Carson McCullers
Clock Without
Hands. Spodbudo za branje te knjige sem dobila v bralnem seznamu severnoameriških
avtorjev mestne knjižnice. Iz seznama pa sem izbrala prav ta naslov, ker me je
spominjal na čase odraščanja, ko sem neke noči prišla domov nekaj kasneje, kot
sem obljubila mami, pa me ni čakala jezna ob prižgani luči v kuhinji, kot so to
počele nekatere druge mame, ampak so me na postelji v moji sobi čakale
razpostavljene knjige iz zbirke »Sto romanov«. Spomnim se Ure brez kazalcev in
Biljarda ob pol desetih. Naslova sta se mi vtisnila v spomin, zato sem,
spodbujena od mestnobralnega spiska, pobrskala po policah regala na hodniku in
poiskala roman številka 33. Oblikovno besedilo v knjigi sicer ni optimalno
postavljeno za branje, črke so majhne, besedilo je strnjeno. Poleg tega je od
leta 1967, ko je bila knjiga natisnjena, minilo že kar precej časa, zato je
papir v notranjosti knjige že porumenel, tako je kontrast med papirjem in
črkami še manjši. Je pa res, da po drugi strani, daje knjiga s tovrstno patino,
branju poseben čar.
Kot imam običaj v tem blogu, o vsebini ne bom kaj
dosti pisala. Poglobljeno analizo romana je napisala prevajalka Majda
Stanovnik, preberete jo lahko na začetku knjižice. Za moj spomin pa naj
napišem, da besedilo odseva občutke, kot si jih predstavljam o življenju nekdaj
na Jugu (združenih držav). Podobne občutke so pričarale Služkinje Kathryn
Stockettove, napisane skoraj petdeset let kasneje. Zanimivo je, da sta obe
knjigi napisali ženski. Se pa slednja zaradi načina pisanja laže bere. Moram
priznati, da sem v Uri brez kazalcev nekatere dele besedila brala manj
poglobljeno, ker so razglabljanja in dialogi med protagonisti zgodbe včasih preveč
razpotegnjeni.
Za razliko od nekaterih knjig, kjer veliko
pisateljem ob koncu zmanjka moči v peresu, pa ta roman na zadnjih nekaj straneh
ponudi dobro besedilo. Na straneh 228 in 229 je zanimiv opis pogleda na zemljo
od zgoraj. »Če gledaš z višine šeststo metrov, se zemlja zdi urejena.« »S te
višine ne vidiš človeka in nadrobnosti njegovega ponižanja. Zemlja je iz velike
oddaljenosti popolna in enotna. Ampak ta urejenost je srcu tuja, in da bi imel
zemljo rad, moraš priti bliže. Ko drsiš navzdol, nizko nad mesto in pokrajino,
se celota razdrobi v mnogoterost vtisov.« »Iz zraka so ljudje scvrknjeni in
podobni avtomatom, kakor navite lutke. Zdi se, da se samodejno sučejo v stiskah
naključnih rev. Ne vidiš jih oči. In nazadnje ti je to neznosno. Vsa zemlja
pomeni iz velike razdalje manj kot en sam dolg pogled v človeške oči. Celo v
oči sovražnika.«
Na nekaj zadnjih straneh pa opisuje zadnje dni umiranje
lekarnarja J.T.Malona, kot da je že sama imela to izkušnjo. »A ni se več umikal
naravi. stvarem. Dušo mu je obšla čudna lahkotnost in bil je povzdignjen. Zdaj
je gledal naravo in bila je del njega samega. Nič več ni bil človek, ki gleda
na uro brez kazalcev. Ni bil sam, ni se upiral, ni trpel.« (230) »Toda živost
ga je zapuščala, in ko je umiral, je življenje zadobilo takšno urejenost in
preprostost, kakršne ni Malone prej nikdar ni poznal. Utripa, življenjske moči
ni bilo več in ju ni pogrešal. Pokazal se je samo namen. Kaj njemu mar, če
vrhovno sodišče integrira šole? Njemu nič več ni bilo važno. Četudi bi Marta razstrla
ob vznožju postelje vse koka-koline delnice in jih preštevala, še glave ne bi
vzdignil. Ampak nekaj je le potreboval, zakaj rekel je: »Rad bi malo ledeno
mrzle vode čisto brez ledu.« Toda še preden se je mogla Marta vrniti z vodo, se
je življenje počasi, narahlo, brez boja in strahu ločilo od J.T.Malona. Živost
ga je zapustila. In gospe Malonovi, ki je stala s polnim kozarvcem v roki, je
zazvenelo kot vzdih.« (235)
Še nekaj odlomkov. »Tisto leto je zamudil poletje;
zelenjava je zrasla in pojedli so jo, ne da bi opazil.« (135)
joviálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž., redko dobrodušen,
hrupno vesel: notar je bil jovialen človek / jovialen obraz
Ni komentarjev:
Objavite komentar