Leviatan

Paul Auster

Leviathan. Danes je sicer dan, ko veter z juga in debele dežne kaplje bolj napeljujejo k zapisovanju svojih občutenj, zaradi vremena verjetno bolj melanholičnih. A končala sem knjigo, ki je, kot sem prebrala pri Debeljaku, morda ena najboljših tega avtorja, in ki skupaj s sončnimi žarki, ki občasno posijejo na od vetra upognjena drevesa, odvrača morebitne vremensko pogojene obrnjene in zavite (לִוְיָתָן) misli. Asociirajoč na biblično pošast naj bi imel pisec v mislih državo (State – Vsaka resnična Država je pokvarjena, Ralph Waldo Emerson), a prav tako zapletena zna biti zgodba življenja ali pa človeški značaj. Tudi Auster sam je najbrž podobo o sebi projiciral tako skozi pisca z enakimi začetnicami (Peter Aaron, biblični govorec boga), kot tudi glavnega junaka (Benjamin Sachs po imenu spominja na enega izmed piščevih psevdonimov Paula Benjamina). Slednjega je pisec, tako kot pogosto v svojih romanih, pripeljal v položaj, ko ni imel ničesar (»state of nothingness«, kot so zapisali v wikipediji) in bi lahko pridobil novo moč in se zopet povezal s svetom, ali pa ne bi uspel in izginil za vedno: »But in the end, he manages to resolve the question for himself - more or less. He finally comes to accept his own life, to understand that no matter how bewitched and haunted he is, he has to accept reality as it is, to tolerate the presence of ambiguity within himself.«

Tudi iz zapisanega v tem romanu se vidi, da se Auster ubada s težavami pisanja in hkrati priznava, da tako kot v ostalih romanih, piše tudi o sebi: »Po vsem, kar mi je Sachs govoril v točilnici, sem domneval, da je njegov roman, podobno kot drugi prvenci, le slabo prikrit poskus, da bi zgodbo svojega življenja prikazal kot plod domišljije.« Težavnost pisanja pa še podrobneje razčleni na strani 54 (izdaja v zbirki Zenit, 2000), ko primerja garaški pristop Petra Aarona in enostavno samoumevnost pisanja Benjamina Sachsa.

Razmišlja tudi o tem, da je to, da se odpovemo svojim nekdanjim ciljem, lahko tudi sreča: »Saj menda nočeš obtičati v preteklosti. Življenje je dosti preveč zanimivo za kaj takšnega.«

»Zamenjuješ misli z dejanji, neznanska razlika je, če nekaj narediš ali pa o tem samo premišljuješ. Življenje bi bilo nemogoče, če tega ne bi razlikovali.« Tudi v prejšnji prebrani knjigi in opisani v tem blogu (Backman) smo lahko zasledili podobne misli, la da so povezali dejanja in besede: »Ljudje so to, kar so, zaradi svojih dejanj. Ne zaradi besed, ki jih izrečejo.«

V Austerjevih romanih zasledimo tudi neverjetna naključja. Nekaj me napeljuje na to, da se ob branju dogodijo tudi bralcu. Knjigo in dogodke v času, ko sem jo začela brati, je povezala beseda lili. V času branja knjige pa sem nekje drugje ugledala ne prav posrečen poskus orisa nečesa s koncentričnimi krogi prav v času, ko sem v romanu naletela na zapis: »Tako je s cipami – njihova imena valovijo v koncentričnih krogih, v skrivni informacijski mreži.«

Leviatana sem brala z užitkom, zaradi zanimive zgodbe, čakajoč na razplet, zanimivih pogledov na življenje in lepo tekoče po Austerjevo zapisane besede, h kateri je prav gotovo pripomogel tudi odličen prevod Majde Kompare.