Newyorški dnevnik

Iztok Geister

Ko dobim knjigo v roke, si njeno vsebino najprej predstavljam po naslovu, pisatelju (glede na prejšnje izkušnje), pa tudi po dizajnu naslovnice. A naslov je tisti, ki vzbudi predstave in spodbudi misli, ki že napletajo zgodbo, ki naj bi se za njim skrivala. Tako me je naslov Newyorški dnevnik najprej napeljal na kakšno skrivnostno zgodbo, podobno tistim, ki jih piše o doživljajih v tem mestu Paul Auster. Ali pa kaj takšnega, kot vidimo v ameriških filmih, ki se dogajajo v tem mestu s posebnim značajem. Najbrž bo tudi to, da so že napisane zgodbe in posneti filmi na nek način povzeli posebnost duha življenja in pri meni ustvarili posebno občutenje ob vsaki pomisli na veliko mesto. Nakupovanje, obedovanje v fensi restavracijah, razmerja željne samske ženske, obiski psihiatrov, ulice med velikimi stolpnicami, Central Park, stanovanja s posebno dušo z visokimi stropi in velikimi okni, otvoritve galerij, na drugi strani pa skrivnostnost ulic in ljudi. Tudi zgodba v knjigi nosi to občutenje, naslov pa odraža prav to, kar zgodba je. Dnevnik. Dnevnik meseca dni življenja v New Yorku, vpotegnjenega v razvoj odnosa med dvema, ki nista par. Sprva me je malo zmotil poseben način zapisovanja, potem sem se navadila.

Nekaj utrinkov:

»People work much in order to secure the future, I gave my mind much work and trouble, trying to secure the past. Isac Dinesen (1885-1962), Shadows on the grass.«

»Sprehod po tej nekdanji železniški progi nad mestom, na železo betonski konstrukciji, dvignjeni kakšnih deset metrov od tal, je navdušujoč, tako zaradi razgledov na mestni vrvež na eni in na reko Hudson na drugi strani, kot zaradi odlične krajinske arhitekture na sonaravnem sprehajališču.«

»Z razraščajočim odmikanjem najslajšega, to Tantalovo bolečino osamljenih, se vse bolj dani spoznanje, da se dotikanje neba lahko tudi sprevrže.«

»Hoče ji dopovedati, da narave, ki je preživela vihar, med katerim so padala drevesa, dva škrata ne moreta ogroziti.«

Morda za branje: Julio Cortázar.