Intimnost

Hanif Kureishi

Intimacy. Najbrž ta knjiga pade na plodna tla, ko je človek nekje čez petdeset, lahko tudi prej za tiste, ki so bili primorani že nekolko več razmišljati o življenju. Če za prejšnjo opisano knjigo v blogu nisem bila gotova, da jo je napisala ženska, pa sem za tole zagotovo gotova, da jo je napisal moški. V zrelih ali pa nezrelih letih, odvisno kako obrnemo razmišljanja o našem poslanstvu, lahkotnosti bivanja in življenju, za katerega imamo samo eno priložnost. V knjigi brez poglavij lahko najdemo misli, ki tečejo ena za drugo, vse ujete v odhod iz vsakdanjega življenja. Prav težko si je bilo označiti vse, ki bi si to zaslužile, zato je verjetno najbolje knjigo imeti kar pri sebi in tu pa tam poiskati piščeve misli.

Ena izmed njih se ubada s tem, če srednji razred ne čuti krivde ob tem, da udobno živi, medtem ko nekateri nikoli ne bodo. "Ker sem sam iz predmestnega spodnjega srednjega sloja, kjer se družita revščina in povzpetništvo, dobro vem, kako to obvladujejo pripadniki srednjega razreda in kako se znajo ugnezditi v svoj tesno zaprti svet. O tem molčijo in to z razlogom, počutijo se krive, a vendar ne dovolj, da ne bi zase zahtevali najboljšega od vsega - kajpak." Opravičilo človeka.

Še ena asociacija na staro mamo. "Stara mama si je ljubimca našla pri osemdesetih in ko sta se sprehajala, sta se držala za roke. Začela je nosti uhane in uporabljati parfum. Pa še domišljala si je, da smo veseli, ker ni več sama."

O (ne)privoščljivosti. "Ljudje ti ne privoščijo kaj dosti užitkov, pravijo, da zate to ni dobro. Da boš potem hotel vedno več. Kako nestanovitno je poželenje."

O mislih, ki se podijo po glavi in jih je za notranje ravnotežje treba obvladovati. "Toda če je človek sposoben obvladati svoje misli, če je sposoben počakati, da se notranji vihar nespodobnih misli do konca razdivja in če potem zna s svojim razumom zviška pogledati na to razdejanje - to je stanje duha, ki bi si ga želel." "Kaj me najbolj bega? Dejstvo, da me vedno ista vprašanja in dvomi preganjajo že toliko let, najmanj zadnjih deset let, da vedno znova prihajam do istih, praznih, neuporabnih odgovorov, da ne vem nič več kot prej in da se nikakor ne morem znebiti potrebe po tem, da bi vedel- vrtim se kot podgana na kolesu. Kako naj temu ubežim? Izstopam. Razpad je isto kot preboj, je isto kot izhod. To je prava stvar." "Človek dela napake, hodi po stranpoteh, zaostane. Če bi na svoj neenakomerni razvoj lahko gledal kot na nekakšen eksperiment, brez želje po varnosti - saj brez tveganja tako ne moreš početi nič zanimivega - potem bi morda lahko dosegel neko vrsto notranjega miru. Seveda, s svojim življenjem človek lahko dela poskuse. S tujim verjetno ne."

In kako smo drugačni v svojem bistvu.

"Nikoli nisem našel načina, kako bi se s Suzan prepustil lenobnemu uživanju. Kajti Susan ima vedno polno glavo misli. Morda se komu zdijo ljudje, ki so polni energije in duha, vredni občudovanja. Toda v tem njenem početju je nakakšna obupana zagrizenost, kot da bi jo samo delo držalo skupaj. To pa je, po svoje, daleč od tistega, kar si želim jaz."

"Umetnost je enostavna zadeva za tiste, ki to znajo, in nemogoča za tiste, ki jim ne gre." (58)

"Učitelji so temu rekli pomanjkanje koncentracije. Ampak jaz sem bil skoncentriran. Prepričan sem, da so možgani vedno koncentrirani - toda na tisto, kar jih zanima."

O tem, kaj je življenje. "Če je življenje umetnost, je to vsekakor zelo nenavadna umetnost, umetnost vsega mogočega, predvsem pa življenjskih užitkov. V svoji razviti obliki bi morala povezovati celo vrsto različnih vrlin: inteligenco, privlačnost, srečo, neprisiljeno krepost, ob tem pa modrost, okus, znanje, razum in pa sposobnost, da težave in spore jemljemo kot sestavni del življenja. Bogastvo samo po sebi ni potrebno, vsekakor pa je nujna sposobnost, da si bogastvo pridobimo takrat, kadar ga potrebujemo. Med ljudmi, ki jih poznam živijo takšno življenje tisti, ki so svobodni, ki imajo svoje velike cilje in ki jim sledijo. Ti so tudi najboljša družba." 

"Dobri bog, nauči me brezbrižnosti."

Alfred Brendel, Emil Gilels, Marvin Gaye, Otis Redding, Stray Cat Blues

De Quincey, Baudelaire, Huxley

Zanimivo je, kako med branjem istega romana v različnih časovnih obdobjih življenja, opazimo druge poudarke. Ena pa je celo isti kot prejšnjikrat:)

»Če nikoli nikogar ali ničesar ne zapustiš, nimaš prostora za kaj novega. »

»Ne da bi se me dotaknila, mi od daleč nastavlja lice, tako da se moram pošteno nagniti naprej, da jo polubim, kar je ponižujoče za oba.«

»Pošljeta me po piškote, kot da sem njun služabnik.«

»Ne smem se prepustiti samopomilovanju, vsaj ne za dolgo. Ugotovil sem že, da me moja različna razpoloženja sama po sebi ne motijo, pač pa me je strah njihove intenzivnosti in tega, da ne vem, kdaj me bodo minila. Že če sem samo malce potrt, se bojim, da bo depresija trajala vse leto. Kadar se je moja nekdanja prijateljica Nina začela umikati vase, ali pa je postala osorna, sem že verjel, da za vedno odhaja in da je vsega konec.«

»Kot v vsakem podjetju se tudi v zakonu hitro razdelijo naloge in določijo pravila igre. Samo da partnerja nista nikoli povsem prepričana, če igrata oba po istih pravilih, ali pa jih je kdo od njiju kar čez noč spremenil, ne da bi drugega obvestil o tem.«

»Morda se komu zdijo ljudje, ki so polni energije in duha, vredni občudovanja. Toda v tem njenem početju je nekakšna obupana zagrizenost, kot da bi jo samo še delo držalo skupaj. To pa je po svoje, daleč od tistega, kar si želim jaz.«

»Kakorkoli že, še vedno sem prepričan, da je izogibanje poroki nujen izraz uporništva.«