Dala sem ti vse življenje

Zoé Valdés

Te di la vida entera. Zgodba o ljubezni in Havani. Lahko sem si predstavljala življenje tam in takrat, kot ga pripoveduje pisateljica. Ker jo v določenih delih odnese v pripovedovanje tjavendan, sem tam brala bolj po diagonali in iskala zgodbo. Ki je zanimiva, pretresljiva in polna naboja, najbrž zaradi temperamenta Kube in spet nepozabne ljubezni za vse življenje, ki jih imajo tako radi latinskoameriški pisatelji. Ne samo teme tudi načini pripovedovanja so podobni. Bolj na dolgo, kot v stotih letih samote ali pa zeleni hiši. Take knjige berem bolj kot glasbo, pesnitev, jo občutim in živim z njo v predstavah ob zgodbi.

Južnoameriške zgodbe so polne občutij, v tej jih je pisateljica dopolnjevala še s kubansko glasbo. »Ivo je prižgal radio, zaslišal se je pomalem hripavi, neenakomerni enkratni glas Ignacia Ville, imanovanega Bola de Nieve. Pel je neko otožno pesem v angleščini. Ob njej je Cuquito pri priči obšel nekakšen nerazložljiv 'filin' (feeling), pa pri tem ni znala niti mu po angleško, ampak nekaj v duhu, ali pa iz sveta duhov, ji je govorilo, da je to njena pesem ali da vsaj opisuje njeno razpoloženje v točno tistem trenutku: Remember,it's my heart, the heart with the wishes old … Be careful it's my heart …«

O lažnih utvarah. »Ni marala živeti od lažnih utvar, tako kot junakinje radijskih nadaljevank, čeprav je zdaj, po zaslugi učiteljice in slovarja, že vedela, da izraz lažna utvara ni pravilen, da je nepotrebna podvojitev, saj je utvara že sama po sebi nekaj lažnega. Obstaja tudi znan rek: kdor živi od utvar, umre od razočaranj. A je mogoče ves ta čas živela od utvar?« In o lažnih upih. »Pa tudi ne maram spodbujati lažnih upov.«

Hvalnica Havani. »Vožnja po Maleconu je bila tokrat srečnejša od prve. Taka je Havana, večkrat jo obredeš, raje jo imaš. Nikoli ti ni dolgčas, zdi se ti vsakič lepša, zato ker te vsakič pričaka drugačna pustolovščina, drugačen čar, ki ti stepe srce v tropski sorbet. Če je še v takem razsulu, če še tako ihti od razočaranj, bo Havana vedno Havana. In če jo obredeš v knjigah, napisanih zanjo, kjer je mesto prikazano kot kakšna čarodejka, če jo, namesto da bi jo prehodil, kot zgodovinar Eusebio Leal, ljubkuješ kot kakšno mesečnico, sesuto od trpljenja, v dvomu in dolgovih dolgega izgnanstva, v mukah nemogočega, ki je, kot pravi Lezama Mima oziroma Lamama Mima, če povzamem, pouzmam, edino spodbudno, tedaj spoznaš, da je Havana mogočno mesto, še vedno mesto ljubezni, bolečini navkljub.« To zadnje je najlepše, še lepše pa se besedilo najbrž sliši v španščini.

Še naprej o Havani, času, tradicionalnem veselju, dostojanstvu in prihodnosti. »Zgrabilo me je ne vem kaj, mesto me je skominalo, kot bi ga morala doživljati tudi zanj, za njegov spomin. Čas je hitro minil, veliko je bilo rušenja, druge zgradbe so utrpele precejšnje arhitekturne spremembe, ker so morali stanovalci z naraščanjem družine graditi nadzidke. Drevesa so pogosto obrezovali, nazadnje pa kar posekali, v enem zamahu. Pa vseeno so bili ljudje še kar naprej veseli. Po tradiciji. Ni bilo kaj jesti – za spremembo -, ampak imeli smo dostojanstvo, predvsem pa prihodnost. Čeprav smo mnogi (tisti z odraščajočimi otroki) vedeli, da dostojanstva ne moreš dati v lonec in da ima prihodnost kot zabela in bodočnost svoje meje. Jaz sem še kar hodila in hodila naokrog po moji Havani, v soncu ali neurju, nazadnje pa vedno pristala pri Maleconu, ob mojem – mojem mojem – modrem morju.«

Mladost ima svoje prednosti. »Pucinguita jo je bila namazala po obrazu, ampak po čelu, zgornji ustnici in nosu, je bila že pokrita s tankim slojem potu. S čipkastim robčkom si je otrla svoj mladi,torej še vedno slastni in lizljavi znoj.«

BarbaritoDiez, Una Rosa de Francia (o Edith Piaf) 

Maria Teresa Vera, Veinte años 

¿Qué te importa que te ame
Si tú no me quieres ya?
El amor que ya ha pasado
No se debe recordar

Fui la ilusión de tu vida
Un día lejano ya
Hoy represento al pasado
No me puedo conformar
Hoy represento al pasado
No me puedo conformar

Si las cosas que uno quiere
Se pudieran alcanzar
Tú me quisieras lo mismo
Que veinte años atrás

Con qué tristeza miramos
Un amor que se nos va
Es un pedazo del alma
Que se arranca sin piedad
Es un pedazo del alma
Que se arranca sin piedad

MoaimaSecada (mulatka, ki je umrla od ljubezni), 

Perdona mi consienza

Perdóname, perdóname conciencia
Razón se que tenía
Pero en aquel momento
Todo fue sentimiento
La razón no valía
Odpusti mi vest moja

saj vem, da si imela prav,

ampak takrat

je bilo vse čustvo

razum ni nič veljal.

(nisem našla)

In sem se zasanjal,

ji ponudil raj,

in pri tem sem vedel,

da nisem več sam svoj.

(drugo)

Zato sem pozabila

vse stvari, ki na tem svetu

kratijo veselje

in daljšajo muke srca.

CeliaCruz, Nostalgia Habanera, 

Zapis sem seveda tipkala ob glasbi, na katero me je napeljala ta knjiga.