Mavrica

Pearl S. Buck

The Rainbow. Kot po naključju mi je v roke prišla Mavrica Pearl Sydenstricker Buckove ravno v času, ko sem prebirala Romea in Julijo (op. gledališko igro in roman, ki piše o gledališču sem potem nekaj časa brala vzporedno). Čakala me je na polički v mamini predsobi. Najbrž jo je našla izpostavljeno na policah zaradi mestne bralne akcije, kjer je v naboru nekaj severnoameriških romanov. Dejala je, da »gre za tanko knjižico, ki se lahko prebere.« Pa sem jo vzela v delo. Morda bo celo ta tista, ki bo pretehtala mojo odločitev, da akciji »Mesto bere« sporočim, katere knjige iz njenega nabora sem prebrala.

Glavni junak romana Henry Potter, (glede na leto nastanka knjige bi lahko bil ded od Harrya), si je ustvaril gotovo okolje za mirno življenje, poslovno in doma, zato naveličan življenja po petdesetem, razmišlja, da to nima več izzivov (kot Michael Douglas v filmu The Game) in išče nove dražljaje: "Zavrtel je svoj naslonjač in se zastrmel skozi veliko okno. Dan je bil prekrasen, nebo modro kakor tropsko morje, in na tej modrini so se živo orisovali stolpi iz alabastra in kristala in temno sivega kamna. Hudiča, si je mislil, želim živeti . . .".

V svojem (ameriškem) načinu življenja, ima izoblikovano podobo o idealni ženi, ki pa ne seže tako bizarno daleč kot kulminacija te podobe, ki jo najdemo v ženskah, upodobljenih v filmu The Stepford Wives. Njegova žena je bila čustveno inteligentna in razumevajoča, ker je tudi cenil, čeprav je o njej razmišljal nekoliko stereotipsko ameriško: "Bila je zapečkarica, gospodinja, mati, imela je vse dobre lastnosti, ki jih pričakujemo od ženske." Ob dogajanjih in čustvenih pretresih v zgodbi pisatelj tudi razmišlja o svojem življenju v dolgotrajni zakonski zvezi in ga postavlja na tehtnico z željami njegovega ega. Podobna razmišljanja že brana v Kureishevi Intimnosti, Austerjevem Leviatanu, Hustvedeove Poletju brez moških, Hornbyevem Kako biti dober in še kje.

"Že zdavnaj je ugotovil, da je laž zatočišče slabotnega in zategadelj manj vrednega." Njegov pogled na laž nam priča o tem, da je imel zdrave vrednote. Tudi zato ga najbrž pisateljica na koncu knjige reši iz grozečih spon negotovosti in nestanovitnosti, ki ga prinaša umetniški način življenja. O življenju odrskih umetnikov piše tudi Heinrich Böll v Klovnovih pogledih.

Mislila sem že, da sem našla slovensko besedo, ki je še nisem poznala: "olisteneti". Iskala sem jo po slovarjih in je nisem našla, našla sem le tisto, za katero sem mislila, da je prava: "olistati". V knjigi namreč piše "Drevesa vzdolž ulice so olistenela in naselila se je pomlad." Nič hudega, je pa zanimivo polistati po kakšnem elektronskem slovarju ob iskanju pravih slovenskih besed. Lepo pa se je tudi spomniti izraza, da se "pomlad naseli" v naše kraje. Če smo že pri odkrivanju slovenskih besed – v slovenskem prevodu te knjige sem našla tudi glagol "usrediniti". Dotlej sem namreč za ta pomen poznala besedi osredotočiti in osrediniti.

Konec gledališkega dela zgodbe je nedorečen. Kot v gledališki predstavi, ki je del zgodbe. Tako bralec za ta del zgodbe ni dobil odgovora o zmagovalcu. Knjiga nas na 124 strani prepričuje, da se lahko v življenju izmuzneš, v gledališču pa ne. "Dež dobi pravičnike in nepravičnike, in tako naprej. Toda v gledališču se ne moreš izmuzniti. Srčika igre je, da dobro zmaga nad zlim. Če pri tej zastareli resnici ubereš srednjo pot, si na koncu premagan. To verjamem Henry, čeprav živim s kompromisom." Kar se gledališke igre v romanu tiče, pa njena avtorica razloži, zakaj igra ne da odgovora na zadnje vprašanje, ki je v njej zastavljeno: "Čemu naj ženska dandanes da življenje otroku? Kakšno življenje mu je namenjeno?" Avtoričina razlaga je neusmiljena: "Še Bog nima odgovora na to vprašanje! Zato ljudi – kratko malo pokonča. Molčite! pravi in nas zdrobi nazaj v prah. To je razlog, zakaj mora obstajati smrt. Drugače ne bi bilo konca. Naj tudi jaz vse pokončam?" Sicer pisateljica gledališke igre v življenju ni tako črnogleda, njen pogled je, da mora biti bit človeka razposajena (stihi iz nekega ašrama na strani 149).