da se še sprašujem. Spraševati koga? Ko sem na sredini knjige, preneham biti jaz. Kajti med branjem sanjam. Vendar brati, sanjati in poljubljati ustnice pomeni živeti z mojim jazom, v notranjosti jaza. Cenim melanholijo jaza. Obstaja nenavadna privlačnost med tvojim jazom in mojim jazom: med jazom tistega, ki ga v imenu moralnih konvencij ali družbenih travm zanika pomembnost intimnosti jaza drugega. Edino branje se prekriva s samotami, ne da bi naš ego nadvladal obdobja, kraje in navade drugega človeka. Sprejemanje našega bližnjega ni isto kot toleriranje, to staro modrost smo prehitro prezrli. Glagol tolerirati vsebuje cenzuro. Dejstvo, da beremo dopušča – čeprav s težavo, ker predstavlja kulturno izkušnjo – sprejemanje drugega jaza in v najbolj srečnih in razumnih okoliščinah dopustimo, da se združi z našim jazom. Sprejmemo strah pred smrtjo, ki ga prevzamemo kot kultni dogodek."

(in še na strani 53) "Nekatera dela te trenutno vznemirijo, druga kot je to, me bodo vedno pretresala; ne po vsebini, temveč, ker me vnovično prebiranje vrne v neraziskano nedolžnost, v dneve, ko sem brez strahu verjela v svojo prihodnjo zrelost, kjer sem se videla v vsej svoji polnosti, odločna, trdna kot čudovita junakinja veličastnega filma nouvelle vague. Moja težava je, da uživam v žalosti, melanholična stanja mi nudijo besen užitek."

"Žal ne gre za pretiravanje ali šovinizem, a vsaka kultura ima nezamenljiva pravila, in eno bistvenih pravil je stopnja čutnosti, s kakršno pojmuješ življenje."

Jean Moreau, Que ojos tus ojos

Cantando a la vida (56)

 Pedro Luis Ferrer, Romance de la nina mala

Un vecino del ingenio

Dice que Dorita es mala
Para probarlo me cuenta
Que es arisca y malcriada
Y que cien veces al día
Todo el batey la regaña.

Que a la hija de un colono
Le dio ayer una pedrada
Y que a la del mayoral
Le puso roja la cara
Quien sabe por qué razones
Por nosotros ignoradas.

Que si la visten de limpio
Al poco rato su bata
O está sucia o está rota,
Que anda siempre despeinada
Que no estudia la lección
Y nunca sabe la tabla.

Que el sábado y el domingo
Se pierde en las guardarrayas
Persiguiendo tomeguines
O recogiendo guayabas.

Y yo pregunto, vecino
Vecino de mala entraña
¿Quién puede decir que sea
Por esto mi niña mala?
Si hubieras visto lo íntimo
De su vida y de su alma
Como lo ha visto el maestro
Qué diferente pensaras.

Verdad que siempre está ausente
Pero…

 

Žeja

Amelie Nothomb

Soif

Posebna knjiga, kritiki pravijo, da je to dosedanji vrhunec njenega ustvarjanja. Vživela se je v Jezusovo doživljanje križevega pota. Nekateri bi pomislili, da preveč navadno opisuje srž vere.

Pravzaprav gre za to, da ljudje ne morejo stopiti iz svoje povprečnosti. In skrbi zase, samo. "Osupnil sem nad veseljem, s katerim so vsi po vrsti govorili proti meni. Sploh, ker je bilo popolnoma nepotrebno. Saj so vsi vedeli, da bom obsojen na smrt.

Prerokba ni prav nič skrivnostna. Poznali so moje moči in so lahko sami videli, da jih nisem uporabil za to, da bi se rešil. Natanko so torej vedeli, kako se bo končalo.

Zakaj jim je bilo toliko do tega, da bi mi prizadejali tako nepotrebno podlost?

Uganka zla ni nič v primerjavi z uganko povprečnosti. Med njihovim pričanjem sem čutil, kako uživajo. Uživali so v tem, da so se vpričo mene vedli nizkotno. Razočaralo jih je samo to, da moje trpljenje ni bilo bolj vidno. Pa saj jih nisem hotel prikrajšati za to naslado, samo to je, da sem bil veliko bolj osupel, kot ogorčen."

