Romeo in Julija

William Shakespeare

The tragedy of Romeo and Juliet. Opažam, da knjige berem drugače, kot sem jih v svojih mlajših letih. Takrat sem v njih sledila bolj zgodbi in nekemu splošnemu, povzetemu občutku o sporočilih, ki jih knjiga prinaša. Danes zgodbi sledim bolj samoumevno, bolj pozorna pa sem na posamezna sporočila in zapise, še posebej pa na avtorjevo interpretacijo ali spoznanja o čem. Splošen občutek po knjigi ostane tako ali tako, razlika je le v tem, da mi nekatere izmed knjig pustijo močnejšo sled in z njo živim in mislim še nekaj časa.

Po Shakespeareju sem segla po tolikih letih, ne zaradi letošnje 400. obletnice njegove smrti, ampak bolj zaradi naključja, ker sem bila spodbujena s citatom iz Prospera (I. dejanje), ki ga je nekje sredi filma My week with Marlyn povedal, mislim da, Sir Laurence Olivier: »You do look, my son, in a moved sort, as if you were dismayed. Be cheerful, sir. … Our revels now are ended. We are such stuff as dreams are made on, and our little life is rounded with a sleep.« Prevzela me je tudi moč Soneta 129, ki sem ga našla v Poletju brez moških Siri Hustved, pa še prej citirani verzi iz Julija Cezarja in Bardovega petinpetdesetega soneta v Greenovem romanu Krive so zvezde.

Kaj pravi Julija o poroki? »Velika čast, ki jaz o nji ne sanjam.« In kaj Romeo in Mercutio o namenu in sanjah? »Čem reči, tjavendan/ gre dan, ko luč, ki sveti, ko je dan./ Vodi nas dobra misel: odločitev/ je torej dobra – kaj ko bi pohitel?/ Namen ni dober, nič ne oponašam/ zamisel pa še manj. Zakaj te vprašam/ To noč sem sanjal. Sanja vsak, priznaš?/ Kaj si sanjal. Da so sanje laž./ V spanju pritakne včasih se resnica./«