Sijaj

Margaret Mazzantini

Splendore

Podobno vzdušje, kot pri Ferrantejevi, najbrž zaradi Italije. Tu je opisana je moška plat doživljanja življenja v času odraščanja, v Neapeljski trilogiji ženska. Poleg tega da je življenje bolj intimno in brutalno opisano, je velika razlika tudi v tem, da Mazzantinijeva opisuje poleg biseksualnih tudi homoseksualne odnose. "Light in the loafers."

Življenje je zapleteno, še bolj ljubezen in odnosi.

"Tesnobno sem pričakoval njegova pisma."

"… nekaj odbijajočega je bilo v njegovi skrbnosti."

"Najraje bi ubil ženo. Zadavil njeno nesmiselno naglico, s katero prazni predale, mi izpred nosu potegne uporabna oblačila in jih odnese v čistilnico, hiti delat red. Briše trakove."

"Odkar Leni ni več doma, je v tej hiši ob določenih večerih težko hirati v dvoje."

"Mislim, da sem ji izpolnil to željo, nikoli je nisem nehal gledati z nekakšno podrejenostjo, kot ljubimec, ki se boji, da bo ostal sam."

"Potem me je začel nekega dne zafrkavati, mi očitati moje idiosinkrazije, me maltretirati v rokavicah. Takrat sem doumel, da je zaljubljen vame."

O staranju in sreči. "… silovito in komično obupa, kot vsak moški pri štiridesetih. Kot pravi moj prijatelj antropolog Alex, krivulja človeške sreče med prostim padom v odrasli dobi doseže najnižjo točko bolj ali manj v moji starosti. Počakati bom moral na starost, da se bo spet dvignila. Zahajajoča zvezda sem."

Kako ti lahko da nek kraj ali oseba spet občutek mladosti. "Peljali smo se mimo Cianella in pomladila sva se za neskončno let."

"Pogrešal sem te stare sposobne čevlje, Morda ravno zato, ker so stopili v moje življenje po naključju, kot vse najboljše stvari, in sem jih začel ceniti šele dosti pozneje, ko sem jih zamenjal z novimi, dosti bolj tehnološko dovršenimi čevlji, ki pa so me razočarali in niso nikoli zares hodili z mano."

"Veš fant, koko pravijo mimozam. Cvetlica, ki se sramuje."

Poluks je želel umreti z bratom dvojčkom, da ne bi bil obsojen na večnost. Kot Borges, si tudi junak Mazzantinijeve ne želi nesmrtnosti.

Pojem čuječnost, kot je v moji predstavi. "…In varnostna čuječnost je grenila življenje ponočnjakom."

Eugenio Finardi, Extraterrestre portami via, voglio unastalla che sia tutta mia … extratrrestre vienimi a carcare, voglio un pianetasu cui ricomiciare

Ali pesem istega izvajalca Amore diverso. 

Ivan Graziani, E sei cosi bella. 

Boy George, NoClause 28 

Do you really want to hurt me

Lou Reeda so želeli ozdraviti biseksualnosti . "Don't youknow, they're gonna kill you sons … until they run run run run run run run runaway …".

Dostojevski, Sanje smešnega človeka

Johnny Cash, Hurt, You are someone else, I am still right here …

Syngué sabour. Kamen potrpljenja

Atiq Rahimi

Syngué sabour. Pierre de patience.

Še ena knjiga izpod peresa pisatelja afganistanskega rodu. Po vplivu na bralčeva čustva sicer ne doseže Hosseinijevega romana Tek za zmajem, pisanje pa prinaša podobno vzhodnjaško mehkobo muslimanskega sveta.  Del sporočila je podoben tistemu iz Tisoč veličastnih sonc – ženska je vredna le za rojevanje sinov. Sicer je intimna zgodba pripovedovalke nekaj posebnega, posebej ker je zavita v kontekst odnosov med spoloma v afganistanski družbi.

V Prebiranju Lolite v Teheranu sem našla naslednjo razlago pojma kamen potrpljenja. »V perzijski mitologiji obstaja izraz 'kamen potrpljenja', ki se uporablja v času velikih skrbi in pretresov. Oseba, ki je v težavah, naj bi vse svoje skrbi in nadloge prelila v kamen. Ta potrpežljivo sprejema in vsrka vse bolečine in skrivnosti, človeka odravi skrbi. Včasih kamen ne more več prenašati nakopičenih bremen in se razpoči.«

Knjiga z rdečimi platnicami

Alexandra Berková

Če se prav spomnim, sem naslov knjige s kratkimi zgodbami zasledila v Bukli. Ko jo boste iskali v knjižnici pri leposlovju pod Be, iščite rdeče platnice. Tako sem jo našla, ker je knjižničarka še ni poznala. Verjetno zato, ker je sorazmerno nova. Knjiga mislim.

Zgodbe mi niso bile prav blizu, čeprav so prišle izpod ženskega peresa. Morda mi niso stekle tudi zaradi uporabe slenga v nekaterih zgodbah, pa tudi ne, ker je bila beseda preveč gosta in je nizala cel kup stvari eno za drugo. Nasploh sem opazila, da mi sleng, preveden v slovenščino ni najboljši za branje. Spomnim se že kriminalk, ki so se dogajale na Siciliji in so bile prevedene tako, da so skušale v slovenščini oponašati narečje juga Italije. Precej boljše tečejo prevodi, ki so prevedeni v knjižni jezik, tu pa tam pa so uporabljeni kakšni narečni izrazi kar v originalu.

Vsako poglavje se začne z mislijo.

Narava nam na pot postavlja našo omejenost kakor past. (G. Greene)

Vsaka situacija ima smisel, le najti ga je treba. (B. Spinoza) Najbrž bi se morala bolj poglobiti v sporočilo posameznih zgodb.