Nekoliko poenostavi naša sanjarjenja o trenutkih sreče, ki jih je treba ujeti tukaj in zdaj. "Če pomislim, da sem tedaj, ko sem vlekel za sabo ta križ, premišljeval, da smoter življenja ni prenašati težka bremena! Smisel življenja je ne trpeti. To je to."

O prenašanju bremen krivde nezadovoljstev pri obstoju na starše. "In tako, kot vsi za svoj neuspeh krivim očeta. To mi gre na živce. Prekleto trpljenje! Bi tudi brez njega vedno iskali krivca?"

O doživetju smrti. "Umreti pa je največje ponavzočenje. Ne gre mi v glavo, da si nešteto ljudi želi umreti v snu. Ta zmota je še toliko globlja, ker umreti v snu ne pomeni nujno, da gre smrt mimo neopažena. In sploh, zakaj bi želeli zamuditi najzanimivejši trenutek svojega bivanja? K sreči nihče ne umre, ne da bi to opazil, ker je to pač nemogoče. Tudi najbolj raztresen človek se ob prehodu v smrt brž vrne v stvarnost trenutka."

Nekateri so večno nezadovoljni s svojim bivanjem. "Pekel ne obstaja. Obstajajo pogubljeni, to pač, ampak to je zato, ker nekateri ljudje vedno najdejo čevelj, ki jih žuli. Vsi smo kdaj srečali najmanj eno tako osebo: človeka, ki je večno jezen na ta svet, kroničnega nezadovoljneža, takega, ki na razkošni gostiji, na katero je povabljen, vidi samo tisto, s čimer niso postregli." (99)

Dom za Penny

Jamie Brenner

Drawing Home. Moja prijateljica bi morda rekla, da ima slabo vest ob branju tovrstnega romana, da zapravlja čas v življenju za takšno literaturo. Ker je malo lažja. Jaz nasprotno nimam slabe vesti, če občasno primem v roke takšno knjigo, je bolj lahkotna, še posebej primerna za počitniške dni, ko sem vesela, če me življenje odnese v impresijo in ne naporna razmišljanja. Ta me je preselila v Sag Harbor, na Long Island, v tamošnji ritem življenja in arhitekturo obalnega mesta.

"Ni načina, da bi bila popolna mama, je pa nešteto načinov, da si dobra mama:" (Jill Churchill: Grime and Punishment)

"Dekle, kdaj boš sprevidela, da normalnost ni nujno vrlina? Prej kaže na premalo korajže." (Alice Hoffman: Practical Magic)

"Namesto, da te skrbi," ji je rekla mama, "rajši pomisli na kaj, česar se lahko veseliš. Vsaj na eno stvar, tudi če je majhna." Nekaj podobnega je moral delati glavni junak pri Uboju komturja, da se je uspel prebiti nazaj iz drugostranstva.

Sam pri sebi je treba skleniti. "Po dobrih dveh letih se ni čutila nič bliže temu, da bi "udarila po mizi". Tako je dr. Wangova rekla temu, da se ne vdaš obsesivnim in kompulzivnim mislim." "Nekoč je Henryu povedala, kaj ji je rekla dr. Wangova: naj ne razmišlja vedno o tistem, kar jo mori. Da mora pustiti, da take skrbi odnese stran."

Stepfordske ženske. "Predstavila ji je gostje in Emma si je poskušala zapomniti njihova imena, toda na pogled so bile preveč enake. Vse so bile privlačne na enak način, rahlo porjavele in čvrstih teles, v trenirkah znamke Lulemon, kot da se skupaj odpravljajo na tečaj joge."

Tole se ne dogaja samo v Ameriki. Precej ljudi takole reagira. "Me veseli," je rekla Emma. Ženska se je prazno smehljala, dokler ni Cheryl pristavila: "Emma je nova lastnica hiše Henrya Wyatta."

"Ja, je pomislila in v mesečini rezala vodo. Ta trenutek sem srečna."

