Načelo užitka

Jose Emilio Pacheco

Po dveh kubanskih, sem tokrat dobila v roke mehiškega avtorja. Njegov način pisanja je nekoliko drugačen od tistega, ki ga imajo ostali latinskoameriški pisatelji, katerih dela sem prebrala. Morda zato, ker gre za kratke zgodbe, morda pa tudi, ker ne opisuje zgolj življenja, kot je, ampak zgodbe zapelje v nadnaravno mistično smer, kot Dahl ali pa Harrisova. Ali pa v nenavadno v običajnem življenju, v smislu, da je nenavadno običajno, kar najdemo v kratkih zgodbah Munrojeve. Zakaj se nadnaravno, mistično in nenavadno dogajanje znajde prav v kratih zgodbah? Najbrž zato, ker so zaradi svoje dolžine primeren medij za predstavljanje nečesa nedorečenega, nečesa, kjer ni treba zaradi dolžine zgodbe vsega izpeljati in obrazložiti prav do konca. Pri kratkih zgodbah se lahko prepusti bralcu razmišljanje o nadaljevanju ali pa o nečem, kar se je zgodilo, pa ostane nepojasnjeno prav zaradi tega, ker pisatelju ni treba zgraditi celotne dolge zgodbe romana.

»Knjige imam rad, ampak učitelj telovadbe mi je rekel, da preveč branja slabi voljo. Učiteljev nihče ne razume, eden trdi nekaj, drugi pa čisto nekaj drugega.« Gotovo je, da je človeka, ki več prebere teže voditi ali celo manipulirati. Nisem pa še razmišljala o tem, da bi veliko branja slabilo voljo. Morda je razlog v tem, da pri obilo branja ni časa za  perfekcijo, ki jo terja šport, ker ima dan samo štiriindvajset ur. Ali pa gre pač za dejstvo, da smo ljudje različni. Eni bolj berejo, drugi se bolj posvečajo športu. (Eni pa skušajo oboje vzdrževati v ravnotežju). Me je pa ta trditev spomnila na nedavno Katančevo izjavo ob priložnosti podelitve Bloudkovega priznanja, ko je dejal nekaj takšnega, da Bloudek ni bil najboljši pri matematiki in fiziki, je pa dobro telovadil in, da naj bi bilo to skupno obema, ker tudi on (Katanec), ni bil dober v teh predmetih, je pa dobro igral nogomet.

O tem, kako starost vse izenači. »Pohitela sem k njej, jo poljubila in objela. To, kar naju je ločevalo, je izginilo. Kar je bilo prej, ni bilo več pomembno. Nikoli več ne bova ena grda in druga lepa. Zdaj sva si z Rosalbo enaki. Zdaj naju je izenačila starost.«

V Pachecu je tudi nekaj botanika. V eni zgodbi je omenil vrsto borovca ocote, ki raste v gorovju, ki obdaja Ciudad de Mexico. V drugi je omenil drevesa čudnih oblik, ki naj bi se nahajala na Mravljinčnem ranču za predsedniško rezidenco (Los Pinos). Bila so takšna, kot da bi jih sploščila nevidna teža in tega ne moremo pripisati ne nevidnemu terenu, ne starosti. Naj ne bi šlo za starodavna drevesa, kakršna so predhispanske močvirske ciprese v bližini tega parka, ker so jih posadili šele v XIX. stoletju po ukazu nadvojvode Maksimiljana.

V eni izmed zgodb, ki se dogaja na v 1912 letu izginuli jadrnici Churrucca, opisuje situacijo, ko prijateljstvo traja samo za čas izleta ali počitnic, to pot za čas plovbe. »dobro je, da sem že opazil malo Španko, stara dva morata biti njena starša, prelepa je, kako naj se ji približam, bolje da počakam, da bo led prebit in bo vzbrstelo lažno tovarištvo vsakega potovanja, kajti ob izkrcanju, puf, ga je konec, stvari se povrnejo v prejšnje stanje, delaj se, da se nismo še nikoli videli, kako čudno, ali pa niti ne, kajti nihče ne ve, ali bo v pristanišče prispel živ, in zato se pretvarjamo, na svetu nimam skrbi, , počutim se na sprehodu, kot ob bregu reke;«

Maple LeafRag

Ste vedeli, da je matí jutro po katalonsko?

Ocote – morda Pinus teocote, ki je endemičen v Mehiki.