Susanna
Tamaro
Va' dove ti porta il cuore. Knjigo sem poiskala, ko sem prebrala članek v Delu, mi je zanimanje najprej pritegnila omemba babičine zgodbe, ki jo o svojih življenjskih
izkušnjah pripoveduje vnukinji. Zgodba je najbrž zanimiva bolj za ženski del bralstva,
še bolj za tistega, ki ima hčere, saj jo te zagotovo najbolj razumejo. Malce me
je zmotila oblikovna podoba knjige, ki bolj nakazuje na kakšno ljubiteljsko
duhovno čtivo, a sem se navadila. Moji mami, ki je knjigo prebirala pred menoj,
pa so bile velike črke do roba zaradi praktičnih razlogov celo všeč. Čeprav sem
menila, da ji bo knjiga zaradi svoje vsebine blizu, jo je odložila, mislim, da
po kakšni tretjini, ker je bila potrebna velika koncentracija pri branju, če bi
želela v vsakem trenutku vedeti, o kom gre beseda v določenem delu knjige. O
babici, hčeri ali vnukinji. Tudi meni se je skoraj primerilo isto, ker sem v
prvi polovici težko lovila koncentracijo ob branju, pa me je zadnji del romana
tako prepričal, da sem se po koncu še enkrat vrnila za začetek in ponovno, bolj
koncentrirano z zanimanjem še enkrat prebrala prvi del. Gre za zgodbo o življenju
in odnosih, to pa je pravzaprav najbolj zanimivo, ker se ob branju lahko
postavimo v čevlje še koga drugega in podoživimo še kakšno življenje, katerega
delci so lahko podobni tudi našemu. No, ne ravno v čevlje, ker pri branju
izkušnjo doživljamo od zunaj in boleče trenutke podoživimo le v mislih. Življenje
v nekoga drugega čevljih z rekom ameriških Indijancev omeni tudi avtorica nekje
v knjigi: » Preden presojaš človeka, hodi tri mesece v njegovih mokasinih.«
Večkrat
sem se že spraševala, kako bom razmišljala, ko bom še starejša. Ko bom vedela,
da ni več občutka perspektive, ki bi gnal naprej in, da so doživetja, ki jih še
lahko prinese življenje, omejena. In kakšne misli neki, me bodo takrat obhajale.
Babica v knjigi ne razmišlja kaj preveč optimistično: »Starčevske misli nimajo
prihodnosti, večidel so žalostne, če ne žalostne. pa vsaj melanholične. Pogosto
se sprašujem o tem čudnem pojavu.« Mi je pa ob branju odlomka »Nekje sem
zasledila, da je Manzoni, ko je pisal Zaročenca, vsako jutro vstajal ves vesel,
da ga čakajo njegovi junaki.« prišlo na misel stanje, ko zjutraj vstajaš ves
vesel poln energije in se veseliš službe ali kakšnega dnevnega opravila, ki te
čaka tisti dan. Res je, da človek veliko motivacije za delo in življenje črpa
prav iz sebe in to je tudi najbolje, če želi skozi življenje v pozitivnem duhu.
Naključje.
Že večkrat sem ob naključnih dogodkih ali seriji naključnih dogodkov s podobno
asociacijo ugibala o naključju. Je to naključje, ali pa se je imelo zgoditi?
Kaj sem si želela povedati ob asociacijah pri zaporednih naključnih dogodkih?
