Ikigaj

Kirai in Miralles

Japonska umetnost življenja. Knjiga pravzaprav ne govori samo o japonski ampak o vzhodno azijski umetnosti življenja. Ikigaj pa je poimenovanje japonskega koncepta življenja, ki temelji na "sreči večne zaposlenosti." Gre v bistvu bolj za nekakšen priročnik, zbir spoznanj avtorjev in citatov filozofov in drugih znanih zemljanov.

Govori o boju zase v eksistenčni nemoči, s katero pravzaprav ni nič narobe, postavlja jo kot izhodišče za nove izzive. "Človek ne potrebuje mirnega življenja, temveč izzive, da razvije svoje sposobnosti in se bori." 

Piše o sprejemanju občutkov, ne da bi se jih trudili obvladati, ker se občutki spreminjajo prek dejanj. Torej ne na način, kot nas spodbujajo  zahodnjaški terapevti, da bi najprej obvladali in spremenili slabe misli, da bi potem ravnali drugače. Torej, treba je najprej sprejeti svoja čustva, kakršna koli že so, delati kar je treba, ne da bi se trudili odstraniti simptome ter, kar je bistvo napotkov v tej knjigi, odkriti svoj življenjski cilj. Tudi Rupi Kaur svetuje tako, da je treba bolečino sprejeti kot del človeške izkušnje in se ji prepustiti.

Odkriti smisel življenja tako, da stopimo v stanje toka, da bi tako lahko doživeli "optimalno doživetje". Čarobnega recepta za doseganje sreče namreč ni. Stopiti moramo v svoj ikigaj in biti v toku. Sreča je omenjena tudi v Einsteinovem citatu: "Srečen človek je preveč zadovoljen s sedanjostjo, da bi misli na prihodnost." In tudi na primeru mojstrskih kuharjev, ki sta "med kuhanjem v toku, ne dolgočasita se. Ko delata, nadvse uživata; to je zanju čista sreča, njun ikigaj. Naučila sta se uživati v svojem delu, spremenila sta ga v užitek, ki ustavi čas."

"Na človeka ne vplivajo dogodki, temveč način, kako jih sprejema." (Epiktet)

Eksistenčno nemoč opisuje tudi na primeru "pisateljske blokade", ki smo jo tolikokrat srečali v romanih znanih pisateljev (Moravia, Auster). "Predstavljajmo si, da mora pisatelj roman končati v treh mesecih. Dobro ve, kaj je njegov cilj, težava pa je, da misli samo na to. Vsak dan vstane in pomisli: "Napisati moram roman," potem pa prebere časopis in pospravi stanovanje. Sredi popoldneva začuti nemoč in si naredi načrt za naslednji dan. Minejo dnevi in meseci, ko ni naredil ničesar, ko pa bi moral samo sesti in na papir spraviti prvo besedo, pa drugo … Moral bi biti v toku s projektom, izraziti svoj ikigaj."

Dotakne se tudi občutka neskončnosti v nekem kraju, vendar na drugačen način, kot v Borgesovem mestu  nesmrtnosti. "Takoj sva se opazila, da je vas takšna, kot bi se čas v njej ustavil, kot bi vsi živeli v neskončni sedanjosti."

Piše tudi o Vabi-sabi, japonskem konceptu, ki uči o lepoti minljivosti, spremenljivosti in nepopolnosti vsega, kar nas obkroža. Namesto, da bi iskali lepoto v popolnem, jo moramo iskati v nepopolnem, necelovitem. Zato Japonci cenijo skodelice nenavadnih oblik z razpoko na sredini.

"Nobene skrivnosti ni, zvijača je v tem, da preprosto živiš."