"Ko se je predlani poleti začela družiti s Henryem, ji je rekel, da lahko umetnik "vzpostavi red" znotraj meja svojega dela, pa čeprav v svetu vladata kaos in nered."

 

Ljubezenski pobegi

Bernhard Schlink

Liebesfluchten.

Včasih se kaj naključi. »Počasi se je peljal mimo njene hiše in upal, da bo stopila ven, ga pozdravila, on pa bo potiskal kolo ob sebi in jo spremljal, nakar bi se samo po sebi naključilo, da bi se znova srečala. V bistvu se ne bi dogovorila, ampak preprosto sporazumela, kje in kdaj bo ona in on tudi. Za prav zmenek je bila mnogo premlada. Vendar ni nikoli stopila iz hiše, ko se je peljal mimo.«

Življenje v običajnosti. »Ni hotel živeti v drugi običajnosti, kot jo je poznal.«

Kaj s preteklostjo? »Ne razumem, zakaj preteklosti ne moremo pustiti pri miru. Zakaj te preteklost ne moremo pustiti pri miru, kot vse druge preteklosti.«

O minevanju ljubezni.

»Tako je svojo ljubezen vedno bolj prirezoval.«

»Le ritual ljubljenja se je izgubil. Ni vedel kdaj in zakaj Spominjal se je nekega jutra, ko se je zbudil in poleg sebe zagledal zabuhel obraz svoje žene, zavonjal rezek vonj njenega potu ter zaslišal njeno žvižgajočo sapo, in to ga je odbilo. Spominjal se je tudi svoje zgroženosti. Kako ga je lahko vse to nenadoma odbijalo, če pa se mu je prej njen zabuhli izraz zdel ljubek, njen rezki vonj vznemirljiv, žvižganje njene sape pa smešno. Ne to jutro, ampak nekoč pozneje, je njuno ljubljenje povsem usahnilo. Nekoč se je zgodilo, da noben od njiju ni več storil prvega koraka, čeprav bi vsak od njiju z veseljem sledil prvemu koraku drugega. Z veseljem, bilo ga je ravno dovolj, da bi zadostovalo za drugi korak, ni pa zadostovalo za prvega.«

O posledicah nesprejemanja odločitev.

»Vedel je tudi, da življenje odločitve, ki jih človek ne sprejme, zabeleži prav tako kot tiste, ki jih sprejme.«

Črni čevlji z luknjastim budimpeštanskim vzorcem.

Padajoči mož na sliki Maxa Backmanna.

Uboj Komturja

Haruki Murakami

Ideja se pojavi

Kishidancho goroshi: dai ichi-bu, arawareru ide hen (騎士団長殺し)

Murakami je res mojster pisanja (v slovenski različici ima nekaj zaslug pri tem zagotovo tudi prevajalec). Branje potegne in težko je delati premore. Tudi zato, ker poglavje vedno konča tako, da moraš pričeti z branjem naslednjega. Po nerodnosti sem si v knjižnici rezervirala samo prvi del tik pred lockdownom in spoznala, da zaradi zaprte knjižnice drugega niti ne morem rezervirati, Kar groza me je bila pričakovanja končanja branja prve, ker se mi je nekako zdelo, da bo na tem mestu nuja po branju druge še večja (kot je bila pri poglavjih).

" »A se ne vidiš vsako jutro v ogledalu?« »To je drugače«, je rekla. »Tisto je samo fizičen odsev.«

Besede "upravičilo" v Franu ne najdem.

"Dnevi so bili takrat še poletno vroči, po sončnem zahodu pa je gorski mraz že mrazil. Škržati, ki s prej tako hreščali, so zlagoma prepuščali glas velikemu zboru drugih žuželk. Drugače kot v mestu si je tod, sredi narave, novi letni čas nebrzdano jemal svoj delež na račun prejšnjega. "

"Zdramila me je tihota. Tudi to se zgodi. Včasih človeka zdrami nenaden zvok, ki pretrga tišino, spet drugič nenadna tišina, ki pretrga hrup. "

"Zravnal sem se , se zbral in karseda oklestil odvečne misli. "

"Bil sem utrujen, toda utrujenost ni bila brez telesnega udobja. "

