Kathryn Stockett
The Help
»«Molili bomo za Eversove, molili bomo za Myrlie,«
začnem, ampak vse skupaj zveni tako prazno, da neham.« Tudi vsakršna razmišljanja
tistih, ki spremljamo dogajanja iz časovne ali prostorske razdalje, o
poniževanju ljudi ob rasni diskriminaciji bi zvenela prazno in plehko.
»»Minny, bi
mi hotela iti po pošto?« vpraša, čeprav sedi tu vsa načičkana, jaz pa imam od
masla umazane roke, perilo v stroju in prižgan mešalec.« V tem konkretnem
položaju sicer ni bilo nadutega ukazovanja manjvrednemu, bolj je šlo za lastno
nemoč tistega, ki je ukazoval. Šlo je za osebo (Celio), ki je imela največ
težav s seboj in s presojo položaja in oceno odnosov: »Preprosto ne vidi jih.
Meja namreč. Ne med seboj in menoj, ne med seboj in Hilly.« Se pa v vsakdanjem
življenju kaj lahko znajdemo v položaju, ko imamo obilico dela in opravkov, pa
nas nekdo pošilja sem in tja, čeprav bi lahko to storil sam.
V zgodbi gre tudi za pisanje knjige in zanimivo je
razmišljanje o tem, kako je, če se nekaj napiše »na hitro« ali pa počasneje, z
razmislekom. »Mislim, da je kar dobro. Tako se bere kot tista, ki so bila
napisana počasi.« Torej je precej bolje, če si za zapisovanje vzamemo čas. Da
iščemo in obračamo besede, da bi čim bolje ubesedile misel. Da najdemo prave
besede.
Še ena malenkost, ki je vzbudila mojo pozornost.
»Stikljivi Stanko«J
Mišljen je Sticky Stan, torej lepljivi Stanko in ne takšen, ki bi se stikal.
Sicer pa nič stikljivemu podobnega ne najdemo v slovenskih slovarjih. Je pa
res, da mi je tovrstni prevod takoj asociiral na pravega Stanka. Prevod romana
sicer po moji oceni dobro pričara vzdušje takratnih razmer v Misisipiju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar