Naslednja knjiga Brine Švigelj Mérat, kjer je
osnovna zgodba vezana na dogajanje ene noči. Prva se je dogajala na Bledu,
naslednja precej bolj na severu, v Reykjaviku. Morda po zgledu Remarquove v
Lizboni le, da je ta imela priložnost zaradi visokega vzporednika biti precej
daljša. Pisanje in knjiga je, kot je pri Brini običajno, precej žensko. Najbrž
tudi bolj sede v ženske misli kot moške. Vanjo se lahko potopijo tudi bolj senzibilni
moški, ki jih ne zanima samo tehnično, globalno ekonomsko ali pa globoko
analitsko politično čtivo.
Posebna zgodba prepleta evropske in argentinske
duše. Ženske in moške, z refleksijo preteklih dogodkov v življenju, ki so
oblikovali glavna junaka. O zgodbi kot običajno ne bom pisala, da bodočim bralkam
in bralcem ne vzamem razloga za branje in tistega veselega pričakovanja, ko se
ob običajni uri, na običajnem mestu, v običajnem položaju predajo branju.
Iz nočne zgodbe na Bledu se ponovi motiv v avtu
pozabljenih rokavic, acte manqué, ki so tokrat oranžne, podložene s
kašmirjem. Iz drugih Brininih zgod se ponovi povezava z argentinskim tangom.
Zanimiv je vidik opisa vožnje v avtu, natančneje
taksiju, ki se tokrat vozi po Buenos Airesu. Razlika je v vidiku, v tem, da se ona
v taksiju ne pomika po ulicah, ampak se ulice pomikajo mimo nje. Spoznanje
podobno Stephenu Hawkinsu, le da je njemu služilo v fiziki, njej pa za
opredelitev bistva njenega obstoja.
Presenetil me je tudi njen pogled na tulipane.
Tulipani so zame cvetje, ki prinašajo pomlad, veselje, mladost. Ona jih označi
kot najbolj melanholične rože, kar jih pozna. No morda, ker so bili ti v njeni
knjigi že sklonjenih, utrujenih glav in so nakazovali žalosten del zgodbe. Kot
je bil žalosten tudi razlog za odrešitev pred tesnobami in strahovi. Pravi strah,
prava tesnoba bi lahko bil čas, ko se spogledaš z idejo o koncu, o niču, o
svetu, ki gre naprej brez tebe. In zato najdeš v sebi moč, ki je prej nisi
poznal. Predvajajte si Rahmaninova.
Glavna junakinja in njena sestra tudi nista marali
nedelj. Kot marsikdo ne. Pustih nedelj. Kot je čutil tudi Toma Zdravković.
Ni komentarjev:
Objavite komentar