"Poznam nekega arhitekta krajinarja iz teh logov, navajen je prekladati skalovje. "

"S samomumifikacijo je sket dosegel razsvetljenje, presegel svet dvojnosti življenja in smrti in obenem pridobil možnost odrešiti človeštvo. Temu pravijo nirvana. "

"Boljše je, da človek nekaterih stvari ne ve. Mogoče je res. Najbrž je tudi boljše, da človek nekaterih ne sliši. "

"Ko si sam zaprt v majhen temen prostor, se najbolj ne bojiš smrti; najstrašnejša je misel, da bi moral tam večno živeti. … Da bi preživel, mora človek tako ali drugače premagati ta strah. Se pravi premagati samega sebe. In zato se mora karseda približati smrti. "

"Namesto neomajne resnice izbiram omajno možnost. "

"Kar vidi oko, je resnično, je zašepetal komtur. Le odprite oči in glejte. Sodite lahko pozneje. "

"Gnalo naju ni to, kar sva imela, in ne ono, za kar sva si prizadevala, temveč tisto, kar sva izgubila, tisto česar nisva imela več. "

"V zgodovini je precej reči, ki naj raje obležijo v temi. Ni rečeno, da dejstva človeka obogatijo. Ni rečeno, da objektivno prekaša subjektivno. Ni rečeno, da resnica utrne utvaro. "

" »Hvala«, sem rekel iskreno, »te besede mi vlivajo pogum.« »Vi tudi rabite pogum?« »Veš da. Vsak ga.« "

" »Tudi jaz bi se rada razumela«, je rekla. »Nisi sama«, sem pritrdil. »Tudi jaz bi rad razumel sebe. Ampak to ni tako lahko. Zato rišem.« "

" »Kakšen je občutek?« »V bistvu nekam hecen. Kot da bi mi na lepem spodneslo pot, po kateri sem strumno hodil, in se samo še opotekam po praznini, ne da bi vedel, kako in kam naprej.« "

 Thelonious Monk, Monk's Music 

 

Metafora se prenese

Kishidancho goroshi: dai ni-bu, utsurou metafa hen

"Vas je to navznoter spremenilo?" "Ja, čisto. Navznoter in navzven, na več načinov. Čas mi je začel teči čisto drugače. Poleg tega mi, kot si rekla ti, časa prej ne uspe povezati s časom potem."

"Ni vedela, koliko časa je preteklo. Tam čas ni bil enoten, niti ne reden. Kljub temu se je zdelo, da teče."

"Čas je ne oziraje se na njene misli, mineval po lastnih načelih. V mali sobici, zleknjena na goli postelji, je opazovala, kako se lenobno vleče mimo."

"Parkirnega prostora tudi ni in ni hotelo biti in zazdelo se mi je, da svet postaja iz leta v leto bolj nevzdržen."

"Nehote sem se vprašal, če je to res. Včasih človek pozabi tisto, kar bi si moral zapomniti, in se spomni onega, kar bi po pravici pozabil. Zlasti pred skorajšnjo smrtjo."

"Spanec se me je izogibal vse do četrte ure zjutraj."

"Scott Fitzgerald v nekem romanu pravi, da ne kaže zaupati ljudem, ki razglašajo, kako normalni da so."

"Nihče ne ve, kaj je resnično," je odrezala. "Vse kar je vidno očesu, je konec koncev plod asociacij."

"Duh prebiva v spominu, hrani in preživlja se s podobami," je rekel ženski glas.

"Kakor se utapljajoči oklene boje, sem pomislil na peugeota 205. Svojega francoskega malčka, ki sem za njegovim volanom prepotoval kraje med Severozahodom in Hokaidom. Zdelo se mi je tako davno, a mi je v ušesih še vedno jasno odzvanjalo klenkanje njegovega robatega štirivaljnika. Nisem mogel pozabiti niti, kako nerada in škrtaje je šla njegova ročica iz druge prestave v tretjo."

"Zunaj se je razlegala tema." Branje me navda z ugodjem, ko je uporabljen nek nov pojem za opis neke situacije in jo opiše še bolje, kot če bi za to uporabili običajnega.