Nas čebele opazujejo? Mi jih, jasno, že dolgo opazujemo. (W. Saroyan) Kaj mislite, da so čebele opazile, da jih opazujemo? In kdo je tu čebela?

Ta čudna nespametnost človeka, ki sam sebi dopušča in hoče verjeti, da si želi resnice, medtem ko od tega sveta pričakuje ljubezen. (A. Camus)

Sicer pa boste videli, kako se bo to končalo. Zvoki se bodo vrnili v orgle in prihodnost bo izginila v nožnici preteklosti kakor še vselej doslej. (H. Michaux)

Saj bo bolje, le preživeti morava do takrat, hrani moči, bratec! (R. Kipling)

Predlogi za nenavadna potovanja so od Boga dane plesne vaje. (K. Vennegut ml.) To boste razumeli tisti, ki hodite na plesne vaje.

Beli tiger

Aravind Adiga

The White Tiger. Hvaležna sem Mestubere za tole knjigo, ki mi najbrž sicer ne bi nikoli prišla v roke. Kot vse indijske knjige, ki sem jih doslej prebrala, tudi ta opisuje sicer zahtevne teme na igriv in duhovit način. Vzdušje bollywodske manire in indijske angleščine sem si najbrž pričarala sama.

Zanimiv je občutek glavnega junaka, ki ga je doživel v Delhiju med vožnjo ponoči, »občutek, da če v meni nekaj gori, ko vozim, mesto to ve in samo občuti isto.

Glavni junak je imel za največje štiri modre pesnike, Rumija, Ikbala, Mirzo Ghaliba in še enega, čigar ime je slišal, pa ga je pozabil. Najbrž je imel v mislih Omarja Hajama.

»Leta dolgo si iskal ključ/ a vrata so bila ves čas odprta.«

Ikigaj

Kirai in Miralles

Japonska umetnost življenja. Knjiga pravzaprav ne govori samo o japonski ampak o vzhodno azijski umetnosti življenja. Ikigaj pa je poimenovanje japonskega koncepta življenja, ki temelji na "sreči večne zaposlenosti." Gre v bistvu bolj za nekakšen priročnik, zbir spoznanj avtorjev in citatov filozofov in drugih znanih zemljanov.

Govori o boju zase v eksistenčni nemoči, s katero pravzaprav ni nič narobe, postavlja jo kot izhodišče za nove izzive. "Človek ne potrebuje mirnega življenja, temveč izzive, da razvije svoje sposobnosti in se bori." 

Piše o sprejemanju občutkov, ne da bi se jih trudili obvladati, ker se občutki spreminjajo prek dejanj. Torej ne na način, kot nas spodbujajo  zahodnjaški terapevti, da bi najprej obvladali in spremenili slabe misli, da bi potem ravnali drugače. Torej, treba je najprej sprejeti svoja čustva, kakršna koli že so, delati kar je treba, ne da bi se trudili odstraniti simptome ter, kar je bistvo napotkov v tej knjigi, odkriti svoj življenjski cilj. Tudi Rupi Kaur svetuje tako, da je treba bolečino sprejeti kot del človeške izkušnje in se ji prepustiti.

Odkriti smisel življenja tako, da stopimo v stanje toka, da bi tako lahko doživeli "optimalno doživetje". Čarobnega recepta za doseganje sreče namreč ni. Stopiti moramo v svoj ikigaj in biti v toku. Sreča je omenjena tudi v Einsteinovem citatu: "Srečen človek je preveč zadovoljen s sedanjostjo, da bi misli na prihodnost." In tudi na primeru mojstrskih kuharjev, ki sta "med kuhanjem v toku, ne dolgočasita se. Ko delata, nadvse uživata; to je zanju čista sreča, njun ikigaj. Naučila sta se uživati v svojem delu, spremenila sta ga v užitek, ki ustavi čas."

"Na človeka ne vplivajo dogodki, temveč način, kako jih sprejema." (Epiktet)

Eksistenčno nemoč opisuje tudi na primeru "pisateljske blokade", ki smo jo tolikokrat srečali v romanih znanih pisateljev (Moravia, Auster). "Predstavljajmo si, da mora pisatelj roman končati v treh mesecih. Dobro ve, kaj je njegov cilj, težava pa je, da misli samo na to. Vsak dan vstane in pomisli: "Napisati moram roman," potem pa prebere časopis in pospravi stanovanje. Sredi popoldneva začuti nemoč in si naredi načrt za naslednji dan. Minejo dnevi in meseci, ko ni naredil ničesar, ko pa bi moral samo sesti in na papir spraviti prvo besedo, pa drugo … Moral bi biti v toku s projektom, izraziti svoj ikigaj."

Dotakne se tudi občutka neskončnosti v nekem kraju, vendar na drugačen način, kot v Borgesovem mestu  nesmrtnosti. "Takoj sva se opazila, da je vas takšna, kot bi se čas v njej ustavil, kot bi vsi živeli v neskončni sedanjosti."

Piše tudi o Vabi-sabi, japonskem konceptu, ki uči o lepoti minljivosti, spremenljivosti in nepopolnosti vsega, kar nas obkroža. Namesto, da bi iskali lepoto v popolnem, jo moramo iskati v nepopolnem, necelovitem. Zato Japonci cenijo skodelice nenavadnih oblik z razpoko na sredini.

"Nobene skrivnosti ni, zvijača je v tem, da preprosto živiš."

Povratnik nasilja

Nathacha Appanah

Kot če bi v polsnu hodila po meglenem Mayottu. Ženske se verjetno najlaže vživimo v Marie. Posvojeni otroci pa najbrž razumejo Moïsa v iskanju svoje identitete in nerazumne jeze na krušne starše, čeprav so za njihovo življenje dobrotniki.