Melissa P.
Cento di
colpi di spazolo prima di andare a dormire. Nekje sem prebrala, da
pisateljici Melissi Panarello mama najprej ni dovolila objave tega romana. Lahko
pa bi bil to le eden izmed promocijskih trikov. Ob branju namreč nisem dobila
občutka, da bi ga pisala ženska. Pogled na dogajanje je bil moški, še bolj pa
me bega to, da naj bi bilo to pisanje šestnajstletnice in to v Italiji, ki je
globoko prežeta z rimskokatoliško vero. Resda je beseda nekoliko okorna, ne
verjamem, da bi to bil lahko le rezultat prevoda, in zato bi vse skupaj le lahko
prisodili tako mlademu dekletu. Je pa res, da lahko na videz tradicionalno okolje še bolj spodbuja sproščene, razuzdane in perverzne predstave. Kot knnjižničarka v La cuccini, ki je prekrita z ostrigami čakala na kuhinjski mizi.
Značilen za to življenjsko obdobje je tudi pogled
na starše in iskanje svojih poti v življenju. »Tiho sem zaprla vrata, ker nisem
hotela zmotiti njegovih abstraktnih misli, ki so tako daleč od mene.« Je pa v
vsaki težavi priložnost. »Včasih se v čem neprijetnem, problemih ali težavah,
skriva priložnost za rast: zelo pogosto se v jedru težav sveti dragoceni dragulj.
Zato modrec ubira težavne poti.« Pomembna pa je tudi potrpežljivost. »Aspetto, aspetto, nella buia notte, e
apro l'uscio se qualcuno batte. Dopo la cattiva viene la buona sorte, e vien
colui che non sa l'arte.« Včasih smo radi sami. To je ena izmed svobod. »So pa tudi
dnevi, ko sem najbolj zadovoljna, če sem sama, popolnoma sama.« Še pospravljati
je takrat laže.
Vznemirljivo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar