Ljubo življenje

Alice Munro

Dear life.

»O tem gre knjiga: Ime mu je bilo Roly Grain in ne igra nadaljnje vloge v tem, o čemer pišem, kljub svojemu škratjemu imenu, ker to ni zgodba, samo življenje.« Knjiga gre torej o življenju, običajnemu življenju, ki je daleč od tistega, kot si ga zamišljamo, da bi moralo biti. Vedno imamo v sebi neko predstavo, kako bi moralo življenje teči in s to idealno predstavo primerjamo vse kar se nam primeri. Težava je v tem, da je tisto, kar se nam primeri življenje, idealna predstava pa je samo naša misel, pravzaprav iluzija o življenju. Življenje se torej zgodi, se dogaja in nikoli ni takšno, kakršnega smo si začrtali v naših predstavah. Morda je to še teže doumeti nam, otrokom socializma, ki nam je do začetka devetdesetih vse teklo nekako samoumevno, tudi zato, ker smo živeli v neke vrste nevednosti in nismo bilo obremenjeni z dogodki, ki razdvajajo narod. Sem že malo zašla, a želela sem povedati, da knjiga pripoveduje kratke zgodbe o življenju kot je. Vsaka izmed zgodb v sebi nosi dogodke, ki so življenje in zgodbe, ki se ne končajo. Ne srečno in ne nesrečno, ker sta občutenje sreče in nesreče nerelevantna pri tem, ker je življenje takšno kot pač je. Torej smo lahko samo subjektivno srečni ali nesrečni v tem kako vse skupaj doživljamo. Ker življenje je in gre svojo pot.

O subjektivnem doživljanju nas je učil že profesor ekološke psihologije: »Ko sem bila mlada, sem živela na koncu dolge ceste oziroma ceste, ki se mi je zdela dolga.«

O tem, da mora preprosto miniti čas, da na koga malo manj mislimo: »Tisto jesen in zimo in pomlad, ki so sledile, skoraj ni minil dan, da ne bi mislila nanj.«

O tem, da se v ljubezni nič ne spremeni: »Zame je bilo enako kot takrat, ko sem zapustila Armundsen, ko me je vlak odvlekel proč, še vedno zbegano in polno dvoma. V ljubezni se v resnici nič ne spremeni.«

O tem, da se lahko malo zamislimo nad svojim obnašanjem, ko smo nad petdeset: »Res je, da je bila starejša, morda preko petdeset, in ženske take starosti so se začele vesti gospodovalno.«

O nenavadni percepciji moških: »Bilo je kup stvari, ki so jih moški sovražili. Oziroma niso imeli kaj početi z njimi, kot so rekli. In to je bilo povsem res. Niso vedeli, kaj bi z nečim počeli, zato so to sovražili. Morda na enak način, kot sem jaz čutila do algebre – močno sem dvomila, da mi bo kdaj koli prišla prav. A ne do te mere, da bi si zato želela, da nekega dne izgine z obličja sveta.«

O tem, da je vse proti nekaterim: »Nekateri ljudje naredijo vse narobe. Kako naj to razložim? Hočem reči, da obstajajo taki, pri katerih je morda vse proti njim.«

»Ampak vse je za nekaj dobro, če imaš voljo.«

»Za nekatere stvari rečemo, da jih ni moč odpustiti ali, da  si jih ne bomo nikoli odpustili. Ampak si jih – ves čas tako počnemo.«

Za konec pa še glagol, ki ga je uporabila prevajalka, ki me je pozitvno vznemiril – osrediniti. »A ni se mogla osrediniti na njegove odgovore.«