Naprej raje ne bi razvijala misli in vprašanj, zato prepišem, kaj je napisala
Tamarova: »Naključje. Nekoč mi je mož gospe Morpurgove rekel, da hebrejščina te
besede ne pozna. Če hočejo izraziti kaj v zvezi z naključnostjo, morajo
uporabiti arabsko besedo hazard. Smešno, ne? Smešno, pa tudi pomirjajoče: kjer
je Bog, ni prostora ne za naključje ne za skromno besedo, ki ga označuje. Vse
se odloča in ureja v višavah, karkoli se ti pripeti, ima smisel. Vselej sem
vedno zavidala ljudem, ki lahko brez obotavljanja, ne da bi dvakrat pomislili,
sprejmejo takšno podobo sveta. Meni to kljub vsej dobri volji ni nikoli uspelo
za dlje kot za dva dni skupaj: strahote in krivice na svetu so me vedno
omajale, namesto da bi jih hvaležno opravičevala, se je v meni začel dvigovati
odpor.«
O vzgoji. »Niso
nas vzgajali za doslednost, temveč za prilagodljivost.« In o razumevanju, ki ga
prinese čas. »Mogoče me boš lahko razumela šele ko boš starejša; razumela me
boš lahko, če boš prehodila skrivnostno pot, ki od nepopustljivosti vodi k prizanesljivosti.«
Pamuk je
svoje občutenje sreče, ki se ga razveselimo, nekako vpel v zgodbo Muzeja nedolžnosti,
Tamarova ga je izrazila s primerjavo: »Glasba je po malem izginila in z njo
tudi občutek globoke sreče, ki me je spremljal prva leta. Vidiš, prav za tem mi
je bilo najbolj žal. No, saj sem se tudi kasneje še kdaj razveselila, kako da
ne, toda veselje je v primeri s srečo kakor električna žarnica v primeri s
soncem. Razveseliš se vselej koga ali česa, to čustvo sprožijo zunanji
dejavniki. Sreča pa tega ne potrebuje. Polasti se te brez vidnega vzroka, je
kot sonce: greje tako, da črpa iz svojega lastnega srca.«
O tem,
kako se znajdemo v situaciji, ko se nam zdi, da govorimo »s komisarjem, ki nas
hoče na vsak način pripraviti do tega, da priznamo zločin.«
O miru
pred sistemom. »Pa sem vendarle vsakič znova šla; vzela sem vse skupaj za
sitnost, ki jo moraš pač prenašati, če hočeš imeti svoj mir. Takšna drža resda
ni veličastva, je pa zelo razširjena. Imeti svoj mir je ena najglobljih
človekovih teženj, tako je bilo takrat in tako je verjetno še danes.«
O iskanju
zunanje krivde. »Če se nočeš zazreti vase, ni nič lažjega, kot poiskati
izgovore. Vedno se najde zunanja krivda in zelo pogumen moraš biti, da si
priznaš, da je krivda – pravzaprav odgovornost – samo tvoja. In vendar je, kot
sem ti rekla, to edini način, da greš naprej. Če je življenje pot, potem pelje
nenehno navkreber.«
O misli,
na tiste, ki so odšli iz našega življenja. »Zdaj morda razumeš, kaj sem ti
povedala na začetku: umrli nas ne bremenijo toliko s svojo odsotnostjo, kolikor
s tem, kar med njimi in nami ni bilo izrečeno.«
O zaupanju
popolnim ljudem. »»Ne zaupajte ljudem, ki so popolni.« mi je pravil, »ki imajo
v žepu že pripravljene rešitve, ne zaupajte ničemur, razen tistemu, kar vam
govor vaše lastno srce.«« In še naprej o tem, kateremu glasu gre zaupati –
zunanjemu (tiraniji okolja) ali notranjemu? »V tistih treh dneh si v sebi
izbojevala veliko večjo, veliko odločilnejšo bitko: med glasom zunanjosti in
glasom srca si brez najmanjšega dvoma, brez najmanjše odločnosti izbrala glas
srca.« Pripovedovalka pa os sebi nasprotno pravi: »Notranja negotovost in
okolje, v katerem sem odraščala, sta me že prepustila tiraniji zunanjosti.«
»»Obstajamo
tu,« mi je venomer ponavljal. »Zdaj.««
»«Da bi bila leta, v katerih boš živel,
zanimiva,« si menda zaželijo Kitajci.«April 2023. Nov članek v Delu "Branje je osrečujoč napor."
Ni komentarjev:
Objavite komentar