Arto Paasilinna
Elämä lyhyt, Rytkönen pitkä
Nekega večera pred leti sem imela priložnost
prisostvovati literarnemu večeru tega pisatelja v klubu Cankarjevega doma. Med
drugim je povedal, da vsako leto napiše eno knjigo. Da gre v kočo ob nekem
jezeru in piše. In res, če greste malo pobrskat po spletu, vidite ob skoraj
vsaki letnici od začetka sedemdesetih po eno knjigo. Ta je nastala leta 1991,
se pa mi je ob nje branju porodila pomisel, da morda le ni tako dobro, da
pisanje knjig vzameš kot letno dolžnost. Spomnim se časov, ko sem humorne
pripovedi Alta Paasilinne kar požirala. Eno za drugo, začenši z Zajčjim letom
in Gozdom obešenih lisic. Humorno doživetje je bilo še boljše zaradi odličnih
prevodov Jelke Ovaske. V njeni besedi se kar čuti pritajena humornost, ki
rešuje finsko zagrenjenost. In celo, ko beremo njen roman Zvezda pod Olimpom se
zdi, da je v njem nekaj finskega humorja. Grem nazaj h gornji misli, ko sem
zapisala, da morda letno produciranje romanov ni tako dobra zamisel. Tale lov
za spomini me namreč ni tako zelo navdušil kot ostali, ki sem jih prebrala,
mislim pa, da sem do sedaj vse, ki so bili prevedeni v slovenščino. Lahko, da
sem spremenila okus, lahko pa tudi, da mi opisane prigode niso povzročile
toliko spontanega notranjega veselja. Tako kot tudi ne pri Jonassonovem stoletniku,
kjer je bil uvod obetaven, potem pa je dolgoveznost zgodbe prerasla humorne
užitke.
No kljub temu zgodba lepo teče in ponuja lahkotno
branje, ki ga preveva humornost dogodkov v okviru katerih med drugim spoznavamo
tudi geodetska orodja, skrivnosti preživljanja v naravi in nespametnost
sodobnih urbanih žena, ki pretiravajo z »zdravim« načinom življenja. Absurdnost
miselnosti, ko naj bi bilo nekaj, kar je najdražje tudi najboljše, se pokaže v
tem, ko prideta Albanec in Bosanec v odročno finsko vas z namenom, da premerita
hotel z dragimi nočitvami, da bi ga skopirala za novo rastoča turistična
območja v Albaniji.
Paasilinna nam včasih ponudi tudi kakšen opis, ki
seže do srca: »Finska se je prevesila v poletje, vsa dežela in ves narod.« (op.
morda pa je tisto, kar je naredilo name pri tej povedi tak vtis samo odličen
Ovaskin prevod)
Ni komentarjev:
Objavite komentar